Jedro

Zakon o pravdnem postopku določa, da, kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 138. člena). Tako bi bilo v tem primeru dovolj, da bi sodišče vabilo na narok za obravnavanje predloga za obnovo le toženčevega pooblaščenca. Sodišče namreč ni zahtevalo, naj se stranka sama izjavi o dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti, in dokaza z zaslišanjem strank ni predlagala nobena izmed njiju, na naroku za obravnavanje predloga pa se razpravlja le v mejah razlogov, ki so navedeni v predlogu. Tako ni bilo razlogov za osebno vabljenje toženca (drugi odstavek 89. člena in prvi odstavek 268. člena ZPP). Če je navzlic temu vabilo toženca, pa se ta iz kakršnegakoli razloga, tudi tistega, ki ga navaja tožena stranka, naroka ni udeležil, ni bilo zakonitega razloga za njegovo preložitev. Kar zadeva pooblaščenčevo odsotnost, pa velja opozoriti na določbo prvega odstavka 116. člena in 294. člena ZPP, po katerih se narok preloži, če so za to opravičeni razlogi oz. če povabljeni opraviči svoj izostanek. Pogoja sta torej dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Toženčev pooblaščenec se je sicer opravičil, ni pa navedel opravičljivega razloga. Dejstvo, da je imel za isti dan, kot je bil obravnavani narok, razpisan narok pri drugem sodišču, za to dejstvo pa je vedel 13 dni poprej, in dejstvo, da ima na sedežu sodišča svoje pisarne veliko odvetnikov, kažeta, da je bila pravilna presoja predsednice senata, ki zatrjevanega razloga ni štela kot opravičljivega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dne 5.9.1989 je bilo s sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, enote v Novi Gorici, opr.št. P 376/89 razsojeno, da x.y. (sicer tožničin zakonec) ni naravni oče mladoletne tožnice. V tej pravdi pa je bilo s sodbo z dne 25.1.1990 razsojeno, da je toženec naravni oče mladoletne tožnice ter da ji mora plačevati preživnino, tožnici pa poravnati verzijski zahtevek. Višje sodišče je toženčevo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo, pri čemer je toženčeve dvome o možnosti, da je tožnica zanosila s kom drugim, zavrnilo, ker niso podprti z nobenimi dokazi.

Na toženčev predlog za obnovo postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog v delu, ki se nanaša na izvedbo dokaza s poizvedbami v KPD , zavrne, v delu, ki se nanaša na dokaz s tipizacijo tkiva oz. krvno analizo, pa zavrže. Ugotovilo je, da je toženec v času intimnega razmerja s tožnico vedel, da je ta poročena in kje se nahaja njen mož, kar pomeni, da ne gre za novo okoliščino - zatrjevano večkratno srečanje tožnice z njenim možem v KPD. Sicer pa zaradi vojnih razmer dokaza s poizvedbami v ... ne bi bilo mogoče izvesti. Toženec je bil opozorjen na možnost dokaza s krvnimi analizami že v postopku na prvi stopnji, njegovo izvedbo pa bi lahko predlagal v pritožbi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti temu sklepu, ker je zavzelo stališče, da ne gre za kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je bil toženčev pooblaščenec pravilno vabljen, toženčeva navzočnost na naroku pa ni bila potrebna, ker ni zahteval dokaza z njegovim zaslišanjem. Utemeljeno je bil zavržen predlog v delu, kjer je toženec zahteval dokaz z analizo krvi in tkiva, saj je bil na ta dokaz poprej opozorjen, pa ga je odklonil. V ostalem pa je predlog neutemeljen, saj mu je bilo znano, da je bil tožničin mož v zaporu in tudi, če bi se ugotovilo, da je bila tožnica pri njem na obisku, samo na podlagi tega ne bi bilo mogoče trditi, da toženec ni naravni oče mladoletne tožnice. Ponuditi bi moral močnejše dokaze. V obnovitvenem postopku sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki niso predlagani.

Proti temu sklepu vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče ni razpisalo naroka za obnovo postopka od aprila 1992 do februarja 1995, potem pa ga je opravilo navzlic toženčevi opravičljivi in opravičeni odsotnosti in zadržanosti njegovega pooblaščenca in ga ni hotelo preložiti za en mesec, s čimer je bila storjena kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Predlog za obnovo postopka je utemeljen, saj je iz zanesljivih virov toženec izvedel, da je tožnica večkrat v februarju in marcu 1988, ko je zanosila, obiskala svojega moža v KPD , kjer sta prenočevala. Če bi toženec med pravdnim postopkom vedel za to dejstvo, bi vsekakor predlagal poizvedbe v KPD. Tožnica je te okoliščine zamolčala, ker želi tožencu naprtiti očetovstva, o čemer se da sklepati po tem, da je po prihodu njenega moža s prestajanja kazni živela z njim naprej. Ne drži, da sodišče ne bi moglo opraviti poizvedb, saj v ..... ni bilo nikoli vojnega stanja. Po 7. členu ZPP mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva in tako izvesti tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so pomembni za odločitev. Obnova bi morala biti dovoljena in izvesti bi bilo potrebno vse predlagane dokaze, skupaj s krvno analizo in tipizacijo tkiva.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila in državni tožilec se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da, kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 138. člena). Tako bi bilo v tem primeru dovolj, da bi sodišče vabilo na narok za obravnavanje predloga za obnovo le toženčevega pooblaščenca. Sodišče namreč ni zahtevalo, naj se stranka sama izjavi o dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti, in dokaza z zaslišanjem strank ni predlagala nobena izmed njiju, na naroku za obravnavanje predloga pa se razpravlja le v mejah razlogov, ki so navedeni v predlogu. Tako ni bilo razlogov za osebno vabljenje toženca (drugi odstavek 89. člena in prvi odstavek 268. člena ZPP). Če je navzlic temu vabilo toženca, pa se ta iz kakršnegakoli razloga, tudi tistega, ki ga navaja tožena stranka, naroka ni udeležil, ni bilo zakonitega razloga za njegovo preložitev. Kar zadeva pooblaščenčevo odsotnost, pa velja opozoriti na določbo prvega odstavka 116. člena in 294. člena ZPP, po katerih se narok preloži, če so za to opravičeni razlogi oz. če povabljeni opraviči svoj izostanek. Pogoja sta torej dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Toženčev pooblaščenec se je sicer opravičil, ni pa navedel opravičljivega razloga. Dejstvo, da je imel za isti dan, kot je bil obravnavani narok, razpisan narok pri drugem sodišču, za to dejstvo pa je vedel 13 dni poprej, in dejstvo, da ima na sedežu novogoriškega okrožnega sodišča svoje pisarne veliko odvetnikov, kažeta, da je bila pravilna presoja predsednice senata, ki zatrjevanega razloga ni štela kot opravičljivega, in to navzlic temu, da je sodišče narok razpisalo, in to po dveh urgencah, šele po domala treh letih od vložitve predloga, s čimer je kršilo načelo pospešitve postopka (10. člen ZPP), še zlasti, ker gre tu za očetovsko pravdo. Ne oziraje se na pravkar povedano, sodišče ni tako nezakonito ravnalo, da toženi stranki ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženčevega pooblaščenca je sodišče tudi obvestilo, da narok ne bo preložen. Očitana kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni podana. Ne gre tudi za procesno kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Tudi odločitev sodišč druge in prve stopnje o stvari sami je po svoji vsebini pravilna. Tožena stranka predlaga obnovo postopka, sodeč po vsebini njenega predloga, na podlagi 9. točke 421. člena ZPP, ki določa, da se postopek, ki je bil s pravnomočno odločbo končan, lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Vendar gre tu za subsidiarno naravo teh obnovitvenih razlogov, saj zakon določa, da se sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 422. člena ZPP). Zakon torej terja od stranke, da v postopku ravna skrbno, da je lojalna do sodišča in nenazadnje do nasprotne stranke, da upošteva načelo koncentracije navedb (prvi odstavek 219. člena in prvi odstavek 299. člena ZPP), skratka, da se potrudi med drugim zvedeti za relevantne okoliščine, pridobiti dokaze oz. predlagati njihovo izvedbo. Tožena stranka pa, kakor se je izkazalo, ni tako ravnala. Telefonično bi lahko poizvedela v KPD že poprej, kakor je to storila zdaj, saj je že poprej vedela, da tam prestaja kazen tožničin mož; na možnost izvedbe dokazov s krvno analizo in tipizacijo tkiva je sodišče toženca posebej opozorilo, vendar jo je ta zavrnil. Takšno ravnanje, ki ga tožena stranka ni z ničemer opravičila in ne pojasnila, zakaj zdaj zatrjevanega dejstva in predlaganih dokazov ni mogla uveljavljati poprej, ji ne omogoča, da bi dosegla obnovitev postopka (že citirani drugi odstavek 422. člena ZPP) in je tako njen predlog za obnovo neutemeljen že iz tega razloga. Pri obnovi postopka gre za izredno pravno sredstvo, kar med drugim pomeni, kot je bilo že omenjeno, da sodišče na naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka razpravlja samo v mejah razlogov, ki so navedeni v predlogu, in tako ni dolžno dokaznega postopka širiti po uradni dolžnosti. Načela iz 7. člena ZPP, ki ga omenja revizija, so v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno omejena, zaradi česar se pokaže tudi ta očitek kot neutemeljen.

Revizija torej ni utemeljena v nobenem svojem delu, zaradi česar jo je bilo potrebno kot takšno zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih razlogih je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).