Jedro

Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroške zastopanja samega sebe. Lahko bi zato angažiral drugega odvetnika, ne more pa za svoje stroške prejeti nagrade (152. člen ZPP).

Tožeča stranka lahko izda račun vse do zastaranja obveznosti.

Izrek

I. Pritožba proti sodbi se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi proti sklepu se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se znesek 195,22 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „82,00 EUR“.

V preostalem delu se pritožba proti sklepu zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 60746/2014, z dne 13. 5. 2014 in s tem naložilo toženi stranki plačilo 1.149,95 EUR s pripadki. S posebnim sklepom je naložilo toženi stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 195,22 EUR in v primeru zamude s plačilom še zakonite zamudne obresti.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Ugovarjal je, da je ni naročil zastopanja v kazenskem postopku. Ni podpisal pooblastila in sodišče tega ni preverilo. Do sodelovanja z odvetnikom je prišlo le zaradi dogovora o 20% poplačilu v primeru izterjave. Sodišče tega ni upoštevalo. Vse je bilo na prijateljski osnovi in ustno. Račun je bil izdan iz maščevanja z namišljeno vsebino in dvakrat popravljen. Račun je zavrnil. Sprašuje se, kako je mogoče izdati račun po enem letu.

3. Toženec vlaga pritožbo proti sklepu o stroških. Stroški niso resnični, saj tožnik sam s sabo ni imel stroškov. Izvršilni oddelek sodišča v Ljubljani je prepoznal, da je račun izmišljen in je zato postopek izvršbe ustavil. Opozarja, da je v ... tožnik eden glavnih odvetnikov in ima zato korist. 4. Pritožba proti sodbi ni utemeljena, pritožba proti sklepu pa je delno utemeljena.

5. Uvodoma je treba tožniku odgovoriti, da gre za spor majhne vrednosti po določbi 443. člena ZPP. To hkrati pomeni, da je sodbo mogoče izpodbijati le iz razlogov po 458. členu ZPP. Toženec je v sporu le trdil, da zadev iz tožbe sploh ne pozna in da se računi ne ujemajo z računom z dne 29. 4. 2014. Kopijo tega računa je priložil. Ko je tožnik pojasnil, zakaj je šlo med pravdnima strankama, je toženec delno priznal tožnikove trditve glede pravdnih postopkov. Prerekal pa je tožnikove trditve, da bi naročil sodelovanje v kazenskem postopku zoper direktorja podjetja O. d.o.o.; priznal pa je, da je bil 5. 10. 2012 na sodišču v Krškem, ker ga je pozvalo sodišče. Kot dokaze je predlagal le računa z dne 25. 4. 2014 in z dne 29. 4. 2014. 6. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je štelo, da stranki ne predlagata glavne obravnave in je odločilo na podlagi 454. člena ZPP in izdalo odločbo brez glavne obravnave. Tožena stranka tudi v pritožbi temu ne ugovarja.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazov, katere je predlagal tožnik. Na podlagi 766. člena OZ in Zakona o odvetniški tarifi je ugotovilo, da je med pravdnima strankama bila sklenjena pogodba o naročilu in to tudi za kazensko zadevo, za katero je tožeča stranka izstavila račun kot odvetnik. V spisu je del kazenskega spisa. Toženec trdi, da pooblastilo ni pristno in da sodišče tega ni ugotavljalo. Vendar sodišče odloči na podlagi dokazov, katere predlagata pravdni stranki. Tožena stranka ni predlagala, da bi sodišče postavilo izvedenca grafologa in ugotavljalo pristnost njegovega podpisa. Zato je sodišče pravilno odločilo na podlagi dokazov iz kazenskega spisa (priloge A2).

8. Pritožnik sedaj prvič trdi, da naj bi bil s tožnikom kot odvetnikom dogovorjen za 20% višino honorarja v primeru uspeha. Gre za pritožbeno novoto, katere pritožbeno sodišče ne more upoštevati ne po 458. členu ZPP ne po 337. členu ZPP.

9. Pritožnik še trdi, da tožeča stranka ne bi smela izdati računa eno leto po opravljeni storitvi. Tožeča stranka lahko izda račun vse do zastaranja obveznosti in drugih ugovorov naročnik storitve oziroma tožena stranka nima. Dejstvo, da je tožeča stranka na njegov ugovor račun popravila, pa tudi ne pomeni, da račun ni utemeljen. Tako se izkaže, da pritožbene trditve niso utemeljene, sodišče je pravilno odločilo na podlagi stanja spisa in tako je bilo treba pritožbo zavrniti (353. člen ZPP).

10. Pač pa ima pritožba proti sklepu o stroških delno prav, ko trdi, da je tožnik „imel stroške sam s sabo“. Tožeča stranka kot fizična oseba toženca za stroške, katere je imel kot odvetnik. Po izrecno določbi ZPP pravdni stroški stranke obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Odvetnik nima pravico do nagrade po odvetniški tarifi v lastni stvari, ima pa pravico za zastopanje drugega odvetnika.(1) Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in priznati tožeči stranki le stroške za sodno takso, ki znaša 82,00 EUR. Stroške za zastopanje po odvetniški tarifi in s tem v zvezi materialne stroške ter plačilo DDV-ja, pa je bilo treba zavrniti. Pritožniku pa je treba še pojasniti, ko je izgubil pravdo, mora drugi stranki povrniti pravdne stroške. Ker je sodišče odločilo brez glavne obravnave, je tožnik utemeljeno priglasil pravdne stroške. Zato je bilo treba v preostalem delu pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 26. Enako tudi sodna praksa v zadevi VSL II Cp 1033/94.