Jedro

Kadar upnik predlaga odložitev izvršbe in smiselno podaljšanje roka za položitev predujma za izvršilne stroške še pred potekom roka za plačilo predujma kot ga je določilo sodišče, je ustavitev izvršbe ker upnik ni nakazal predujma preuranjena in v nasprotju z določbo 3. odstavka 38. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je, ker upnik v določenem osemdnevnem roku ni založil predujma, ustavilo izvršbo zoper dolžnika. Zoper sklep se je pravočasno pritožil upnik, ki sicer svojo vlogo imenuje ugovor, ki pa ga je šteti kot pritožbo. V pritožbi navaja, da je 24.5.2000 zaprosil sodišče za odlog izvršbe do 30.8.2000, vendar pa sodišče o tem še ni odločilo, je pa pred tem izdalo sklep o ustavitvi izvršbe, ne da bi upoštevalo njegov predlog. Upnik zato predlaga, da se njegovemu ugovoru ugodi in izdani sklep razveljavi. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je upniku s sklepom, ki ga je sprejel 22.5.2000, naložilo, da mora v osmih dneh založiti 44.000,00 SIT predujma za stroške izvršitelja. Že 26.5.2000 pa je upnik z vlogo, ki jo je nazval predlog za odlog izvršbe, predlagal, da se odloži izvršba do 30.8.2000 z navedbo, da bo, če terjatev do tedaj ne bo plačana, predlagal nadaljevanje izvršbe ter istočasno tudi založil stroške predujma kot se zahtevajo v sklepu. Iz vsebine takega zapisa izhaja, da je upnik istočasno s predlogom za odlog izvršbe smiselno predlagal tudi podaljšanje roka za plačilo predujma za čas po 30.8.2000, ko bi se, če bi bilo potrebno, izvršba nadaljevala. Glede na takšno dejansko stanje je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvršbo zaradi neplačila predujma ustavilo, preuranjena. Po 3. odstavku 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče ustavi izvršbo, če upnik v roku, ki mu ga postavi, ne da predujma za izvršilne stroške. Vendar pa bi bila pravilno uporabljena ta določba le v primeru, če pred potekom roka upnik ne bi predlagal odloga izvršbe in tudi ne predlagal, da bi stroške predujma založil po nadaljevanju izvršbe. Smisel določbe 3. odstavka 38. člena ZIZ je v tem, da se izvršilni postopek ne bi zaradi pasivnosti upnika plačati predujem, vlekel v nedogled. Ker je upnik predlagal odlog izvršbe in smiselno tudi odlog plačila predujma, pa tega sodišče ni upoštevalo, bi vztrajanje na osemdnevnem roku za založitev stroškov izvršbe, ki je le sodni rok, bilo neživljenjsko in samo sebi namen, saj ostaja odprto vprašanje ali se bo izvršba sploh nadaljevala. Zato bi bilo nesmiselno, da bi že moral biti založen predujem in ležati na računih že v času morebitne odložitve izvršbe. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem primeru zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 38. člena, ko je ustavilo izvršbo, in je bila njegova odločitev preuranjena, saj pred tem ni odločilo o predlogu, ki smiselno izhaja iz vloge upnika za podaljšanje roka za položitev predujma. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.