Jedro

Stanovanjska pravica, vezana na opravljanje hišniških del, ki je bila pridobljena po ZSR iz leta 1974, se je z uveljavitvijo ZSR iz leta 1982 preoblikovala v pravico do začasne uporabe stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 459,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencema naložilo solidarno obveznost plačila zneska 10.833,81 EUR tožeči stranki, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč. izreka) in odločilo še o pravdnih stroških (3. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo (očitno zgolj v njenem obsodilnem delu) se pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške. Navajata, da sta višini tržne najemnine, kot jo je ugotovil izvedenec tožeče stranke, nasprotovala že v odgovoru na tožbo. Sodišče temu izračunu glede na starost, lokacijo in stanje stanovanja ne bi smelo slediti. Ne glede na to pa menita, da sta dolžna plačevati zgolj neprofitno najemnino in v zvezi s tem opozarjata na (po njunem mnenju še vedno veljavno) stanovanjsko pogodbo, ki jo je leta 1978 mati prvega toženca kot imetnica stanovanjske pravice sklenila s S s O L. Leta 2006 je nato mati prvega toženca z overjeno izjavo nanj prenesla svojo stanovanjsko pravico na predmetnem stanovanju. Upoštevajoč vse navedeno ter dejstvo, da jima je upravnik stavbe ves čas zaračunaval najemnino, je sodišče napačno zaključilo, da med strankama ni sporno, da toženca nimata sklenjene najemne pogodbe. Enako napačen je zaključek, da med strankama ni sporna (hišniška) narava stanovanja. Končno oporekata stališču sodišča o nevezanosti na odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 4. 8. 2006, ki je bila izdana na podlagi določil 173. in 175. čl. Stanovanjskega zakona ( Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami; od tu SZ-1 ) in v kateri so s strani državnega organa ugotovljena dejstva, na katera se sklicujeta toženca.

(3) V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje razlogom pritožbe. Konkretnega predloga na sodišče druge stopnje ne naslavlja, priglaša pa stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Toženca sta med postopkom na prvi stopnji izrecno pritrdila navedbam tožeče stranke, da je bilo sporno stanovanje materi prvega toženca dodeljeno kot hišniško stanovanje. Te ugotovitve ne moreta omajati s kasnejšimi, šele v pritožbi navedenimi nasprotnimi stališči (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Pravilno je torej izhajati iz ugotovitve, da je mati prvega toženca leta 1974 (torej po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974, Ur. l. SRS, št. 18/74, s spremembami; od tu ZSR-74) pridobila stanovanjsko pravico, vezano na opravljanje hišniških del. Ta pravica pa se je z uveljavitvijo Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur. l. SRS, št. 35/1982, s spremembami; od tu ZSR-82) preoblikovala v pravico do začasne uporabe stanovanja.(1) Sklicevanje na Stanovanjsko pogodbo iz leta 1978 tožencema ne koristi, saj nista izkazala (niti navajala), da bi v čemerkoli spremenila značaj (začasne) uporabe stanovanja. Ker torej ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I, s spremembami; od tu SZ) mati prvega toženca ni imela stanovanjske pravice, ji ne gredo pravice iz tega naslova, med drugim tudi ne pravica do neprofitne najemnine (150. čl. SZ). Zato te pravice že po splošnih pravilih ne bi mogla prenesti (pravilo nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse haberet ), sploh pa je prenos pravice do neprofitne najemnine – tudi če bi jo mati prvega toženca imela – le izjemoma mogoč in vezan izključno na pogoje iz 3. odst. 147. čl. SZ,(2) katerim konkretnega primera ni mogoče podrediti. Zaman skušata toženca svoj položaj izboljšati tudi s sklicevanjem na 175. čl. SZ-1 (oziroma enako določilo 9. odst. 125. čl. SZ), ki napotuje na uporabo določil za najemnike v denacionaliziranih stanovanjih. Tudi ta pravna podlaga namreč predpostavlja izpolnitev temeljnega pogoja, ki ga tožencema ni uspelo dokazati – imetništvo stanovanjske pravice.

(6) Neutemeljeni so nadalje očitki, ki napadajo ugotovitev neobstoja najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno štelo kot nesporno, saj je bilo s strani tožeče stranke zatrjevano, toženca pa ga nista prerekala (214. čl. ZPP). Tej ugotovitvi še v pritožbi nasprotujeta zgolj navidezno: sklicujeta se namreč na Stanovanjsko pogodbo iz leta 1978, ki se nanju ne razteza in tako ne nasprotuje trditvi, da toženca nimata sklenjene najemne pogodbe. Na tem mestu gre izpostaviti še ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstoj morebitnega ustnega dogovora ni bil zatrjevan.

(7) Z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 4. 8. 2006 je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec upravičen do nadomestila za rešitev svojega stanovanjskega vprašanja ter do posojila za nakup primernega stanovanja oziroma za gradnjo hiše. Opisano pravno razmerje, za presojo katerega je pristojen upravni organ, za konkretno pravdo ni predhodnega pomena (13. čl. ZPP). Rešitve vprašanj, ki so narekovale navedeno odločbo, zanje pa upravni organ ni pristojen (ugotovitev obstoja najemne pogodbe), ne zmorejo učinkovati zunaj meja konkretnega (upravnega) postopka, zato nanje sodišče v obravnavani pravdi ni vezano (2. odst. 13. čl. ZPP in 2. odst. 147. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/1999, s spremembami).

(8) Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 198. čl. Obligacijskega zakonika ( Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ) in tožencema naložilo plačilo razlike med zneski, ki so za uporabo stanovanja že bili plačani, in tržno najemnino. Njena višina po izračunu izvedenca, angažiranega s strani tožeče stranke, ni bila opredeljeno prerekana. Toženca sta namreč v odgovoru na tožbo navedla zgolj to, da sta od upravnika večkrat zahtevala pojasnila v zvezi z obračunano najemnino, ki pa je nista dobila vse do prejema že omenjene cenitve izvedenca. Tej bi lahko opredeljeno nasprotovala še na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar nanj nista pristopila. Tako je sodišče prve stopnje izračunano višino tržne najemnine utemeljeno štelo za dokazano, pritožba pa ji s prepoznimi (ter pavšalnimi) sklicevanji na starost, lokacijo in stanje stanovanja ne more uspešno nasprotovati.

(9)

Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je izpodbijani del sodbe tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(10)

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti propadla, je dolžna tožeči stranki povrniti zahtevane stroške odgovora na pritožbo, ki so bili potrebni. Le-te je pritožbeno sodišče v skladu s stroškovnikom, Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (OT) odmerilo na skupno 459,00 EUR (1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo). Druge priglašene storitve (sestanek s stranko, poročilo stranki) so vključene v sestavo pritožbe (Tar. št. 39 OT), plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo pa ni izkazan. Od priznanih stroškov je tožeča stranka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).

(1) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 506/99 z dne 15. 5. 2000. (2) Primerjaj sodbo VSL I Cp 2012/2002 z dne 21. 4. 2005.