Jedro

Za spor o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva je stvarno pristojno socialno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v tretjem odstavku 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) določeno, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi v socialnih sporih, za katere tako določa zakon. V tretjem odstavku 38. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) pa je s tem v zvezi določeno, da v sporih zoper odločitve ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. Prvostopenjsko sodišče se je tako z izpodbijanim sklepom nepravilno izreklo za stvarno nepristojno. Iz 58. člena ZDSS-1 med drugim tudi izhaja, da so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti. Skladno s prvim odstavkom 99. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami), se iz proračuna občine (tožeče stranke) financirajo stroški storitev v zavodih za odrasle, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila. Tožeči stranki je bila skladno z navedenimi določbami ZSV z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 31. 7. 2012 določena obveznost doplačila storitev za upravičenko v višini oprostitve plačila upravičenke. Ker ima tožeča stranka na podlagi navedene odločbe obveznost iz sistema socialne varnosti (obveznost doplačila storitve institucionalnega varstva) je skladno z 58. členom ZDSS-1 predmetni spor, socialni spor. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZDSS-1 izreklo za stvarno nepristojno, kar je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo (opr. št. ... z dne 31. 7. 2012). Z omenjeno odločbo je bilo med drugim odločeno, da storitev za upravičenko iz 1. točke izreka odločbe v višini oprostitve plačila storitve upravičenke doplača tožeča stranka. Odločitev je bila sprejeta na podlagi 100. člena ZSV, ki se nanaša na dolžnost plačila opravljenih storitev, torej tudi storitve do institucionalnega varstva. Določbe glede odločanja o pravicah iz javnih sredstev vsebuje tudi ZUPJS. V 1. členu je določeno, da ta zakon določa vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil (v nadaljnjem besedilu: pravica iz javnih sredstev) o katerih se odloča po tem zakonu, meje dohodkov, ki se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki so odvisne od materialnega položaja, enoten način ugotavljanja materialnega položaja, višino določenih pravic iz javnih sredstev in postopek njihovega uveljavljanja. Skladno s 6. členom centri za socialno delo odločajo po tem zakonu o pravici do subvencije in plačil. S tem v zvezi je v 5. točki istega člena določeno, da odločajo tudi o oprostitvi plačil socialno varstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo. V 37. členu je določen postopek uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. V 38. členu pa je nadalje določeno, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve. V sporih zoper odločbe ministrstva pa odloča pristojno socialno sodišče (tretji odstavek 38. člena ZUPJS).

Po stališču pritožbenega sodišča gre za specialno določbo posebnega zakona, ki ureja tudi vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o pravicah iz javnih sredstev, kot so le-te opredeljene v 1. členu ZUPJS, torej tudi o oprostitvi plačil socialno varstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo (5. točka 6. člena ZUPJS). ZDSS-1 v prvem in drugem odstavku 7. člena izrecno določa, v katerih sporih je za odločanje podana pristojnost socialnega sodišča. V tretjem odstavku istega člena pa določa, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi v socialnih sporih, za katere tako določa zakon. ZUPJS torej za odločanje o oprostitvi plačil socialno varstvenih storitev določa pristojnost socialnega sodišča, ne pa Upravnega sodišča Republike Slovenije, kot je to v izpodbijanem sklepu odločilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja tudi iz prvega odstavka 58. člena ZDSS-1 so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V predmetni zadevi pa gre ravno za spor glede obveznosti tožeče stranke torej občine kot pravne osebe, s tem da je pristojnost socialnega sodišča določena v 3. odstavku 38. člena ZUPJS.

Nenazadnje pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je že pred uveljavitvijo ZUPJS v zadevi Psp 136/2008 z dne 20. 3. 2008 odločilo, da je za spor o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva podana stvarna pristojnost socialnega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.