Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča med tožnico in toženko lahko prišlo zgolj do zavezovalnega pravnega posla, iz katerega bi izhajal zgolj pravni naslov za prenos lastninske pravice. Pričakovana lastninska pravica, kot pravni standard, pa je varovana v primeru, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi popolnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, torej ko pridobitelj že ima, poleg veljavnega zavezovalnega pravnega posla, overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, le vknjižil se še ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v točkah I, II in IV izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 23.278,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in v obdobjih, kar vse je podrobno navedeno v I. točki izreka. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna prenehati vznemirjati tožnico s tem, da nedovoljeno posega v njeno lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo uporablja kot gostinski vrt svojega lokala na način, ki je podrobno opredeljen v II. točki izreka. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek glede plačila zneska 50.878,41 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneskov in v obdobjih, kar vse je podrobno navedeno v III. točki izreka. Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške tega postopka v znesku 717,28 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka, do plačila (IV. točka izreka).

2. Toženka se po vsebini pritožuje zoper obsodilni del odločitve (I., II. in IV. točka izreka) iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je tožnica nedvomno vedela, da kupuje funkcionalno zemljišče in je izkoristila neurejeno lastniško stanje. Meni, da je toženka izpodbila domnevo o dobrovernosti tožnice, slednja pa dobrovernosti ni utemeljila, temveč je le pavšalno trdila, da je lastninsko pravico pridobila na izviren način. Pri vprašanju obstoja dobre vere prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo procesne "selitve" dokaznega bremena, saj je tožnica s predloženimi dokazi prevalila dokazno breme o dobrovernosti na toženko. Trdi, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da pri ravnanju tožnice ni bilo naklepnega ravnanja z nedovoljenim namenom pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini. Graja zaključek sodišča prve stopnje glede učinka odkupne pravice in navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno navedlo, da toženka nima nobenega pravnega naslova za ravnanja, s katerimi vznemirja tožnico v lastništvu sporne nepremičnine. Izpostavlja, da je dne 18. 6. 2020 uresničila odkupno pravico, s čimer je pridobila pravico v pričakovanju. Iz tega razloga meni, da ni dolžna plačevati uporabnine, saj bi v tem primeru plačevala uporabnino za uporabo stvari, ki je njena last. Upoštevaje uveljavitev odkupne pravice v nepravdnem postopku, toženka namreč prenosa lastninske pravice več ne more enostransko preprečiti, kar zagotavlja standard pričakovanja in s tem bodoče pravice. Ker ima tožnica pravico v pričakovanju, le-ta izključuje vznemirjanje lastninske pravice tožnice in plačilo uporabnine, saj bo slednja lastninsko pravico v prihodnosti izgubila. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

6. V obravnavani zadevi je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala varstvo njene lastninske pravice na nepremičnini ID znak: parcela ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Od toženke je zahtevala, da jo preneha vznemirjati z nedovoljenimi posegi v njeno lastninsko pravico na tej nepremičnini, in sicer da iz nje odstrani vrtne stole in mize, kovinski nadstrešek s stekleno streho, stekleno ograjo pod njim ter druge premičnine. Od toženke je uveljavljala še plačilo uporabnine za uporabo sporne nepremičnine od dne 30. 10. 2015 dalje v skupni višini 74.106,95 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz opustitvene ali negatorne tožbe iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ugodilo v celoti, delno pa je ugodilo denarnemu zahtevku glede plačila uporabnine za uporabo tuje stvari.

7. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na zatrjevano nedobrovernost tožnice pri nakupu spornega zemljišča v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 1072/2012. V navedenem postopku je stečajno sodišče dne 16. 7. 2015 izdalo sklep o izročitvi nepremičnine, s katerim je tožnica pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Na ta način je pridobila lastninsko pravico na originaren način, kar pomeni, da jo je pridobila ne glede na pravico prednika in ne glede na prednikovo voljo. V tej zvezi je prvostopno sodišče utemeljeno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča iz odločbe opr. št. II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016, v kateri je slednje poudarilo, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Kupec ni pravno varovan le, kadar je ravnal kvalificirano nedobroverno, torej, da je šlo za namerno zlorabo stečajnega postopka (odločba VS RS opr. št. II Ips 10/2021 z dne 7. 4. 2021), pri čemer za očitek zlorabe ne zadošča premajhna skrbnost kupca glede zavedanja pravega lastninskega stanja nepremičnine. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da četudi bi toženki bilo mogoče očitati vednost, da je nepremičnina, ki jo kupuje v stečajnem postopku, pripadajoče zemljišče stavbe v etažni lastnini, to omaje le njeno dobrovernost, ni pa v tem naklepnega ravnanja z nedovoljenim namenom pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini. Glede na jasno sprejeto stališče Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. II Ips 10/2021 z dne 7. 4. 2021 po prepričanju pritožbenega sodišča vprašanje (ne)dobrovernosti tožnice pri pridobitve lastninske pravice v stečajnem postopku sploh ni materialno pravno odločilno, saj bi morala tožnica za morebiten uspeh zatrjevati kvalificirano nedobrovernost (zlonamernost) tako stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) kot tudi kupca (tožnica), česar pa v postopku ni storila. V tem kontekstu pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Glede na postavljeni zahtevek iz negatorne tožbe iz 99. člena SPZ tožnica ni imela nobenega materialnega bremena glede zatrjevanja in dokazovanja njene dobrovernosti pri pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini, temveč je mogla na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ zgolj zatrjevati in dokazati, da je lastnica sporne nepremičnine. Iz tega razloga tudi ni prišlo do v pritožbi zatrjevane "selitve" dokaznega bremena, saj šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu pravilno zaključilo, da toženka nima nobenega pravnega naslova za ravnanje, s katerim vznemirja tožnico v lastništvu sporne nepremičnine, zaradi česar je ravnanje toženke protipravno. V tej zvezi se pritožba neutemeljeno sklicuje na uresničitev opcijske pravice v nepravdnem postopku in na posledično pridobitev lastninske pravice v pričakovanju na sporni nepremičnini, ki po prepričanju pritožbe izključuje vznemirjanje lastninske pravice tožnice. Z uresničitvijo opcijske pravice z dne 18. 6. 2020, ki jo je toženka uveljavila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. N79/2017 z dne 3. 7. 2019 (priloga B11), je po prepričanju pritožbenega sodišča med tožnico in toženko lahko prišlo zgolj do zavezovalnega pravnega posla, iz katerega bi izhajal zgolj pravni naslov za prenos lastninske pravice. Pričakovana lastninska pravica, kot pravni standard, pa je varovana v primeru, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi popolnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, torej ko pridobitelj že ima, poleg veljavnega zavezovalnega pravnega posla, overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, le vknjižil se še ni.1 Po ugotovitvi, da toženka v obravnavanem primeru ne razpolaga z razpolagalnim pravnim poslom, pritožbeno sodišče zaključuje, da se slednja ne more sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju.2

9. Iz navedenega razloga pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje, da zaradi lastninske pravice v pričakovanju ni dolžna plačati vtoževane uporabnine za uporabo sporne nepremičnine. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče v predmetni zadevi pravilno zaključilo, da je toženka dolžna plačati uporabnino za za uporabo sporne nepremičnine, to je od dne 30. 10. 2015 dalje. V tem kontekstu pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožnici uporabnina ne gre iz razloga, ker ima svoj pravni položaj zavarovan s plačilom odmene za uveljavitev odkupne pravice po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča. Do tega pravnega naziranja toženke se je že povsem pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v 22. točki izpodbijane sodbe, zaradi česar pritožbeno sodišče te razloge povzema kot pravilne in zadostne, saj jim ni kaj za dodati.

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

12. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnice je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašenih stroškov ni šteti za potrebne, saj je tožnica v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna naziranja in soglašala z izpodbijano odločitvijo.

1 Prim. z VSRS Sodba II Ips 243/2013 z dne 22. 1. 2015 in VSL Sklep III Ip 2141/2018 z dne 19. 9. 2018. 2 Iz predloga toženke za uveljavitev odkupne pravice pod prilogo B11 izhaja, da slednja predlaga nepravdnega sodišču, da odloči, da mora nasprotni udeleženec (tožnica) v korist predlagatelja (toženke) izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini v treh dneh od prejema kupnine.