Jedro

Dejstvo je, da tožnica v svoji vlogi za odkup stanovanja 21.12.1992 ni navedla obsega stanovanja in njegove izmere, toda v tožbi, ki jo je sestavil odvetnik, se je tožbeni zahtevek nanašal na prodajo stanovanja v izmeri 9 m2. Svoj tožbeni zahtevek je sicer spremenila v pripravljalni vlogi dne 22.11.1993, vendar je tedaj že potekel dveletni rok, ki je imetnikom stanovanjske pravice omogočal odkup pod ugodnimi pogoji (123. člen SZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 12.10.1993 vložila tožbo, s katero je zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v Piranu, v tretjem nadstropju, v izmeri 9 m2, pod pogoji takojšnjega plačila s 60% popustom. Kot vrednost spornega predmeta je navedla 8.500 tolarjev, ki na naroku dne 12.11.1993 ni bila spremenjena. Toda s pripravljalnim spisom, ki ga je tožnica vložila 22.11.1993 je tožbeni zahtevek spremenila, tako da je zahtevala prodajo stanovanja v izmeri 30.63 m2, ki obsega dnevno sobo, spalnico, kopalnico in WC ter klet v izmeri 2 m2 (tožbeni zahtevek za klet je kasneje umaknila). Tedaj je navedla, da znaša revalorizirana vrednost stanovanja 579.236,63 tolarjev ter da znaša kupnina z upoštevanjem 60% popusta 231.695 tolarjev. Sodišče prve stopnje, ki ni postopalo tako, kot predvidevajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je spremembo tožbe dovolilo, sicer pa ni bilo pozorno na tožbeni zahtevek, niti na vrednost spornega predmeta. O zadevi je odločilo dvakrat. Prvič je zavrnilo tožbeni zahtevek, toda po razveljavitvi sodbe, je drugič ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka s tožnico skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v Piranu, ki obsega dnevno sobo, spalnico, kopalnico in WC, v skupni izmeri 31,85 m2, za ceno po uradni cenitvi na dan sklenitve prodajne pogodbe in pod pogoji takojšnjega plačila s 60% popustom.

S tako sodbo se ni strinjala tožena stranka, ki se je pritožila, in sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišču druge stopnje očita, da ni pravilno ocenilo prostorov, ki jih uporablja tožnica, in katerih odkup zahteva. Po njenem so stanovanje, vključno s sporno sobo v izmeri 9 m2, saj so se vsaj od leta 1988 dalje uporabljali za stanovanjske potrebe, zaradi česar navedba v sklepu, češ da gre za poslovni prostor, ne vpliva na status teh prostorov. Ker je tožnica prostore uporabljala za stanovanje, je bila ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 26/2000) izenačena z imetniki stanovanjske pravice, saj sta od 16.11.1988 do 19.10.1991 minili več kot dve leti od njene vselitve (tretji odstavek 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 do 14/84). Glede na to je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razložilo, da tožničine prošnje za odkup stanovanja z dne 21.12.1992 ni mogoče upoštevati kot zahtevo za odkup stanovanja. Po mnenju tožeče stranke je bila prošnja vložena pravočasno, če ni vsebovala vsega, kar bi morala, pa bi jo morali na to opozoriti. Ne glede na to trdi, da je bila konkretizacija podana s tožbo in pripravljalno vlogo, ki sta bili podani v zakonitem roku. Na koncu navaja, da je sodišče druge stopnje zaradi napačne pravne ocene napačno štelo, da je bila soba v izmeri 9 m2 dodeljena kot personalna soba, na kateri revidentka ni pridobila stanovanjske pravice. Pri tem je prezrlo drugi odstavek 159. člena SZ, po katerem dodelitev sobe k stanovanju postane stanovanje, v katerem je tožnica prijavila stalno prebivališče in pridobila pravico do odkupa stanovanja.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja na vrednost spornega predmeta, ki jo je označila tožeča stranka, in predlaga, naj sodišče zavrže revizijo kot nedovoljeno. Če pa bo o njej odločalo, predlaga zavrnitev revizije, saj je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo postopkovna in materialnopravna določila ter je obširno utemeljilo svojo sodbo.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Ker je tožena stranka predlagala, naj sodišče zavrže revizijo, je treba pojasniti, zakaj se je sodišče po preizkusu, če je revizija pravočasna, popolna in dovoljena odločilo, da bo izpodbijano sodbo vsebinsko preizkusilo. Tožeča stranka je sprva res navedla vrednost spornega predmeta 8.500 tolarjev, torej znesek, ki po drugem odstavku 382. člena ZPP 1977 v času vložitve tožbe ni dopuščal revizije. Toda kasneje je tožnica spremenila tožbo in ker je tedaj navedla kupnino 231.695 tolarjev, torej znesek, ki zadošča za vložitev revizije, je revizija dovoljena.

Toda revizija ni utemeljena.

Najprej je treba pojasniti, da je revizija izredno pravdno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (385. člen ZPP 1977), pri čemer je v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišča očita, da ni pravilno ocenilo posameznih prostorov in njihove uporabe, zamegljuje podatke o njihovi velikosti in o času, ko jih je začela uporabljati, toda revizijsko sodišče izhaja iz tožničinih vlog v spisu in iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Dejstvo je, da tožnica v svoji prošnji za odkup stanovanja 21.12.1992 ni navedla obsega stanovanja in njegove izmere, razložila je samo, da se je odločila za odkup zato, ker ga lastnik ne vzdržuje, sama pa ga je pripravljena adaptirati. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da njena vloga ni zahteva imetnika stanovanjske pravice za odkup stanovanja po 117. členu SZ in da je mogoče šteti za tako vlogo šele tožbo, ki je bila vložena v roku dveh let od uveljavitve Stanovanjskega zakona. Glede na to, da jo sestavil odvetnik, katerega dejavnost je, da kot pravni strokovnjak zastopa stranke, iz vloge jasno izhaja, da se nanaša samo na odkup sobe v izmeri 9 m2, ki jo je tožnica dobila v uporabo na podlagi sklepa o dodelitvi personalnega prostora v uporabo z dne 17.11.1992. Šele kasnejša pripravljalna vloga vsebuje zahtevek za odkup 30,63 m2, toda ta je bila vložena 22.11.1993, torej po preteku dveletnega roka iz 123. člena SZ, ki je začel veljati 19.10.1991, zato je zahteva za odkup v tej vlogi navedenih prostorov prepozna.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevo za odkup sobe, in to iz dveh razlogov: ker je bila tožnici dodeljena šele s sklepom dne 17.11.1992 in je tožnica v času uveljavitve SZ ni uporabljala, in ker na njej nikoli ni pridobila stanovanjske pravice, saj gre za personalni prostor, ki ji je bil dodeljen v začasno uporabo (od 18.11.1992 do 30.4.1993). Za to pravdo ni pomembno, če je tožena stranka kasneje sporne ali kake druge prostore spremenila v stanovanje in jih kot take vpisala v zemljiško knjigo.

Tako se izkaže, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb pravdnega postopka, zaradi česar v reviziji očitane kršitve niso podane. Ker sodišče tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila utemeljena, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977). Tudi predlog za povrnitev stroškov za odgovor je zavrnilo, ker v njem ni bilo nič takega, kar bi pripomoglo k pojasnitvi stvari ali k odločitvi (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP 1977).