Jedro

Po 1. odstavku 20. člena ZUS za priznanje položaja stranskega udeleženca v upravnem sporu ni odločilno, ali je oseba sodelovala v upravnem postopku, ampak mora tisti, ki zahteva priznanje tega položaja, izkazati, da bi mu bila odprava izpodbijane odločbe v neposredno škodo. Na pravico do stranske udeležbe ne vpliva dejstvo, ali je po materialnih predpisih izdaja prvostopne odločbe vezana na soglasje soseda ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr.št.U 1200/98 z dne 14.11.2001 se spremeni in se M.B., D.B. in P.B. prizna položaj stranke z interesom v upravnem sporu opr. št. U 1200/98.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo predlagateljev M., P. in D.B. (predlagatelji) za priznanje položaja stranke z interesom (stranskega udeleženca) v upravnem sporu, ki ga je sprožil F.S. ml. proti odločbi tožene stranke z dne 13.5.1998. S to odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila prvostopno odločbo Upravne enote L., Izpostave V.R., Oddelka za gospodarstvo, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za razširitev obsega dejavnosti podjetnika posameznika tako, da se bo njegov celotni poslovni predmet glasil:" Mesarstvo, obdelava in predelava mesa", dejavnost pa se bo opravljala v poslovnem prostoru v L. ter v fizično ločenem poslovnem prostoru na D. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s stališčem, da predlagatelji kot sosedje ne morejo uveljavljati položaja stranke v upravnem postopku, katerega predmet je zahteva za dovolitev razširitve dejavnosti. Zato jim tudi ni mogoče priznati položaja stranke po 1. odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v upravnem sporu, ki se nanaša na to upravno zadevo. Varstvo pravic sosedov je zagotovljeno v postopkih za izdajo lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja, kjer imajo pravico sodelovati in v njih varovati svoje pravice in pravne koristi. Pogoj za dovolitev razširitve dejavnosti je predhodno izdana pravnomočna odločba o lokacijskem, gradbenem in uporabnem dovoljenju. V teh postopkih se presojajo tudi ugovori sosedov, ki se nanašajo na možne imisije, ki bodo nastajale v zvezi s predvideno dejavnostjo. Ker tožnik ni izkazal, da ima uporabno dovoljenje za prostore kjer namerava opravljati dejavnost, je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo.

Predlagatelji v pritožbi uveljavljajo kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in ZUS pa tudi kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, v zvezi z načelom pravne države po 2. členu Ustave RS. Ne strinjajo se s stališčem sodišča, da je njihovo sodelovanje v upravnem sporu pogojeno s predhodnim sodelovanjem v upravnem postopku. Svoj pravni oziroma ekonomski interes utemeljujejo na podlagi sosedskega prava in emisij. Izpodbijana odločba jim ni bila vročena, zato jim je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva in onemogočeno uveljavljanje pravic in pravnih koristi v upravnem postopku.

Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo. Ni pravilno stališče prvega sodišča, da je priznanje položaja stranke po 1. odstavku 20. člena ZUS odvisno od tega, ali je imela oseba, ki zahteva ta položaj v upravnem sporu, tudi položaj stranke v upravnem postopku. Nedvomno, osebi, ki je kot stranka sodelovala v upravnem postopku, v upravnem sporu ni mogoče odreči položaja stranke. Določba navedenega člena ZUS pa omogoča položaj stranke tudi osebi, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo. Po mnenju pritožbenega sodišča mora torej stranka, ki zahteva udeležbo v upravnem sporu izkazati to okoliščino in ji zgolj zato, ker ni sodelovala v upravnem postopku, ni mogoče odreči položaja stranke v upravnem sporu.

Drži sicer stališče, ki ga je navedlo prvostopno sodišče, da ima sosed pravico sodelovati v postopkih za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja za objekt, v katerem se bo izvajala obrtna dejavnost in da ima v teh postopkih možnost varovanja svojih pravic in pravnih koristi ter odkloniti svoje soglasje. Pritožbeno sodišče ni prezrlo, da po dosedanji sodni praksi (razen izjemoma v nekaterih primerih) sosedom ni bil priznan položaj stranke v postopkih za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti z utemeljitvijo, da materialni zakoni v takem postopku ne zahtevajo soglasja sosedov in tudi ne njihovega sodelovanja v postopku. Vendar pa je pritožbeno sodišče, pri tehtanju tega argumenta prišlo do spoznanja, da pravica udeležbe v postopku ne more biti pogojena z upravičenjem dati ali odkloniti soglasje, ampak s tem, da ima oseba, v kontradiktornem postopku z enakopravnim sodelovanjem vseh prizadetih, pravico varovati svoje pravice in pravne koristi. Ta pravica pomeni uresničevanje 22.člena Ustave RS, ki zagotavlja, da ima oseba pred državnimi organi in sodišči možnost uveljavljavljati svoje pravice in da ima zadostne možnosti za predstavitev svojih zahtev s pravnega in dejanskega vidika. Tudi novejše ustavnosodne odločitve s podobno utemeljitvijo širijo možnost sodelovanja prizadete stranke, tako v upravnem kot tudi upravnosodnem postopku.

V obravnavanem primeru gre za postopek za izdajo dovoljenja zaradi razširitve dejavnosti kar pomeni, da se predvideva opravljanje razširjene dejavnosti v objektu (ali objektih), ki je že zgrajen in kjer se je že opravljala neka dejavnost. Kot je razvidno iz upravnih spisov, pred odločanjem o zahtevi za dovolitev razširitve dejavnosti ni tekel postopek za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja (sporno je tudi uporabno dovoljenje) in tako nima podlage trditev, da je bilo predlagateljem omogočeno uveljavljanje pravic (v zvezi z razširitvijo dejavnosti) v teh postopkih. Svojih ugovorov glede zatrjevanih prekomernih emisij, kot neposredni sosedje obrata, torej niso mogli uveljavljati v teh postopkih.

Izdaja dovoljenja za opravljanje dejavnosti spada v področje upravnopravnega odločanja. Vendar se s tem v zvezi v upravnem postopku nedvomno odloča tudi o pravnih razmerjih, ki se nanašajo na vsebino lastninske pravice, zlasti o razmerjih, v zvezi z varstvom zdravega življenjskega okolja. Ustava RS v 33.členu uvršča lastninsko pravico med človekove pravice in temeljne svoboščine in ji v 15.členu zagotavlja neposredno uresničevanje in sodno varstvo. Nobenega dvoma ni o tem, da je tej pravici zagotovljeno sodno varstvo v civilnih postopkih po stvarnopravnih predpisih. V primeru emisij gre lahko za poseg v lastninsko pravico in tudi v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja (72.člen Ustave RS). Kadar se o tem odloča v upravnem postopku ali v upravnem sporu, po presoji pritožbenega sodišča, zakonsko zagotovljena civilnopravna pot ne izključuje možnosti varstva te pravice v teh postopkih.

Procesni predpis 1. odstavka 20. člena ZUS, ki je bil v tej zadevi materialnopravna podlaga za odločanje, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in na podlagi 2.točke 2.odstavka 77.člena, v zvezi z 68.členom ZUS spremenilo izpodbijani sklep.