Jedro

V reviziji očitane kršitve predstavljajo kršitve določb o materialnem procesnem vodstvu, ki so lahko kršene le na prvi stopnji. Te kršitve so lahko bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Po določbi 395. člena ZPP takšne kršitve, čeprav so bile na prvi stopnji res storjene, niso revizijski razlog. Zato se revizijsko sodišče z njimi ni smelo ukvarjati. Te kršitve bi bile lahko predmet obravnavanja na revizijski stopnji le v primeru, če bi bila njihova kršitev uveljavljena v pritožbi. Tožeča stranka teh kršitev ZPP v pritožbi ni izrecno uveljavljala in navajala in tako ni mogoče šteti, da sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ni izčrpalo. Novih dejstev, navedenih v vlogi (dopolnitvi pritožbe), vloženi po preteku pritožbenega roka, drugostopno sodišče ne sme upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 15.1.1993 za obnovo postopka, končanega z dokončnim sklepom tožene stranke opr. št. P in njen zahtevek, da se ji prizna pravica do družinske pokojnine. Ugotovilo je, da tožnica ni izkazala nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi opravičevali obnovo postopka po 1. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92 - v nadaljevanju ZUP). Zato je vzdržalo v veljavi dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 19.4.1994. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopno odločitev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se dovoli obnova postopka, končanega s sklepom tožene stranke št. P in ji prizna pravico do družinske pokojnine; podrejeno pa, da razveljavi odločitev obeh sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; pri tem pa upošteva nove navedbe in dokaze. V reviziji trdi, da je bila ob moževi smrti (15.9.1983) in eno leto po njej, nezmožna za delo, torej je izpolnjevala v določbi 147. oziroma 63. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83, 21/87, 78/87, 27/89, 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) predpisane pogoje za pridobitev pravice do družinske pokojnine.

Tožena stranka pa ji kljub temu uveljavljeno pravico neutemeljeno odklanja. Zato bi moralo sodišče z zaslišanjem njenega lečečega zdravnika in z uporabo izvedeniških mnenj, specialistov endokrinologa in diabetologa, ugotoviti pravo dejansko stanje. Ker tega ni storilo v rednem postopku, bi moralo dovoliti obnovo postopka, če je ni že zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerem bi se z izvedbo ponujenih dokazov, to je z zaslišanjem izvedencev medicinske stroke, ugotovilo, da je pri tožnici ob moževi smrti in po njej nastopila izguba delovne zmožnosti, kar izrecno izhaja tudi iz ugotovitev psihologa v ekspertizi kliničnega centra - Inštituta... Ker je ostalo dejansko stanje tako v rednem, kot v obnovitvenem postopku nepopolno ugotovljeno, je bilo v posledici tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Predpisane dokaze je, po mnenju revidentke, šteti za nove, saj bi v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi pripeljali do drugačne - zanjo ugodnejše odločitve. Sam postopek pa je bil bistveno kršen, saj je sodišče prve stopnje še po končani obravnavi - brez sprejetega dokaznega sklepa - izvajalo dokaze, ki sta jih obe sodišči pri svoji odločitvi sprejeli in uporabili.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS, št. 35/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica neutemeljeno zatrjuje, naj bi sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka (očitno misli na 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP), ko bi naj svoji odločitvi oprli na odločilno dejstvo, izhajajoče iz vsebine dopisa dr. ... z dne 6.9.1994, ki pred sodiščem prve stopnje ni bilo obravnavano.

Prvostopno sodišče je sicer res v nasprotju z določilom 304. in 305. člena ZPP po končani obravnavi opravilo poizvedbe pri Zdravstvenem domu. Vendar pa vsebine mnenja specialista splošne medicine z dne 6.9.1994 ni uporabilo pri svoji odločitvi, za njeno podlago je vzelo tisto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno na koncu obravnave z dne 22.8.1994 (1. odstavek 304. člena ZPP).

V reviziji očitane kršitve predstavljajo kršitve določb o materialnem procesnem vodstvu, ki so lahko kršene le na prvi stopnji. Te kršitve so lahko bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Po določbi 395. člena ZPP takšne kršitve, čeprav so bile na prvi stopnji res storjene, niso revizijski razlog. Zato se revizijsko sodišče z njimi ni smelo ukvarjati. Te kršitve bi bile lahko predmet obravnavanja na revizijski stopnji le v primeru, če bi bila njihova kršitev uveljavljena v pritožbi. Tožeča stranka teh kršitev ZPP v pritožbi ni izrecno uveljavljala in navajala in tako ni mogoče šteti, da sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ni izčrpalo. Prav to pa revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita.

Tudi sodišče druge stopnje ni kršilo določbe ZPP, ko je sicer res presojalo mnenje dr. ... z dne 6.9.1994, kot dokaz, ki ni bil izveden v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz razlogov sodbe namreč očitno izhaja, da vsebina te vloge ne pomeni odločilnega dejstva pri preizkusu pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke o obnovi postopka. Samo v primeru, da bi sodišče druge stopnje na podlagi 373. člena ZPP spremenilo odločitev prvostopnega sodišča in bi temeljila njegova sodba na tem pravnoodločilnem dejstvu - ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanj sodbe ni oprlo - bi bila podana postopkovna kršitev omenjenega zakonskega določila in 7. člena ZPP. To bi namreč pomenilo odstop od načela procesnega prava, da se vse, kar je za rešitev spora odločilno, pred sodiščem obravnava in da je sodišče dolžno strankam omogočiti, da se izjavijo o vseh dejstvih, od katerih je odvisna pravilna uporaba materialnega prava, pa tudi o dejstvih, od katerih je odvisna pravna presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke.

Neutemeljen je tudi očitek revizije na zmotno presojo mnenja konzilija specialistov medicine dela, prometa in športa z dne 10.2.1995. To ekspertizo je tožnica predložila drugostopnemu sodišču s svojo vlogo z dne 31.3.1995 po izteku pritožbenega roka (1.10.1994). Po določbi 1. odstavka 352. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v pritožbi, vloženi znotraj roka za pritožbo iz 348. člena ZPP. Novih dejstev, navedenih v vlogi (dopolnitvi pritožbe), vloženi po preteku pritožbenega roka, drugostopno sodišče ne sme upoštevati. Kljub temu, da je sodišče druge stopnje predloženo ekspertizo upoštevalo kot nov dokaz in jo vsebinsko obravnavalo, pa njegova presoja ni imela odločilnega vpliva na pravilnost in zakonitost njegove odločitve.

V preostalem delu revizije tožeča stranka izraža svoje nestrinjanje s pravnomočno odločitvijo, da ni upravičena do družinske pokojnine. Revizijsko sodišče poudarja, da je v tem postopku preizkušalo le pravilnost odločitve o obnovi postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožničin predlog za obnovo postopka pri toženi stranki neutemeljen. Tožnica ni navedla nobenih novih dejstev in ni predložila novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne - za tožnico ugodnejše - odločitve. Revizijsko sodišče se s takšno presojo strinja, saj ugotavlja, da je tožnica že v postopku, za katerega obnovo se zavzema, predlagala, da se opravi dokazovanje z izvedencem in zaslišanjem lečečega zdravnika. Tako tožena stranka kot obe sodišči njenemu predlogu nista ugodili in sta oprli svoje odločitve na dokazne listine v spisu. Ker ni mogoče predlagati obnove postopka na podlagi dokazov, ki jih je stranka predlagala že v prejšnjem postopku, sodišče oziroma upravni organ pa jih takrat ni izvedlo, niso podani obnovitveni razlogi iz 9. točke 421. člena ZPP oziroma 1. točke 249. člena ZUP.

Revizija zato ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZUP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).