Jedro

Ker je bila v obravnavanem primeru vsebina javnega pooblastila za izvajanje izpita za bonitiranje, kot tudi postopek izbire nosilca javnega pooblastila, določena s Pravilnikom o izpitu za bonitiranje in o pooblastilu za bonitiranje, ki je po svoji naravi podzakonski akt, in ne z zakonom, kot to določata Ustava RS (120. člen) in ZUP (2. člen), Geodetski inštitut ne more imeti javnega pooblastila za izvajanje izpita za bonitiranje in s tem v zvezi za odločanje v posamičnih zadevah.

V ponovnem postopku bo moral pristojni prvostopenjski organ ugotoviti, ali je diplomirani inženir urejanja krajine oseba z visoko strokovno izobrazbo kmetijske smeri, saj samo oseba s tako kvalifikacijo izpolnjuje pogoj iz 5. člena Pravilnika, po katerem lahko izpit za bonitiranje opravlja oseba, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo kmetijske oziroma gozdarske smeri. Iz citirane določbe Pravilnika ne izhaja, da mora biti kandidat, ki želi pristopiti k izpitu za bonitiranje, diplomirani inženir agronomije.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Geodetskega instituta Slovenije, št. 242/08-AV z dne 6. 6. 2008, se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev Geodetski upravi Republike Slovenije.

2. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se prijava A.A. na izpit za bonitiranje zavrne, ker prijavitelj ne izpolnjuje pogoja iz 5. člena Pravilnika o izpitu za bonitiranje in o pooblastilu za bonitiranje, to je najmanj visoke izobrazbe kmetijske oziroma gozdarske smeri.

Geodetska uprava RS (v nadaljevanju: GURS) kot drugostopenjski upravni organ je v zvezi s pritožbo tožnika izdala odločbo, št. 02143-6/2008-4 z dne 28. 7. 2008, s katero je zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo iz vsebinsko enakih razlogov, kot jih je navedel prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba in odločba GURS odpravita, da se ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje izpita za bonitiranje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnik navaja, da Geodetski institut, ki je izdal izpodbijano odločbo, sploh nima zakonitega javnega pooblastila in zato ni pristojen za izdajo veljavne upravne odločbe. O zavrnitvi prijave za opravljanje izpita bi zato morala odločati GURS, o pritožbi zoper zavrnitev pa Ministrstvo za okolje in prostor. Dalje tožnik navaja, da tožena stranka zmotno meni, da ima visoko stopnjo izobrazbe kmetijske smeri samo tisti, ki je pridobil strokovni naziv diplomirani inženir agronomije. Če bi Pravilnik to zahteval, bi lahko zahtevani strokovni naziv tudi neposredno (in ne zgolj opisno) opredelil. Določbe Pravilnika je treba tudi razlagati ob upoštevanju Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljnjem besedilu: ZEN), na podlagi katerega je bil izdan. Ta v 66. členu določa, da lahko strokovna dela za izdelavo elaborata spremembe bonitete zemljišča izvaja oseba, ki je kmetijski oz. gozdarski strokovnjak z najmanj visoko stopnjo strokovne izobrazbe, o konkretnem strokovnem naslovu pa ne govori. Tožnik navaja, da ima visoko stopnjo strokovne izobrazbe in zahtevane delovne izkušnje ter s tem izpolnjuje pogoje za pristop k izpitu za bonitiranje. Visokošolski študij, ki ga je opravil tožnik, ima velik poudarek na kmetijski stroki, kar izhaja iz diplome in potrdila o opravljenih izpitih, tudi sicer je tožnik kmetijski strokovnjak, saj je sodni cenilec in izvedenec kmetijske stroke, ki se z bonitiranjem zemljišč ukvarja od leta 1985, zato ima ustrezna znanja in izkušnje.

V odgovoru na tožbo toženka navaja, da ima Geodetski institut javno pooblastilo za izvajanje izpita za bonitiranje, zato je upravičeno ugotavljal pogoje za pristop k izpitu za bonitiranje in izdal izpodbijano odločbo. Ker na podlagi Pravilnika GURS opravlja nadzor nad izvajanjem izpita, o pritožbi zoper izpodbijano odločbo odloča GURS. Navedena ureditev je analogna 23. členu Pravilnika, ki določa, da lahko izvajalec izpita kandidata z odločbo oprosti opravljanja dela izpita, o ugovoru zoper odločitev izvajalca izpita pa odloča predstojnik geodetske uprave. Dalje tožena stranka glede napačne uporabe materialnega prava vztraja pri stališčih, navedenih v svoji odločbi. Dodaja še, da diplomirani inženir krajinske arhitekture ni strokovnjak kmetijske stroke in prilaga izpis iz strani Zavoda za zaposlovanje RS, v katerem se nahaja identifikacija poklica krajinski arhitekt. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo tožnika.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je sporno, ali je imel Geodetski institut javno pooblastilo za izdajo prvostopenjske odločbe. Sporno je tudi, ali diplomirani inženir urejanja krajine izpolnjuje pogoj iz 5. člena Pravilnika, ki določa, da lahko izpit za bonitiranje opravlja oseba, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo kmetijske ali gozdarske smeri.

V drugem odstavku 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06, 105/06, 126/07, 65/08) je določeno, da se javno pooblastilo za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah podeli z zakonom.

Podelitev javnega pooblastila obsega dva elementa: določitev vsebine javnega pooblastila, torej katere naloge se zaupajo kot javno pooblastilo, in določitev nosilca javnega pooblastila, torej kateri osebi se zaupa. Nedvomno je, da mora prvi element natančno in podrobno določiti zakon. Gre za urejanje vprašanja pristojnosti, saj je določitev, da se določene upravne naloge zaupajo kot javno pooblastilo, enaka določitvi, da te naloge opravlja državni organ. Pristojnost za izvajanje upravnih nalog pa se po izrecni določbi prvega odstavka 120. člena Ustave RS (URS; Uradni list RS, št. 33I/1991-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 58/06) določa z zakonom. Ker je bila v obravnavanem primeru vsebina javnega pooblastila za izvajanje izpita za bonitiranje, kakor tudi postopek izbire nosilca javnega pooblastila, določena s Pravilnikom o izpitu za bonitiranje in o pooblastilu za bonitiranje (Uradni list RS, št. 29/07), ki je po svoji naravi podzakonski akt, in ne z zakonom, kot to določa ZUP oziroma URS, sodišče ugotavlja, da Geodetski institut ne more imeti javnega pooblastila za izvajanje izpita za bonitiranje in s tem v zvezi javnega pooblastila za odločanje v posamičnih zadevah, kot je bila v obravnavanem primeru izdaja izpodbijane odločbe. Glede na navedeno pa je izpodbijano odločbo izdal nepristojen organ, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP-UPB2), zato je sodišče izpodbijano odločbo v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/08 – odl. US) v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu organu, to je GURS. Sodišče še dodaja, da pa bo zato v ponovnem postopku v primeru morebitno vložene pritožbe o njej odločalo glede na določbe ZUP-UPB2 stvarno pristojno ministrstvo.

V ponovnem postopku bo moral pristojni prvostopenjski organ ugotoviti, ali je diplomirani inženir urejanja krajine oseba z visoko strokovno izobrazbo kmetijske smeri, saj samo oseba s tako kvalifikacijo izpolnjuje pogoj iz 5. člena Pravilnika, ki določa, da lahko izpit za bonitiranje opravlja oseba, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo kmetijske oziroma gozdarske smeri. Iz citirane določbe Pravilnika ne izhaja, da mora biti kandidat, ki želi pristopiti k izpitu za bonitiranje, diplomirani inženir agronomije, zato se pri odločitvi, da diplomirani inženir urejanja krajine ne izpolnjuje pogoja iz 5. člena Pravilnika, ne bo mogoče opreti na dopis Biotehniške fakultete z dne 13. 6. 2008 (kot je to storil GURS, ko je odločal o pritožbi v upravnem postopku), saj iz tega dopisa izhaja le, da tožnik ni univerzitetni diplomirani inženir agronomije, ne pa tudi, da tožnik nima visoke strokovne izobrazbe kmetijske smeri. Upravni organ bo moral zato primerjati predmetnik študijskega programa inženirja urejanja krajine (ki se je v času študija tožnika izvajal na oddelku Biotehniške fakultete za agronomijo) s predmetnikom študijskega programa inženirja agronomije, in tudi ugotoviti, ali je tožnik med študijem opravil izpite, ki se ujemajo z vsebinami znanj, ki so pomembna pri izpitu za bonitiranje, določenimi pod točko a.) in b.) 4. člena Pravilnika. Dalje bo moral upravni organ upoštevati, da je tožnik sodni cenilec za področje kmetijstva – kmetijskih zemljišč in ima visoko stopnjo strokovne izobrazbe, kar bi mu po 66. členu ZEN omogočalo, da izvaja strokovna dela za izdelavo elaborata spremembe bonitete zemljišča (če bi imel pridobljeno tudi pooblastilo za bonitiranje), ter da je imel tožnik v času veljavnosti Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE; Uradni list RS, št. 52/00) pooblastilo za opravljanje strokovno upravnih del na področju katastrske klasifikacije zemljišč pri opravljanju storitev državne geodetske službe.

K 2. točki izreka: O stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, priznani stroški pa so povečani za uveljavljani 20% DDV.