Jedro

ZDR-1 v 6. odstavku 88. člena določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ker 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, je potrebno smiselno uporabiti 144. člen ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici pa zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje določbe 144. člena ZPP ni uporabilo. Po določbi 144. člena ZPP bi tožena stranka morala tožnici pustiti pisanje v prostorih, kjer tožnica dela (v njeni pisarni), zato vročanje, kot ga je izvedla tožena stranka, ni zakonito, ker je tožena stranka listine tožnici pustila v tajništvu in ne v njeni pisarni (njenem delovnem mestu) in to le do 15. ure istega dne (9. 6. 2014). Iz navedenega izhaja, da osebna vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove dne 9. 6. 2014 ni bila pravilno opravljena. Vročitev je bila opravljena šele 24. 6. 2014, ko je tožnica listine prejela po pošti. Tožba, ki jo je tožnica na sodišče vložila dne 24. 7. 2014, je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva in je zato pravočasna (200/2 čl. ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (točka I izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Navaja, da med strankama ni sporno, da je bila tožnica dne 9. 6. 2014 poklicana v pisarno zakonitega zastopnika tožene stranke na sestanek, na katerem je zakoniti zastopnik tožnico ustno seznanil z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, da tožnica v zvezi s prejemom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni podpisala ničesar in da je tožena stranka tožnici še istega dne odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove poslala po priporočeni pošti na tožničin naslov in da je tožnica to pisanje prevzela 24. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi spregledalo, da sta izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v zvezi s ključnimi dejstvi različni, na določenih mestih pa se tudi razlikujeta od pravočasnih navedb in trditvene podlage tožene stranke. To pa je ključno pri presoji verodostojnosti obeh zaslišanih ter verodostojnosti zapisnika in uradnega zaznamka z dne 9. 6. 2014 ter posledično tudi pri presoji pravočasnosti vložene tožbe. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved zakonitega zastopnika in napačno navedlo, da naj bi tožnici dokumenta hotel izročiti in da naj bi ji dokumente ponujal. Tega pa zakoniti zastopnik ni izpovedal in to ne izhaja iz zvočnega zapisa. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da odpovedi tožnici ni dal v roke, ampak so ji rekli, da ji jo vročajo. Sodišče prve stopnje ni opravilo primerjave med izpovedbama zakonitega zastopnika in A.A. in sploh ni ugotovilo številnih razhajanj med obema izpovedbama in trditveno podlago tožene stranke. Zakoniti zastopnik je rekel, da tožnici odpovedi v roke ni stisnil oziroma ji je ni dal, A.A. pa je izpovedal, da naj bi zakoniti zastopnik tožene stranke tožnici v roke ponudil odpoved, ki naj bi jo tožnica celo malo vzela v roke in jo pregledala. Tožena stranka trditev v smeri izpovedi A.A. ni podala. Tožena je navedla, da tožnica na sestanku dne 9. 6. 2014 ni imela konkretnih vprašanj, A.A. pa je izpovedal, da naj bi spraševala po plačnem razredu na novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, o tem pa zakoniti zastopnik ni ničesar izpovedal. Zakoniti zastopnik je izpovedal, da tožnica ni odklonila vročitve in niti ni rekla, da noče podpisati, oziroma da on dvomi, da je to rekla, A.A. pa je izpovedal, da je tožnica odklonila podpis, ker je bila v stresu. Tako zakoniti zastopnik kot A.A. sta izpovedala, da so po koncu sestanka pisanje, ki ga je tožnici hoteli vročiti, pustili v tajništvu, vendar sta v zvezi s tem, da je bila tožnica na to posebej opozorjena, izpovedi različni. Zakoniti zastopnik je povedal, da tožnice na to niso posebej opozarjali, A.A. pa je izpovedal, da on tega tožnici ni rekel, da pa je to rekel zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo izpoved tožnice, da je bila na sestanku dne 9. 6. 2014 v stresu, kar je tudi na glas povedala in da je zakonitega zastopnika tožene stranke prosila, če ji lahko odpoved pošlje po pošti in odgovoril ji je, da ni problema. To sta sicer zakoniti zastopnik in A.A. zanikala, kar pa ne pomeni, da se sestanek ni odvijal tako, kot ga opisuje tožnica, da prevzema odpovedi ni odklonila in da je bil na sestanku dogovorjen drugačen način vročitve odpovedi, po pošti. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da naj se stranki ne bi mogli dogovoriti za drugačen način vročanja, kot ga določa zakon, vendar tega ne utemelji. Po stališču pritožbe je tožnica lahko utemeljeno sklepala, da ji odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi dne 9. 6. 2014 ni bila vročena in da se je vročitev opravila po pošti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, vendar je odločitev materialnopravno napačna.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnici dne 9. 6. 2014 v prostorih tožene stranke osebno in na način, kot je predpisan v 1. alineji 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s popravki), vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in predlogom nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „računovodja VII/2(III)“ in da je bila tožnica z vsebino listin seznanjena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedi priče A.A. in direktorja tožene stranke, ki sta izpovedala, da je bila tožnica seznanjena tako z vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi z vsebino ponujene pogodbe o zaposlitvi in da je odklonila prevzem listin. Zaradi tega je A.A. sestavil zapisnik in listine pustil v tajništvu tožene stranke, da bi ju tožnica prevzela. Ker tožnica listin do 15. ure tega dne ni prevzela, ji je tožena stranka listine poslala na domači naslov, saj se je direktorju tožene stranke zdelo to človeško, čeprav je tožnica vročitev odklonila. Glede na to, da je bila po stališču sodišča prve stopnje vročitev z dne 9. 6. 2014 pravilna, je tožbo, ki jo je tožnica na sodišče vložila 24. 7. 2014, zavrglo, saj je bila vložena po izteku 30 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva, določenega v 3. odstavku 200. člena ZDR-1. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razhajanj v izpovedih priče A.A. in direktorja tožene stranke ter tožnice, na kar utemeljeno opozarja pritožba, zato je zmotno ugotovilo, da je tožnica odklonila prevzem listin in da je bila vročitev opravljena pravilno. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, tožena stranka ob vročitvi na vročilnici, ki je bila s sponko speta (kot je izpovedal A.A.) k redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ni naredila uradnega zaznamka, v katerem bi navedla, kdaj in kje je tožnica odklonila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga skupaj s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Šele kasneje je A.A. o tem napisal zapisnik, z vsebino katerega tožnica ni bila seznanjena, prav tako pa ni bila seznanjena s tem, da listine lahko dvigne v tajništvu tega dne (9. 6. 2014) do 15. ure.

8. Pri vročanju navedenih listin so bili v pisarni direktorja navzoči le tožnica, direktor in A.A.. Ta je izpovedal, da se ne spomni, da bi tožnica takrat hotela, da se ji listine vročijo po pošti. Direktor je zanikal, da bi tožnica to želela, tožnica pa je izrecno izpovedala, da ji je direktor na njeno zahtevo za vročitev listin po pošti odgovoril: „Vera, ni problema.“ Po oceni pritožbenega sodišča ni razloga za dvom v resničnost izpovedi tožnice, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožnici isti dan poslala listine po pošti. Tožena stranka očitno ni bila prepričana, da je bila vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pravilna. V kolikor bi namreč tožena stranka menila, da je vročanje potekalo pravilno, ne bi bilo nobenega razloga in tudi nobene potrebe za vročanje listin po pošti na tožničin domači naslov.

9. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, in štelo, da je tožena stranka, na kateri je po 3. odstavku 88. člena ZDR-1 dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazala, da je bila vročitev pravilno opravljena 9. 6. 2014. ZDR-1 v 6. odstavku 88. člena določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ker 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, je potrebno smiselno uporabiti 144. člen ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici pa zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje določbe 144. člena ZPP ni uporabilo in je le na podlagi določbe 88. člena ZDR-1 štelo, da je tožena stranka tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove vročila po 1. alineji 2. odstavka tega člena. Po določbi 144. člena ZPP bi tožena stranka morala tožnici pustiti pisanje v prostorih, kjer tožnica dela (v njeni pisarni), zato vročanje, kot ga je izvedla tožena stranka ni zakonito tudi iz razloga, ker je tožena stranka listine tožnici pustila v tajništvu in ne v njeni pisarni (njenem delovnem mestu) in to le do 15. ure istega dne (9. 6. 2014). Iz navedenega izhaja, da osebna vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove dne 9. 6. 2014 ni bila pravilno opravljena. Vročitev je bila opravljena šele 24. 6. 2014, ko je tožnica listine prejela po pošti.

10. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep sodišče prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 366. člena ZPP), v katerem naj o zadevi odloči po vsebini, saj je tožba vložena pravočasno.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.