Jedro

Iz celotnega pričanja priče jasno izhaja le to, da je šlo za pogajanja, saj o bistvenih sestavinah pogodbe ni bilo nič povedanega, tudi s strani zakonitega zastopnika in prokurista tožene stranke ne, v nadaljevanju pa tudi ni bilo povedano, da bi se o njih stranki tega spora strinjali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I.) ohranilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v naložitvenem delu, to je v prvem in tretjem odstavku; II.) ugotovilo, da terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.873,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2014 dalje, v višini 49.100,40 EUR in v višini 18.327,20 EUR ne obstojijo, ter III.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača stroške pravdnega postopka v višini 9.485,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je bila bistvena ugotovitev, ali obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom pobota. Najprej pa predlaga, da se zaradi dogovora med strankama in podjetjem D. d.o.o., da se super rabat od nabavljenega blaga družbe D. d.o.o. poračuna za zaprtje odprtih postavk tožene stranke do tožeče stranke, odločanje prekine, saj sodelovanje med D. d.o.o. in tožečo stranko še zmeraj traja, zato bi morala tožeča stranka počakati, da se z omenjenim rabatom dolg tožene stranke do tožeče poplača, ali kakor koli drugače predmetni dogovor prekiniti, ne pa zanikati njenega obstoj. V pritožbi zlasti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja dogovora o poračunanju super rabata iz pravnega posla med tožečo stranko in družbo D. d.o.o. toženi stranki v plačilo. Pritožuje se tudi zoper tisti del odločitve, ki se nanaša na pobotni ugovor iz naslova izgubljenega dobička.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

5. Obstoj tožbene terjatve v tem postopku ni bil sporen (v pritožbi v tem delu uveljavlja predvsem preuranjenost tožbe, kar pa je iz spodaj navedenih razlogov neutemeljeno). Tožena stranka se je zoper tožbeni zahtevek branila z ugovorom pobota, v katerem je tožena stranka uveljavljala v pobot tri terjatve. Pritožbeno odločitev glede ugotovitve, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.873,19 EUR s pripadki ne obstoji (v tem primeru je šlo za ugovor pobota terjatve iz naslova priprave PGD), ni konkretno izpodbijana. Višje sodišče je v tem delu sodbo preizkusilo v obsegu uradnega preizkusa, v nadaljevanju pa se opredeljuje do tistega dela pritožbe, ki se nanaša na ugovor pobota zaradi uveljavljanja super rabata (18.327,20 EUR) in izgubljenega dobička (49.100,40 EUR), hkrati pa s tem odgovarja tudi na prvi del pritožbe, da terjatev še ni zapadla.

6. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da ima do tožeče stranke terjatev iz naslova super rabata v višini 4 % od skupnega zneska, ki ga bo D. d.o.o. naročala pri tožeči stranki. Zatrjevala je, da je bilo s tožečo stranko dogovorjeno, da se bodo odprte obveznosti tožene stranke do tožeče stranke poplačale iz naslova omenjenega super rabata, saj je bila tožena stranka ta, ki je podjetje D. d.o.o. pripeljala k tožeči stranki.

7. Tožena stranka je imela super rabat dogovorjen v lastnem poslu s tožečo stranko1 in to še v času, ko je s tožečo stranko že sodeloval D. d.o.o. (pogodba je bila s strani tožeče stranke nesporno odpovedana šele 31. 3. 2014). To dejstvo pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da dogovor med tožečo stranko in toženo stranko, da se bo super rabat v višini 4 % poračunaval v izpolnitev obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, ni bil dokazan. Ni dvomilo, da so se pogovori o tem vodili, vendar pa je zaključilo, da do takega dogovora ni prišlo oziroma toženi stranki tega ni uspelo dokazati.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedbam T. C., M. J., Š. T. in S. K. da do sklenitve pogodbe, po kateri bi bila tožena stranka upravičena do 4% od prodajne vrednosti iz pogodbe med tožečo stranko in D. d.o.o., ni prišlo. T. C. je povedal, da je tožena stranka tako ponudbo sicer dala, o tem so imeli tudi sestanek, a dogovor ni bil dosežen. Povedal je tudi, da se taki dogovori pri tožeči stranki sklepajo v pisni obliki. Da je pri tožeči stranki standard, da se taki dogovori podpišejo, torej pisno sestavijo, je potrdila tudi Š. T. Povedala je, da je šlo je le za predlog tožene stranke; bil je le eden od njenih predlogov, kako bi sanirala svoj dolg tožeče stranke. Ostalo je na nivoju predloga. Direktor tožeče stranke je sicer povedal, da zakonitega zastopnika D. d.o.o. do pred nekaj meseci pred narokom še ni videl, vendar to ni pomembno (v nasprotno želi tožena stranka prepričati višje sodišče in s tem izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neuspešno). Tudi on je namreč povedal, da zatrjevani dogovor ni bil nikoli sklenjen, je pa pri tožeči stranki le on tisti, ki lahko podpisuje take pogodbe, ki se sicer vedno sklepajo pisno, in še, da takega dogovora gotovo ne bi podpisal (glej razloge višjega sodišča v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je tako izpovedano utemeljeno povezalo z listinami v spisu, ki potrjujejo, da tožeča stranka vse pomembne pogodbe sklepa pisno. Sprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da bi med take pogodbe spadala tudi sedaj zatrjevana pogodba, glede na nesporno precejšen dolg tožene stranke do tožeče stranke (glej razloge v 20. točki izpodbijane sodbe). Tako je bila pisno sklenjena prodajna pogodba o prodaji, tudi določila o super rabatu in popustih, ki so spreminjala osnovno pogodbo med strankama, so bila sklenjena v pisni obliki, in sicer z vsakokratnimi pisnimi aneksi k pogodbi (skupaj je bilo sklenjenih deset aneksov; glej B2 do B10). Pisno sta bili sklenjeni tudi pogodba med tožečo stranko in D. d.o.o. (list. št. A226) in pogodba med pravdnima strankama in R. d.o.o. (list. št. B11),2 ki je bila dogovorjena prav z namenom, da tožena stranka poplača svoj dolg. Tako je povsem razumno zaključilo, da ni verjetno, da bi tožeča stranka od svojega običajnega načina pisnega sklepanja tovrstnih pogodb odstopila prav pri spornem dogovoru.

10. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo povedanemu s strani I. M., zakonitega zastopnika D. d.o.o., pritožba pa v tem delu neutemeljeno uveljavlja zmotno dokazno oceno in v zvezi s tem navaja, da je logičen le zaključek, da je tožena stranka do tega rabata upravičena, ker je ona pripeljala D. d.o.o. do posla s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da če bi do dogovora na zatrjevanem sestanku, na katerem naj bi bil prisoten tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, res prišlo, bi o tem ta priča gotovo vedela več in bolj zanesljivo povedati (kar je logično, saj bi se dogovor nanašal tudi na njen posel), tako pa ni vedela povedati niti o obračunskih obdobjih, v katerih bi se super rabat obračunaval iz posla, ki ga je D. d.o.o. imel s tožečo stranko (glej zapisnik na strani 3; list. št. 181), niti ni vedela povedati, kako bi do poračunanja obveznosti sploh prišlo. To so po prepričanju višjega sodišča bistvene sestavine pogodbe o priznavanju super rabata toženi stranki iz posla, ki ga je imela tožeča stranka s tretjo osebo (D. d.o.o.). Tudi ni mogoče slediti pritožbi, da je bilo pričanje te priče povezano in skladno. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je priča izpovedbo o super rabatu iz lastnega posla z tožečo stranko spreminjala (glej povedano na začetku 5. strani zapisnika na list.št. 153 in na koncu 8. strani zapisnika na list. št. 186, na kateri je priča poudarila jasnost odgovora). Pritožba izpostavlja, da je slednje priča I. M. povedala le enkrat in še to pri navzkrižnem zaslišanju, sicer pa je večkrat povedala, da je bilo dogovorjeno, da se bo super rabat namesto D.d.o.o priznaval toženi stranki za pokrivanje njenih obveznosti do tožeče stranke.

11. Višje sodišče taki razlagi pritožbe ne sledi. Iz celotnega pričanja te priče jasno izhaja le to, da so se očitno na skupnih sestankih o tem pogovarjali in da je šlo za pogajanja (ker o bistvenih sestavinah pogodbe ni bilo nič povedanega, tudi s strani zakonitega zastopnika in prokurista tožene stranke ne, v nadaljevanju pa tudi ni bilo povedano, da bi se o njih stranki tega spora strinjali [!]; glej 15. člen OZ), priča pa je pogajanja razumela tako, da bi bila tožena stranka upravičena do super rabata iz določb lastne pogodbe s tožečo stranko, pri čemer bi se kot količine (ker je šlo za količinski popust) upoštevale tiste, ki bodo izhajale iz posla med D. d.o.o. in tožečo stranko. Pri tem pa je še izrecno in jasno navedla, da s toženo stranko D. d.o.o. ni imela sklenjene zastopniške pogodbe. Ob taki izpovedbi in trditvah tožene stranke je jasno, da bi zatrjevani dogovor dejansko predstavljal le zmanjšanje obveznosti tožene stranke, ne da bi tudi tožena stranka do tožeče stranke imela kakšno obveznost (drugače na primer v poslu z R. d.o.o.; glej opombo 2). Pristanek na tak dogovor s strani direktorja tožeče stranke bi imel znake navideznega posla in oškodovanja tožeče stranke, ker bi imel posel končni učinek dejanskega odpusta obveznosti.3

12. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je logična le ugotovitev, da je do dogovora prišlo, saj bi bilo ravnanje tožene stranke, ki je v posel pripeljala svojega konkurenta, nelogično. Sicer pa je tožena stranka sama povedala, zakaj je D. d.o.o. pripeljala k tožeči stranki, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2014, ko je navedla, da zaradi obsega poslovanja finančnega bremena ni več zmogla (glej list. št. 58). Kakšno pa je razmerje med D. d.o.o. in toženo stranko, za ta spor ni pomembno (glej tudi opombo št. 3).

13. Sodišče je tudi podrobno razložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič S. Z., B. Ž. in M. J. (glej 24. točko obrazložitve). Ker je dokazni sklep v tem delu jasen in povsem pravilen (bistvo je, da gre za priče, ki so o sprejetem dogovoru le slišale ob drugih priložnostih, se torej o njem le posredno seznanile in še to od nedoločene osebe), pritožba pa ne napada pravilnosti dokaznega sklepa iz njegovih razlogov, temveč le iz zunanjega razloga, to je, da predlagane priče nimajo nobenega ekonomskega interesa, zato bi jih sodišče moralo zaslišati. S tem pritožbenim argumentom pritožnica ne more uspeti.

14. Glede pritožbe zoper odločitev o ugovoru pobota, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj terjatve v višini 49.100,40 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v tem delu pobotni ugovor ni bil sklepčen glede višine zatrjevane škode kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Ostal je pavšalen, saj tožena stranka ni navedla nobenih trditev v smeri odhodkov oziroma ustvarjenega dobička v preteklih obdobjih, čeprav je tožeča stranka na to opozorila. Kot utemeljeno je štelo trditev tožeče stranke, ki je opozorila na dejstvo, da navedeni 20 % pribitek (ki ga tožena stranka označuje za čisti dobiček) lahko prestavlja samo 20 % maržo, od katere je treba odšteti vse stroške poslovanja ter davke in da se šele po odbitku stroškov in davkov lahko govori o čistem dobičku. Tozadevno se je oprlo na sodno prakso, citirano v opombi, ki nalaga tožeči stranki v zvezi z izgubljenim dobičkom trditveno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov.

15. Kolikor tožena stranka v pritožbi navaja, da trditev o negativnem dejstvu pač ni mogla podati, na kar naj bi opozorila že v odgovoru na izvedensko mnenje, višje sodišče tega pritožbenega argumenta ne sprejema, ker ne gre za negativno dejstvo. Da zaradi izgubljenega posla tožena stranka ne bi imela nič manj stroškov zaradi siceršnjega obsega njenega poslovanja, bi tožena stranka morala zatrjevati pravočasno, to je najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, saj gre za dejstva, ki izhajajo iz njenega poslovanja in so nedvomno v njeni spoznavni sferi (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sicer pa je tožeča stranka tudi povsem utemeljeno opozorila, da izgubljeni dobiček v višini izgubljene 20 % marže vsekakor ne more predstavljati celotne škode, saj najmanj kar je, bi morala tožena stranka od tega plačati davščine in pokriti določene fiksne stroške.

16. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

1 Glej 18. člena Prodajne pogodbe z dne 1. 1. 20103, ki določa stopnjo super rabata in obračunavanje konec leta (medtem ko se rabat priznava sproti). S kasnejšimi aneksi sta stranki spreminjali stopnje in obračunska obdobja super rabata (B2 do B10). 2 Gre za gradbeno pogodbo, v kateri je tožeča stranka naročnik, tožena stranka plačnik(!), R. d.o.o. je izvajalec. 3 Drugače bi bilo, če bi bil D. d.o.o. iz lastnega posla upravičen do super rabata in bi bila ta terjatev cedirana toženi stranki, a kaj takega tožena stranka v tem sporu ni niti zatrjevala.