Jedro

Že kazensko sodišče se je ukvarjalo s toženčevo prištevnostjo v času storitve tega dejanja in ugotovilo, da je bil toženec sicer zaradi alkoholiziranosti bistveno zmanjšano prišteven, da pa to ni razlog, ki bi ga lahko toženec uveljavljal v svojo korist, saj se je v to stanje spravil sam. Zato se tudi v odškodninskem sporu ne more razbremeniti odgovornosti po 2. odst. 159. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici odškodnino v višini 2.255.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 18.2.2004 v višini 13,5% letne obrestne mere od 19.2.2004 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti in ji povrniti stroške postopka v znesku 231.746,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2004 do plačila vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec tožnico poškodoval 10.6.1999, ko jo je z lopato večkrat udaril po glavi in ostalih delih telesa. Toženec je bil za to dejanje spoznan za krivega s pravnomočno kazensko sodbo in obsojen na deset mesecev zapora. V pravdnem postopku je sodišče na ugovor toženca o tožničini soodgovornosti ugotovilo, da tožnici soodgovornosti za nastalo škodo ni mogoče pripisati. Verjelo je tožencu, da mu je tožnica tudi kaj rekla, ko je prišla na kraj dogodka, kjer je toženec samovoljno rušil zid in rezal živo mejo na tožničini nepremičnini, vendar njene besede niso presegle raven običajnih žalitev, zato niso niti delno opravičevale toženčevo reakcijo nanje. Tožničine besede pa so bile tudi razumna reakcija na situacijo, ki jo je povzročil toženec. Tožnica k nastanku škode zato ni prispevala in je iz tega razloga tožencu naložilo plačilo celotne škode, ki jo je v tem škodnem dogodku utrpela tožnica. Utrpela pa je dvojni zlom spodnje čeljusti, zlom desne ličnice, odrgnine po obrazu in prsnem košu, rano na skalpu in obtolčenine desne nadlahti ter pretres možganov. Sodišče ji je za telesne bolečine priznalo v celoti zahtevani znesek v višini 870.000,00 SIT, za strah ji je priznalo od zahtevanih 500.000,00 300.000,00 SIT, ker je iz njene izpovedi ugotovilo, da primarnega strahu ni utrpela; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ji je priznalo od zahtevanih 1.600.000,00 SIT 800.000,00 SIT. Poleg tega je tožencu naložilo v plačilo še premoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v tem škodnem dogodku in sicer za uničena oblačila 10.000,00 SIT, za pomoč druge osebe 20.000,00 SIT, za dražjo prehrano 30.000,00 SIT, za stroške, ki jih je imela v zvezi z zdravljenjem, ko je odhajala na kontrole v Ljubljano in v Izolo, kamor jo je vozil mož 25.000,00 SIT. Zavrnilo pa je zahtevek za izgubljeni zlat uhan v višini 14.000,00 SIT, ker tožnici ni uspelo dokazati, da je dejansko v škodnem dogodku izgubila uhan.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej oporeka zavrnitvi višje odškodnine, ki jo je zahtevala za primarni strah. Meni, da je sodišče prve stopnje njeno izpoved razlagalo preveč ozko. Tožnica je videla dvignjeno lopato v rokah toženca izza sebe, zato je obrnila glavo, v tistem trenutku pa je že toženec udaril z lopato po glavi. Do prvega udarca je prišlo še pri njeni zavesti, videla ga je in podoživela. Zgolj zaradi silovitosti in brutalnosti udarca napadalca v glavo pa je za tem padla v nezavest, vendar se je to zgodilo v delčku sekunde. Zagotovo je doživela zelo intenziven strah. V šoku se je priplazila domov, tam padla v naročje priče M.P. in še doma doživljala silovit strah saj ji ni bilo nič jasno. Glede na obsežne poškodbe obraza, ki so zahtevale operacije, je življenjsko prepričljiva njena izpoved o grozovitem strahu, kaj bo z izgledom njenega obraza. Odškodnina, ki jo je zahtevala iz tega naslova, je bila v celoti utemeljena. Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče odmerilo v prenizkem znesku. V času poškodbe je bila tožnica stara 35 let, posledice, ki jih je ugotovil dr. K. kot izvedenec, bo glede na povprečno dobo življenja žensk v Sloveniji trpela še 40 let. Vgrajene kovinske ploščine jo omejujejo pri vsakodnevni osnovni življenjski potrebi to je pri jedi in spanju. Zaradi težav in bolečin v ličnici, ki še danes zahtevajo uživanje analgetikov, ji pripada odškodnina v celotno zahtevanem znesku. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za izgubljeni uhan. Tožničina izpoved v tem delu je bila prepričljiva. Toženec nikdar ni trdil, da v času napada tožnica uhanov ni nosila. Dokazovati kdaj in kako je bil uhan izgubljen pa je ob dejstvu, da je tožnica ležala v nezavesti na tleh nemogoče. Povedala je, da je kasneje šla uhan iskati, pa ga tam ni več našla. Izpodbija tudi odločbo o stroških postopka saj meni, da je obračun napačen. Dejansko znašajo tožničini stroški 1.420 točk, če se temu prišteje še 2% za materialne stroške in 20% DDV ter izvedenina in potni stroški k izvedencu in na sodišče, bi sodišče skupaj moralo tožnici priznati 356.000,00 SIT. Predlaga spremembo sodbe v tem smislu.

Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov. Ne sprejema odločitve, da je v celoti odgovoren za škodo. Drži, da je bila izrečena obsodilna kazenska sodba, vendar to še ne pomeni, da je že odločeno o temelju njegove odškodninske odgovornosti. V stanje nerazsodnosti ga je spravila tožnica, ki ga je pred kritičnim dogodkom izzivala s kričanjem in žaljivimi besedami. Zato bi sodišče moralo v tem sporu uporabiti določila 192. člena ZOR in ugotoviti, da je tudi tožnica odgovorna za nastalo škodo. Toženec je tožnici škodo povzročil v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti zaradi alkoholiziranosti. Na tožnico se ni spravil namenoma, da bi jo poškodoval. Sodišče ni raziskalo konkretnih okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Tudi, če je rezal živo mejo ali rušil zid, ne more biti 100% odgovoren za tožničino škodo. Sodišče bi moralo bolj natančno raziskati, kako je bilo s tožničinimi žaljivkami. Odločitev o temelju je vsaj preuranjena. Iz kazenskega spisa se da ugotoviti kakšno je bilo tožničino stanje tistega dne, ko je prišlo do škodnega dogodka. Ne strinja se niti z višino dosojene odškodnine. Previsoka je odškodnina za telesne bolečine. Tožničino stanje je bilo prizadeto že od prej iz okoliščin na njeni strani. Za njeno stanje ne more biti v celoti odgovoren toženec. V bolnišnico je bila pripeljana kot močno alkoholizirana. Tudi, ko je prišla iz bolnišnice, je nadaljevala s popivanjem, zato ni mogoče sprejeti izvedenskega mnenja dr. K., ki je upošteval samo tisto, kar mu je povedala tožnica in ne okoliščin, ki so botrovale tej poškodbi. Izvedenec ni potrdil dvojnega zloma spodnje čeljusti ličnice in pretresa možganov in ne vzdrži sodba v tem delu. Previsoka je odškodnina za strah. Če bi bila tožnica zaskrbljena za izid zdravljenja, ne bi po prihodu iz bolnišnice nadaljevala s popivanjem. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti, za katero je sodišče prisodilo 800.000,00 SIT, je pretirana. Izvedenec je ugotovil, da tožnica ni utrpela pretresa možgan. Za tiste posledice, ki jih trpi, pa ji tako visoka odškodnina ne pripada. Po mnenju toženca bi bilo potrebno ta zahtevek sploh zavrniti. Tožnica danes živi brez težav. Toženec ne sprejema niti odločitve o povrnitvi materialne škode, saj meni, da ni dokazov, da je imela tožnica poškodovano majico in hlače, zato ji ne gre odškodnina v znesku 10.000,00 SIT. Sporna je odškodnina za tujo pomoč v višini 20.000,00 SIT. Res je zaslišana priča povedala, da naj bi dobila plačano pomoč. Ta pomoč pa je bila potrditvi toženca humana in ni bila plačana. Tudi 30.000,00 SIT za stroške za dražjo prehrano tožnica ni dokazala, saj ni predložila nobenega računa. Prav tako pa tudi ni dokazala stroškov za odhoda na preglede v Ljubljano. Zato ji tudi v tem delu sodišče ne bi smelo priznati odškodnine. Iz vseh teh razlogov toženec predlaga, da se izpodbijana sodba v ugodilnem delu razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice: Obseg tožničine škode zaradi utrpelega strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo iz tožničine izpovedi. Tožnica je povedala, da se v trenutku, ko jo je toženec udaril sploh ni utegnila ustrašiti. Strah se je pojavil šele, ko se je zbudila doma v stanovanju. Strah jo je bilo, kako bo z njenim obrazom in z njo. Iz te izpovedi jasno izhaja, da je tožnica utrpela samo sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja. Pritožbene navedbe, da je sodišče to izpoved razlagalo preveč ozko, niso točne. Sodišče je izpoved korektno povzelo in pravilno pravno kvalificiralo, kakšno škodo je tožnica dokazala. Za ta strah, ki ga je utrpela, ji je priznalo pravično odškodnino glede na kriterije, ki jih mora za takšno obliko škode upoštevati in sodno prakso v podobnih primerih.

Tudi odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustreza trajnim posledicam, ki so tožnici ostale zaradi poškodbe in je v skladu z odškodnino, ki se za podobne primere priznava v sodni praksi. Kot je že sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov ugotovilo, objektivno gledano ta tožničina škoda sedaj ni zelo huda, ker lahko opravlja vse življenjske aktivnosti. Določene omejitve ima samo pri hranjenju, pri obiskih zobozdravnika, ko ne more dovolj odpreti ust in omejeni gibljivosti čeljusti, zaradi česar se ne more normalno smejati, zehati, ne more spati na desni strani zaradi vgrajenih vijakov, ki bodo ostali stalno. Določene težave, ki jih ima tožnica zaradi bolečih zob, niso v neposredni zvezi s poškodbo, ampak z vnetimi zapleti, ki izvirajo iz njenega stanja zobovja. Če se upoštevajo samo težave, ki so posledica škodnega dogodka, pa se pokaže, da je odškodnina, ki je priznana z izpodbijano za to obliko škode pravična, saj je v skladu s kriteriji iz člena 200 in 203 ZOR, tožnica neutemeljeno zato zahteva višjo odškodnino.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala izgube zlatega uhana. Pritožba v tem delu izpostavlja izpoved tožnice, ki jo je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, vendar sodišča tožnica ni prepričala. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu niso nerazumni, pritožba te ugotovitve ni uspela omajati, zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je očitno spregledala, da je sodišče prve stopnje glede na uspeh v tej pravdi, ki ga je ocenilo na 86% zato, ker je po višini tožnica uspela samo s 73%, znižalo znesek, ki ga je dolžna tožena stranka plačati na račun stroškov postopka. Če se upošteva ta uspeh, se pokaže, da ni prišlo do napačnega obračuna kot navaja pritožba.

K pritožbi toženca: Neutemeljeno se toženec pritožuje zoper temelj. Da je toženec odgovoren tožnici za nastalo škodo izhaja že iz pravnomočne obsodilne sodbe, saj je bil toženec prav zaradi te poškodbe, ki jo je povzročil tožnici, pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Že kazensko sodišče se je ukvarjalo s toženčevo prištevnostjo v času storitve tega dejanja in ugotovilo, da je bil toženec sicer zaradi alkoholiziranosti bistveno zmanjšano prišteven, da pa to ni razlog, ki bi ga lahko toženec uveljavljal v svojo korist, saj se je v to stanje spravil sam. Zato se tudi v odškodninskem sporu ne more razbremeniti odgovornosti. Kot mu je že v izpodbijani sodbi pojasnjeno, je po 2. odst. 159. člena ZOR odgovoren za škodo tudi tisti, ki je škodo povzročil v stanju prehodne nerazsodnosti, razen, če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Toženec kaj takšnega ni dokazal. Nasprotno, v kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil bistveno zmanjšano prišteven zaradi alkoholiziranosti in psihoorganske spremenjenosti, v to stanje pa se je sam. Tega stanja zato ne more uspešno uveljavljati v svojo korist. Trditve, da naj bi toženca v stanje nerazsodnosti spravila tožnica s kričanjem in zmerjanjem, pa so brez vsake resne dokazne podlage.

Sodišče prve stopnje je presojalo tudi, ali je tožnica soodgovorna za nastalo škodo po 192. členu ZOR. Razlogi izpodbijane sodbe pa tudi v tem delu prepričajo. Dejstvo je, da je toženec samovoljno začel rušiti zid in rezati živo mejo na nepremičnini tožnice. Ob takšnem stanju tudi če je tožnica besedno napadla toženca, njegova reakcija s tem, da jo je napadel z lopato, ni opravičljiva in ni ustrezna reakcija na tožničine besede, kakršnekoli so že bile. Besede, ki jih je tožnica ob tej priliki izrekla tožencu, je toženec izzval s svojimi dejanji na njeni nepremičnini. Zato je odločitev sodišča, da tožnici ni mogoče pripisati prispevka k škodni posledici, pravilna. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje glede temelja odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 154. člena ZOR).

Neutemeljena je pritožba toženca tudi v delu, ko napada višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o višini odškodnine omejilo samo na škodo, ki je posledica toženčevega protipravnega ravnanja. Povsem odveč so zato pritožbene navedbe, v katerih toženec izpostavlja tožničine življenjske navade. Pavšalne pritožbene navedbe, v katerih toženec oporeka odškodnini, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnici za materialno škodo, pa tudi ne morejo omajati teh odškodninskih postavk. Sodišče prve stopnje je imelo v dokaznem gradivo dovolj podlage, da je tožnici za materialno škodo priznalo vse zneske, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih v sodbi korektno obrazložilo.

Iz vseh teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Ker stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta na podlagi 154. člena ZPP vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je za odločanje o takšnem predlogu pristojno po 1. odstavku 169. člena ZPP sodišče prve stopnje.