Jedro

Odškodninska odgovornost železniškega prevoznika za nematerialno škodo potnika po Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (Ur. l. SFRJ 2/74) in Zakon o spremembah in dopolnitvah le-tega (Ur. l. SFRJ 17/90) je objektivna. Šteje se, da je vzrok škode v vožnji z vlakom, če je le-ta nastala med vožnjo ter pri vstopanju v vlak in izstopanju z njega.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljni pravdni stroški.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo tožeči plačati 3.410.480,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti 506.589,00 SIT pravdnih stroškov, medtem, ko je njen višji tožbeni zahtevek (do 7.750.000,00 SIT) zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. tožnica jo izpodbija v zavrnilnem delu, saj meni, da ji je za posamezne oblike nepremoženjske škode sodišče prisodilo prenizke zneske odškodnine. tožena stranka pa sodbo izpodbija najprej po temelju, saj trdi, da njena odškodninska odgovornost ni podana, poleg tega pa tudi po višini, pri čemer meni, da je le ta pretirana.

Tožnica uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanega (zavrnilnega) dela sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi v tem obsegu. Poudarja, da je utrpela izredno hudo telesno poškodbo, da je ob poškodbi utrpela tako močne bolečine, da ji je postalo slabo, da je bolečinsko obdobje trajalo kar devet tednov nepretrgoma, nato pa še dva meseca občasno, da je bila triindvajset dni hospitalizirana, sodišče prve stopnje pa je v premajhni meri upoštevalo, da je bila štiri mesece in pol neprekinjeno imobilizarana z mavčnim steznikom, segajočim od vratu do medenice in v posledici tega praktično negibna, vezana na posteljo in odvisna od tuje pomoči ter da trpi trajne posledice na hrbtenici v funkcionalnem in v statičnem smislu, zaradi česar je morala opustiti vse dejavnosti, s katerimi se je v prostem času ukvarjala, prav tako pa mora povečane napore vlagati v svoje poklicno delo in v gospodinjska opraivla. Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ter nevšečnosti, povezane z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti bi zato predstavljali vtoževani zneski. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo manj od tega, zato je materialno pravo uporabilo napačno.

Tudi tožena stranka uveljavlja samo pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja svoje stališče, ki ga je podala že v odgovoru na tožbo, da je odškodninski zahtevek vložen prepozno, zaradi česar bi ga sodišče moralo zavreči. Opozarja, da se za razmerja, nastala s pogodbo o prevozu potnikov in stvari v železniškem prometu uporablja Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu, po 16. členu tega zakona pa je prevoznik odgovoren za škodo, nastalo zaradi smrti, ranitve ali druge telesne poškodbe ali duševne poškodbe potnika, ki jo povzorči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem, ko je potnik v vozu ali ko vstopa ali iztopa iz njega, v konkretnem primeru pa je sodišče ugotovilo, da je do nezgode prišlo, ko se je vlak ustavil in je tožnica vstopala vanj. Iz opisa nezgode je jasno, da se je poškodovala kot potnica pri vstopanju na vlak in ne kot tretja oseba, ki ne bi imela namena potovati z vlakom in bi se slučajno nahajala na peronu, kjer bi ji spodrsnilo. Po višini izpodbija odločitev o odškodnini za strah v njenem ugodilnem delu, saj meni, ni bil takšne intenzitete, da bi tožnici pustil kakršnekoli posledice, pa tudi dolgotrajen ni bil, zato bi primerna odškodnina iz tega naslova znašala le 150.000,00 SIT. Kot pretirano ocnejuje tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, posebej, če se upošteva, da tožnica lahko opralja vsa tista dela, kot jih je opravljala pred nesrečo ob le nekoliko povečanih naporih in da je bila v bolnici le nekaj dni, v bolniškem staležu pa niti pol leta. Le te odškodnine za tujo pomoč meni, da ni podana aktivna legitimacija tožnice, pač pa eventuelno tistih, ki so pomoč nudili, poleg tega pa je 15.000,00 SIT mesečno za leto 1996 bistveno previsoko, saj v navedenem letu invalidski dodatek za pomoč in postrežbo ni znašal niti 15.000,00 SIT mesečno, pa je priznan osebam, ki niso sposobne skrbeti zase. Znesek, ki presega 5.000,00 SIT mesečno, je pretiran. Nepravilno je odločeno tudi o plačilu stroškov izvedeniškega mnenja kot o odškodnini ter o stroških postopka. Tožeči stranki je namreč sodišče priznalo vse stroške postopka od vtoževanega in ne od prisojenega zneska.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožnica, po določbah 1. odstavka 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni listi SFRJ št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), torej objektivno, ker njeni delavci niso poskrbeli za pravočasno posipanje perona, zaradi te opustitve pa je tožnica na poledenelem peronu padla in se poškodovala (1. odstavek na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Hkrati pa sodišče prve stopnje ugotavlja tudi (3. stran sodbe), da je tožnici spodrsnilo, ko je napravila korak na prvo zunanjo stopnico vlaka in se prijela za držalo vrat vagona, pri tem pa so bila ledena tako tla, kot tudi stopnice vlaka ter da je padla tako, da je sedla na betonska tla perona. Ker je do padca prišlo na peronu železniške postaje je sodišče prve stopnje svojo odločitev o temelju oprlo na splošne predpise torej na ZOR in je štelo, da Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu in Zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (Uradni list SFRJ št. 2/74 in Uradni list SFRJ št. 17/90) ni mogoče uporabiti. Po določbi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu je prevoznik odgovoren za škodo, nastalo zaradi smrti, ranitve, ali druge telesne ali duševne poškodbe potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem, ko je potnik v vozu ali ko vstopa ali izstopa iz voza in za škodo, nastalo zaradi zamude ali prekinitve potovanja. Po 5. členu istega zakona je prevoznik popolnoma ali delno oproščen odgovornosti le, če je nesreča ali nezgoda nastala zaradi okoliščin zunaj prevoza in se ji je prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera ni mogel izogniti ali odvrniti njenih posledic, če je nesreča ali nezgoda nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnikov ali če je nesreča ali nezgoda nastala po krivdi tretje osebe in se ji prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera ni mogel izogniti niti odvrniti njenih posledic. Po tem predpisu, ki je specialni predpis, je predpisana objektivna odgovornost prevoznika v železniškem prometu. Vendar pa v svojem 7. členu določa, da če se odškodninska zahteva zaradi smrti, ranitve ali druge telesne ali duševne poškodbe potnika pri prevozniku ne vloži v treh mesecih od dneva, ko se zve za škodo, prevoznik za škodo ni več odgovoren.

Za presojo, ali je za škodo, ki jo je utrpela tožnica, odgovoren prevoznik ali upravljalec perona je pomembno, ali je do nezgode prišlo med vstopanjem tožnice v vlak ali že pred tem. Prevoznik namreč za škodo, ki je posledica nesreče ali nezgode med prevozom oziroma med vstopanjem ali izstopanjem iz vlaka odgovarja po določbah Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu in po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu, med-tem, ko te določbe za upravljalca perona ne veljajo, ampak veljajo za takšne primere splošni predpisi. O tej pravnopomembni oziroma odločilni okoliščini pa izpodbijana sodba vsebuje razloge, ki si med seboj nasprotujejo, zaradi česar materialnopravne pravilnosti sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Predvsem zaradi opisanega nasprotja ni mogoče preveriti, ali je potrebno odločitev opreti na Zakon o obligacijskih razmerjih ali na Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (s spremembo): če je do poškodbe prišlo na peronu (oz. zaradi stanja le-tega), slednje navedeni predpisi ne pridejo v poštev (kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), vendar pa ni ugotavljalo, ali v takem primeru za škodo odgovarja prav tožena stranka (tj. prevoznik). Če pa je do poškodbe prišlo med vstopanjem na vlak (oz. če je vzrok v zvezi s tem), je potrebno odgovornost tožene stranke presojati po Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (s spremembo).

Zaradi navedenega je bilo potrebno sodbo razveljaviti v celoti (1. odst. 354. čl. ZPP).