Jedro

Toženka je sicer razmeroma kratke sekvence (dobro minuto in pol) tožnikovega avdiovizualnega dela brez njegovega dovoljenja, brez plačila in brez navedbe avtorstva uporabila v nekem svojem delu. Toženka je poleg honorarja za kazen dolžna plačati še 160 %.

Varstvo avdiovizualno avtorskega dela ni povezano z materialnim nosilcem, ne z njegovo vrsto ne s številom le-teh.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV. in V. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožniku (zaradi kršenja njegovih avtorskih pravic na avdiovizualnem delu ...) plačati nadomestilo 3099,88 EUR, povečano za kazen za 160 %, skupaj 8059,69 EUR (II. točka izreka sodbe), višji zahtevek iz tega naslova, za 4640,20 EUR, pa zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim je tožnik od toženke terjal sklenitev pogodbe za odkup avtorskih pravic na vseh njegovih avdiovizualnih avtorskih delih, zlasti na enaindevetdesetih filmih po seznamu, ki ga je predložil, za 364.000,00 EUR (IV. točka izreka sodbe), ter toženko zavezalo k plačilu tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1544,14 EUR (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik, nominalno iz vseh po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih razlogov, obrazloženo zoper del, kjer ni uspel, in zoper odločitev o stroških (III., IV. in V. točka izreka sodbe); predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Iz obsežne pritožbe višje sodišče tu povzema bistvo ključnih razlogov: Po mnenju tožnika ravnanje toženke dokazuje naklepno preziranje njegovih pravic in se zavzema za to, da bi se primerni honorar povišal za 200 %, ne le za 160 %. Očita, zakaj je sodišče postavilo izvedenca, čeprav sta obe stranki temu dokazu nasprotovali – sam je višino izkazal s pogodbo med toženko in družbo C. Sicer pa naj bi bilo tudi po mnenju izvedencev tožnikovo delo vredno bistveno več, kot je sam zahteval, to je med 4672,15 in 6840,65 EUR, tako da se sodišče na izvedenčevo oceno niti ni oprlo. Po njegovem sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, če potem višjemu zahtevku ni ugodilo. Izpodbijani sodbi očita vrsto nasprotujočih oz. nerazumljivih razlogov, ko sodišče navaja, da višje civilne kazni ni moglo izreči, pa bi jo lahko, ko navaja, da tožniku pritrjuje, čeprav mu ne, da ni šlo za plagiatorstvo, čeprav je šlo. S takšno obrazložitvijo so po mnenju pritožnika kršene številne njegove ustavne pravice, od prepovedi mučenja, do sodnega varstva, povračila škode, osebnega dostojanstva, svoboda izražanja. Poudarja oteževalne okoliščine pri odmeri civilne kazni, ki jih je upoštevalo sodišče in to, da ni nobene olajševalne okoliščine na stranki toženke. Meni, da bi sodišče ob neposredni uporabi ustave lahko uporabilo 169. čl. ZASP in prisodilo pravično denarno odškodnino za njegovo negmotno škodo.

Pritožnik graja tudi zavrnitev zahtevka za odkup njegovih avtorskih pravic na 91-ih filmih po seznamu. Če ima toženka v posesti nosilce, na katerih so ti filmi, mora po njegovem pravice odkupiti, saj ima avtorske pravice on, ne toženka, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Sklicuje se tudi na razloge sklepa tega pritožbenega sodišče, češ da ima njegov zahtevek podlago v 2. odst. 101. čl. ZASP, v čemer vidi jasen napotek, da je treba njegovemu zahtevku ugoditi. Pravi, da gre za toženkin arhiv in zato je po Zakonu o RTV te posnetke toženka dolžna dati na razpolago javnosti (6. čl. ZRTVS), zato si mora zagotoviti pravice. Sodišču tožnik očita, da z nosilnim razlogom, češ da toženke v sklenitev pogodbe pač ni mogoče prisiliti, omogoča njeno politiko kršitev pravic in krši številne določbe ZASP.

Pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških in meni, da je njegov uspeh večji, kot ga je obračunalo oz. priznalo sodišče, najmanj 75%, poleg tega pa to ni upoštevalo vseh stroškov, ki jih je imel (za izdelavo CD-ja).

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, očitkom nasprotuje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, zavzema se za zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške svojega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti in si v bistvenem ne nasprotujejo, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Nasprotja, ki jih izpostavlja pritožnik, v resnici niso nasprotja, pač pa jih le sam tako prikazuje. Če mu sodišče prve stopnje pritrjuje v delu, še ne pomeni, da gre za nasprotje, če mu ne pritrjuje v celoti, posebej glede tega očitka v zvezi z upoštevanjem izvedenskega mnenja in višine civilne kazni pa v nadaljevanju.

7. Očitek pritožnika, da je sodišče angažiralo izvedenca kljub temu, da ga ni predlagala nobena stranka (oz. da naj bi mu celo nasprotovali), in da se potem na njegovo mnenje sploh ni oprlo, ni utemeljen. Tak predlog je tožnik podal v svoji prvi pripravljalni vlogi pod tč. III. na strani 5. Res je za dokaz o oceni avtorskega nadomestila za uporabo filma ... predložil pogodbo družbe C., vendar je bilo treba verodostojnost tega dokaza preveriti, saj gre, kratko rečeno, za tožnikovo družbo, poleg tega se pogodba ne nanaša konkretno na delo, katerega pravice so tu obravnavane. Ker o primernosti oz. običajni višini avtorskih honorarjev za uporabo avdiovizualnih del na slovenskem trgu sodišče sámo ne more imeti ustreznega znanja, je bil predlog za postavitev izvedenca ob tem, da je bil temelj tožnikovega zahtevka v tem delu podan, utemeljen. Tožnikov pritožbeni očitek je nekorekten, saj je, ko ga je sodišče prve stopnje posebej vprašalo, ali umika svoj dokazni predlog, pri njem vztrajal (narok 4. 2. 2014, l. št. 387 spisa), izrecno se je strinjal tudi s tem, da se za izvedenca v zadevi določi ... (narok 8. 7. 2014, l. št. 398), za izvedbo dokaza pa je založil tudi predujem, sicer se ne bi izvedel. 8. Ne drži, da sodišče prve stopnje po izvedbi tega dokaza slednjega ni upoštevalo. Upoštevalo je tudi ta dokaz, skupaj z drugimi, tudi pogodbo, ki jo je predložil tožnik, kot to metodološko določa 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1). Izvedenec je ocenil, da bi celotni avtorski honorar za tožnikovo delo znašal približno 4800 EUR, za ponovno predvajanje pa običajnih 25 % tega zneska. Ker ni šlo ne za eno ne za drugo, ne za naročilo takega dela ne za njegovo celovito ponovno predvajanje, pač pa za uporabo (vključitev) dela avdiovizualnega dela v neko drugo avdiovizualno delo, torej za delno predelavo, konkretno za avdiovizualno priredbo (2. odst. 33. čl. in 1. odst. 104. čl. Zakona o avtorskim in sorodnih pravicah; ZASP), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot realno nadomestilo določilo znesek, ki ga je navedel tožnik sam.(2)

9. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi pravilno pazilo na to, da je odločilo v mejah tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP) in da slednjega ni prekoračilo. Kot je pojasnjeno v tč. 8. na str. 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik večkrat spremenil svojo tožbo, nazadnje z vlogo z dne 21. 2. 2015, ko je zahteval 3099,88 EUR honorarja in civilno kazen 9600 EUR, pri čemer civilna kazen po zakonu (1. odst. 168. čl. ZASP) ne more biti višja od 200 % honorarja. V zvezi s tem je treba je odgovoriti še na očitek o dovolitvi spremembe tožbe, če to ni vodilo do ugoditve celotnemu zahtevku po njegovi spremembi: Sodišče dovoli spremembo tožbe, če meni, da je to smotrno za dokončno razrešitev razmerja med strankama (1. odst. 185. čl. ZPP), kot je to ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje na str. 10, tč. 8 in 9, in ne (le) tedaj, če meni, da je spremenjeni tožbeni zahtevek utemeljen.

10. Pravilna in zakonita je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da se tožnikov honorar za kazen poveča za 160 %, ker je toženka kršila njegove pravice s hujšo obliko krivde, z eventualnim naklepom. Vse okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ni jih prezrlo, zanemarilo ali napačno ovrednotilo. To, da je navedlo, da ni moglo določiti višje kazni, pomeni le, da je glede na svojo oceno odločilnih okoliščin, ki vplivajo na njeno višino, ni moglo določiti v višjem odstotku. Sicer je popolnoma jasno, tudi sodišču prve stopnje, saj iz tega izhaja, da je po 168. čl. ZASP povečanje honorarja možno za 200 %. Vendar pa povečanje ni obvezno. Sodišče lahko dosodi manj ali pa sploh nobenega povečanja. Prvostopenjsko sodišče tu ustrezno usmerja na dognanja teoretikov, ki nizajo tudi primerjalne zglede.(3)

11. Pritožnik brez potrebe polemizira s sodiščem prve stopnje, ki je navedlo, da v ravnanju toženke ni šlo za tipičen plagiat in da se tudi zato ni odločilo za več kot 160 % povečanje honorarja na račun kazni, torej ne za maksimalno 200 % povečanje. Sodišče prve stopnje se v tem delu korektno in smiselno sklicuje na judikat tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 3222/2013, v katerem je to prisodilo 90% povišanje na račun kazni, in sicer z obrazložitvijo: „Zakon sodišče pooblašča [], da upošteva vse okoliščine primera. Pravno relevantna okoliščina je tako zanesljivo tudi teža posega v avtorsko pravico. Saj ne da poseg v tožničino avtorsko pravico ni hud, vendar pa ga vseeno ni mogoče postaviti ob bok najhujšim posegom v avtorsko pravico, ki si jih je mogoče zamisliti. Tak primer bi bil, ko se nekdo kiti s tujim perjem, ko torej tuje delo izda in morebiti celo trži pod lastnim imenom.“ Ta argumentacija se v celoti prilega tudi današnjemu primeru. Toženka je sicer razmeroma kratke sekvence (dobro minuto in pol) tožnikovega avdiovizualnega dela brez njegovega dovoljenja, brez plačila in brez navedbe avtorstva uporabila v nekem svojem avdiovizualnem delu. Njen odnos do tožnikove avtorske pravice, ki ji ta na splošno in posebej upravičeno pripisuje velik pomen, je (bil) v celoti neustrezen, sodišče prve stopnje ga upravičeno označi za „brezobzirnega“. Ta odnos (do kršitve oz. do avtorske pravice) lepo ponazarja njena začetna obramba v tem postopku, ko je navedla, da „[je] res uporabila nekatere arhivske posnetke, pri čemer pa ji ni znano, da gre za posnetke, katerih avtor bi bila tožeča stranka“. Dolžina tega postopka, ko se toženka kljub že ugotovljenim kršitvam tožnikovih pravic dajetvenemu zahtevku še vedno v celoti upira, kaže tudi na njeno precejšnjo trdovratnost. Pa vendar se je treba strinjati s sodiščem prve stopnje, da ne gre za najhujšo možno kršitev, ne po vrsti ne po obsegu. Upoštevaje višino honorarja je kazen za toženko tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj visoka, da se ji ne bo več „splačalo“ na tak ali podoben primer kršiti avtorskih pravic (tožnikovih ali drugih). Očitno vendarle niti ne gre za „toženkino politiko“, torej za njeno redno početje, saj ob navedbah, da razpolaga s tako velikim številom njegovih del, tožnik kakšne druge kršitve vendarle ni zaznal. 12. V izrecnem nasprotju s tem, za kar se je zavzemal pred sodiščem prve stopnje, pa se tožnik v pritožbi zavzema za odškodnino po 169. čl. ZASP, ki napotuje na splošna pravila za povrnitev škode po Obligacijskem zakoniku (OZ), in sicer za duševne bolečine. Tega namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ne le ni zahteval, celo izrecno je navedel, da tega ni in ne bo zahteval, da tega ne uveljavlja ter da zato ustreznih navedb v tej smeri ne podaja (tč. III. njegove 3. pripravljalne vloge z dne 3. 9. 2009 na l. št. 104). V pravdnem postopku velja razpravno načelo, kar pomeni, da sodišče sámo ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale (7. čl. ZPP), zato je pritožnikovo zavzemanje za uporabo 169. čl. ZASP po uradni dolžnosti, to prvič še celo v pritožbi, kjer se novote ne smejo upoštevati (337. čl. ZPP), neutemeljeno.

13. Pravilna in zakonita je tudi odločitev, da se zavrne zahtevek, po katerem naj bi sodišče toženki naložilo odkup tožnikovih avtorskih pravic. Nosilni razlog sodišča prve stopnje za tako odločitev je povsem pravilen – toženke v sklenitev pravnega posla ni mogoče prisiliti, saj velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. OZ), za kar tudi v ZASP za toženko v tem primeru ni predpisane nobene izjeme. Pritožnik napačno razume del obrazložitve sklepa tega pritožbenega sodišča iz prvega pritožbenega postopka, da ima njegov zahtevek v tem delu podlago v 2. odst. 101. čl. ZASP, kot da je ta del njegovega zahtevka po tem zakonskem določilu utemeljen, kar pa ne drži. V tej določbi je res predvidena možnost, da po preteku prisilne licence v korist delodajalca za avtorske pravice na delih, ki jih je avtor ustvaril v delovnem razmerju, delavec (avtor) in delodajalec pogodbeno uredita morebitni ponovni izključni prenos teh pravic na delodajalca (tu toženko), na kar je želelo opozoriti pritožbeno sodišče. Vendar mora do tega priti po volji, ne proti volji delodajalca, šele potem je možno, da sodišče presoja primernost honorarja. Dikcija 101. čl. ZASP je namreč jasna: „1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. 2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila.“ Vse to korektno argumentira oz. pojasnjuje sodišče prve stopnje v točkah 41 do 46 na str. 17 in 18 svoje sodbe.

14. Dejstvo, da ima toženka v svojem arhivu v posesti kopije tožnikovih del oz. njihove posnetke na fizičnih nosilcih (ti so sicer njena last oz. niso bili tožnikovi, zato jih ni bila dolžna izročiti), navedenega ne spreminja. Res sicer na ta način obstaja možnost, da bo toženka tožnikove pravice še kdaj kršila, toda tega ne bi bilo mogoče preprečiti niti z ugoditvijo delu zahtevka, ki je sicer že pravnomočno zavrnjen, namreč na izročitev kopij oz. primerkov. Varstvo avdiovizualnega avtorskega dela ni povezano z materialnim nosilcem, ne z njegovo vrsto ne s številom le-teh (glej 103. čl. ZASP(4)). Tožnik ima v vsakem primeru na razpolago ustrezno pravno varstvo, če bodo njegove avtorske pravice (še kdaj) kršene.

15. Tudi ne drži, da bi bila toženka po Zakon o Radioteleviziji Slovenija dolžna tožnikova avtorska dela dajati na razpolago javnosti ne da bi ji bilo pri tem treba spoštovati tožnikove avtorske pravice. ZASP, ki ureja varstvo avtorsko in sorodne pravice, je zakon, ki velja ne glede na to, ali je to v kakšnem drugem predpisu posebej omenjeno. Sploh pa je določbo 3. odst. 6. čl. ZRTVS-1, na katero se sklicuje pritožnik, in ki se glasi „Posnetki iz arhivov so za nekomercialne namene ob plačilu sorazmernih stroškov njihovega razmnoževanja oziroma posredovanja dostopni javnosti.“, treba razumeti sistematično, to je v skladu s 1. odst. istega določila: „RTV Slovenija zagotavlja arhiviranje programske produkcije, ki jo ustvarja v okviru javne službe.“ Programska produkcija, izvedena v okviru toženkinega opravljanja javne službe (3. in 4. čl. ZRTVS-1), brez dvoma obsega (implicira) ravnanje v skladu z veljavnimi predpisi, torej tudi ZASP.

16. Po povedanem je treba tožniku odgovoriti, da mu z izpodbijano odločitvijo ne zakonske ne ustavne pravice ali svoboščine niso bile kršene. V čem konkretno vidi tožnik kršitve ustavnih pravic in svoboščin, ki jih našteva na strani 4 spodaj in 5 zgoraj svoje pritožbe (15., 18., 21., 23., 25., 26., 34., 35., 39., 59., in 60. čl. Ustave RS), posebej ne obrazloži, zato natančnejši odgovor na te pavšalne očitke niti ni možen, čeprav so nekateri neresni, neutemeljeni že na prvi pogled (npr. kršitev prepovedi mučenja).

17. Končno je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Ne drži, da bi tožnik uspel z najmanj 75% svojega zahtevka, kot to navaja v pritožbi. Preprost matematični izračun pove, da njegov uspeh, dobil je 8059,68 EUR od zahtevanih 370.199,77 EUR, nikakor ni večji od 50%, kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče, četudi se posebej upošteva uspeh po temelju dela zahtevka.(5) Sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo le tiste stroške, ki jih je tožnik specificiral do konca obravnave (3. odst. 163. čl. ZPP); od materialnih je to samo 2 % pavšal. 18. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da toženka v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavila že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za odvečno vlogo, s katero si toženka ni mogla koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi toženka sama (155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP).

Op. št. (2): Oz. po oceni pritožbenega sodišča kvečjemu v korist tožnika, a se toženka ne pritožuje.

Op. št. (3): Trampuž/Oman Zupančič, Komentar ZASP, str. 389, opomba št. 2 na str. 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Glej tudi komentar k temu zakonskemu določilu, navedenemu v op. 3 zgoraj, str. 235 -237. Op. št. (5): Spet: toženka se ne pritožuje.