25. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., B. B. iz Z., C. C. iz V., Č. – Č. Č. z U. in D. D. iz Š., ki jih vse zastopa E. E., odvetnica v S. S., na seji 25. januarja 2007

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. A., B. B. iz Z. in C. C. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 6243/2005 z dne 14. 6. 2006 o razveljavitvi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 230/2000 z dne 19. 10. 2005 (točka I odločbe Višjega sodišča) se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. A., B. B. iz Z., B. B., C. – C. C. z V. in D. D. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 6243/2005 z dne 14. 6. 2006 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 230/2000 z dne 7. 4. 2005 (točka II/1 odločbe Višjega sodišča) se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba A. A. A., B. B. iz Z., C. C., Č. – Č. Č. z U. in D. D. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 6243/2005 z dne 14. 6. 2006 o delni razveljavitvi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 230/2000 z dne 7. 4. 2005 (točka II/2 odločbe Višjega sodišča) se zavrže.

4.Ustavna pritožba Č. – Č. Č. z U. in D. D. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 6243/2005 z dne 14. 6. 2006 o razveljavitvi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 230/2000 z dne 19. 10. 2005 (točka I odločbe Višjega sodišča) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniki (v pravdi tožniki) so v pravdnem postopku s tožbo zahtevali od toženca, naj vsakemu od njih plača določen znesek odškodnine za predmete, ki naj bi jih pritožniki podedovali, toženec pa naj bi bil odgovoren za njihovo uničenje. Okrožno sodišče je tožbenim zahtevkom prve pritožnice (A. A. A.) in tretje pritožnice (C. C.) ter drugega pritožnika (B. B. iz Z.) delno ugodilo, tožbena zahtevka četrtega pritožnika (Č. – Č. Č. z U.) in pete pritožnice (D. D.) pa je zavrnilo v celoti. Odločitev o zavrnitvi dela tožbenih zahtevkov temelji na oceni, da pritožniki, ki so sicer oporočni dediči stvari, za katere zahtevajo odškodnino, niso dokazali višine škode. Zoper sodbo so se pritožili pritožniki in toženec. Toženčevo pritožbo je Okrožno sodišče s sklepom št. I P 230/2000 z dne 19. 10. 2005 zavrglo, ker je ocenilo, da je prepozna, toženec pa se je pritožil tudi zoper ta sklep. Višje sodišče je z eno odločbo odločilo o toženčevi pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, ki ji je ugodilo, ter o pritožbah pritožnikov in toženca zoper sodbo. Toženčevi pritožbi zoper sodbo je ugodilo tako, da je obsodilni del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje. Pritožbo pritožnikov pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožniki za zahtevke, s katerimi na prvi stopnji niso uspeli, nimajo pravne podlage. V obrazložitvi je utemeljilo, zakaj pritožnike vežeta sklepa o dedovanju, in pojasnilo, da iz teh sklepov ne izhaja, da bila drugi pritožnik in peta pritožnica sploh dediča, in tudi ne, da bi bile stvari, na katere se nanašajo zavrnjeni zahtevki, predmet dedovanja.

2.Zoper vse tri odločitve vlagajo pritožniki ustavno pritožbo. Z odločitvijo, da se sklep o zavrženju toženčeve pritožbe zoper sodbo razveljavi, ker je toženec pritožbo vložil pravočasno (točka I odločbe Višjega sodišča), naj bi bila pritožnikom kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Trdijo, da jim ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih, ki jih je Višje sodišče pri presoji pravočasnosti pritožbe štelo za pomembna. Menijo, da je bila vročitev sodbe članoma toženčevega gospodinjstva pravilna, zato se jim zdi ugotavljanje istovetnosti podpisa na vročilnici s toženčevim podpisom nerazumno. Pojasnjujejo, da na to toženčevo pritožbo zato, ker so jo šteli za neutemeljeno, niso odgovorili. Še težje naj bi po oceni pritožnikov Višje sodišče kršilo 22. člen Ustave z odločitvijo o toženčevi pritožbi zoper sodbo (točka II/2 odločbe Višjega sodišča). Te pritožbe, ki ji je Višje sodišče ugodilo, naj bi pritožniki sploh ne prejeli. Zato naj bi se o navedbah v njej ne mogli izjaviti. Prav tako se ne strinjajo z vsebino te odločitve in razlagajo, zakaj. Odločitev o zavrnitvi njihovih tožbenih zahtevkov (točka II/1 odločbe Višjega sodišča) pa naj bi bila v neskladju z 22. in s 25. členom Ustave (pravica do pravnega sredstva). Prvostopenjsko sodišče naj bi z dokazno oceno o višini škode kršilo 22. člen Ustave, Višje sodišče pa naj bi te kršitve ne odpravilo. Pritožbenemu sodišču očitajo tudi, da je prekoračilo meje preizkusa sodbe, ker je presojalo njihovo aktivno legitimacijo (ki naj bi bila med strankama nesporna), pri tem pa naj bi "de facto" ugotavljalo tudi dejansko stanje. Tak pristop k obravnavanju pritožbe se jim zdi nerazumen in po njihovem mnenju daje videz, da je sodišče njihovo pritožbo že "a priori" zavrnilo. Prav tako nerazumno naj bi bilo tudi materialnopravno stališče Višjega sodišča, po katerem pritožniki niso aktivno legitimirani v sporu. Poudarjajo, da jim pravice, ki so bile predmet pravde, pripadajo neposredno na podlagi oporoke, sklep o dedovanju pa pri tem ni pomemben.

B – I.

Ustavna pritožba prve pritožnice, drugega pritožnika in tretje pritožnice zoper odločitev o razveljavitvi sklepa o zavrženju toženčeve pritožbe zoper sodbo

3.Stališče Višjega sodišča o pravočasnosti toženčeve pritožbe zoper sodbo se zdi pritožnikom nerazumno, ker je sodišče ugotavljalo, čigav je podpis na vročilnici, in ker je za datum vročitve štelo dan, ki ga je v pritožbi navedel sam toženec. Ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Eden od izrazov te pravice je namreč tudi prepoved sodniške samovolje in arbitrarnosti. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Višje sodišče pa je razumno obrazložilo, zakaj v obravnavanem primeru vročilnica ne dokazuje, da je bila sodba tistega dne, ki je zapisan na njej, res vročena tožencu. Pri tem se je oprlo na določbo petega odstavka 149. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), ki določa, kaj mora vsebovati vročilnica v primeru, ko je pisanje izročeno komu drugemu namesto naslovniku. Prav tako sodišče ni ravnalo nerazumno, ko je glede na oceno, da vročilnica ne dokazuje (pravilne) vročitve sodbe tožencu, štelo, da je slednji sodbo prejel na dan, ki ga je v pritožbi sam navedel. Zatrjevane kršitve pritožniki ne morejo utemeljiti niti z zmotnim prepričanjem, da je sodba (ki se po prvem odstavku 142. člena ZPP vroča osebno stranki) pravilno vročena, če jo prevzame član naslovnikovega gospodinjstva, ne glede na to, da iz vročilnice ni razvidno, da je sodbo prevzel kdo drug namesto naslovnika in (zato) tudi ne, da so za takšno (nadomestno) vročitev izpolnjeni zakonski pogoji.

4.Kršitev 22. člena Ustave utemeljujejo pritožniki tudi s trditvijo, da se niso mogli izjaviti o okoliščinah v zvezi s pravočasnostjo toženčeve pritožbe. Ta očitek ne drži. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zavezuje sodišče, da stranki zagotovi realno možnost izjaviti se o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Temu je sodišče zadostilo (že) s tem, ko je pritožnikom vročilo toženčevo pritožbo zoper sklep in jim omogočilo, da nanjo odgovorijo. Dejstvo, da pritožniki tega niso storili, ker so menili, da je pritožba očitno neutemeljena, zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Višje sodišče pa s tem, ko je listino (vročilnico), na katero je prvostopenjsko sodišče oprlo ugotovitev o nepravočasnosti toženčeve pritožbe, presodilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, ni kršilo 22. člena Ustave.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B – II.

Ustavna pritožba vseh pritožnikov zoper odločitev o (delni) zavrnitvi tožbenih zahtevkov

6.Zatrjevanih kršitev 22. in 25. člena Ustave pritožniki ne morejo utemeljiti z očitkom, ki se nanaša na vprašanje (dokazanosti) višine škode. Pritožbeno sodišče je namreč zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ocenilo, da tožbeni zahtevki pritožnikov nimajo pravne podlage. To pa pomeni, da vprašanje (dokazovanja) višine škode pri presoji Višjega sodišča ni (bilo) pravno odločilno.

7.Pritožniki trdijo, da je Višje sodišče njihovo pritožbo nerazumno obravnavalo, ker je v njihovo škodo prekoračilo meje pritožbenega preizkusa s tem, ko je preizkušalo dejansko stanje. Nerazumno se jim zdi tudi materialnopravno stališče pritožbenega sodišča o pomanjkanju aktivne legitimacije, ki po njihovi oceni tudi ni obrazloženo. S tem pritožniki smiselno očitajo, da je odločitev samovoljna oziroma arbitrarna in zato v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Arbitrarnost ravnanja, kot je bilo pojasnjeno že v 3. točki obrazložitve, bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Višje sodišče je v obrazložitvi razumno pojasnilo, zakaj je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo izpodbijani del sodbe. Posebej je utemeljilo, zakaj pritožnike skladno z določbo 220. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZD) pravnomočni sklep o dedovanju zavezuje. Dejstvo, da je pri tem iz tožbenih navedb in iz listin, ki jih je ocenilo že prvostopenjsko sodišče, izpeljalo drugačne pravne posledice, kot bi si želeli pritožniki, in da pritožniki meje pritožbenega preizkusa razumejo drugače kot sodišče, pa ne zadošča za utemeljitev kršitve (katerekoli) človekove pravice.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

B – III.

Ustavna pritožba vseh pritožnikov zoper odločitev o toženčevi pritožbi zoper sodbo

9.Pritožniki vlagajo ustavno pritožbo tudi zoper odločitev, s katero je Višje sodišče razveljavilo del prvostopenjske sodbe, s katerim je tožbenim zahtevkom pritožnikov ugodilo, ter v tem delu zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje (točka II/2 odločbe Višjega sodišča).

10.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Okrožno sodišče bo ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov pritožnikov. V tem postopku bodo imeli pritožniki še vedno možnost svoje (materialne in procesne) ugovore utemeljevati tudi z razlogi, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožniki bodo lahko uveljavljali vse tiste ugovore, ki jih zaradi nevročitve pritožbe v pritožbenem postopku niso mogli. Zoper odločitev sodišča prve stopnje bodo imeli možnost vložiti pritožbo, ko bodo v tem postopku izčrpana vsa pravna sredstva, pa tudi ustavno pritožbo. Glede na navedeno ustavna pritožba zoper odločitev o razveljavitvi sodne odločbe in o vrnitvi zadeve v novo odločanje ni dovoljena in jo je treba zavreči (3. točka izreka). Ustavnemu sodišču se zato ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali imata drugi pritožnik in tretja pritožnica pravni interes za vložitev ustavne pritožbe zoper to odločitev.

B – IV.

Ustavna pritožba četrtega pritožnika in pete pritožnice zoper odločitev o razveljavitvi sklepa o zavrženju toženčeve pritožbe zoper sodbo

11.Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes. Kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

12.Tožbeni zahtevek četrtega pritožnika in pete pritožnice je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo. Toženec je torej zoper njiju popolnoma uspel. Toženčeva pritožba pa se (lahko) nanaša le na tisti del odločitve, s katero toženec v pravdi ni uspel. To pomeni, da (kakršnakoli) odločitev o toženčevi pritožbi ne vpliva na položaj četrtega pritožnika in pete pritožnice. Glede na to slednja nimata pravnega interesa za postopek s to ustavno pritožbo, kolikor se nanaša na odločitev o toženčevi pritožbi. Zato je Ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (4. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena, druge alineje prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj