Jedro

Ker so bila devizna sredstva s starih deviznih knjižic tožeče stranke veljavno prenesena na njen posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožeča stranka ni imela terjatve do Banke, RS ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog. V obrazložitvi navaja, da je tožnik k zahtevi priložil potrdilo A. d.d., iz katerega je razvidno, da je tožnik 30. 4. 1998 na svoj posebni privatizacijski račun prenesel 5.873,45 DEM, 450,56 DEM in 612,00 ITL, kar v protivrednosti skupaj znaša 6.324,81 BAM. Priloženo je bilo tudi potrdilo Zavoda za ... z dne 30. 11. 2015, ki izkazuje stanje 10.630,81 BAM iz naslova prenosa starih deviznih vlog na JPR pri Agenciji za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo), ki se glasi na ime tožnika in njegov EMŠO. Iz podatkov A. d.d., ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik imetnik devizne vloge št. ..., ki je imela 31. 12. 1991 stanje 450,56 DEM in 612,00 ITL ter devizne vloge št. ..., ki je imela 31. 12. 1991 stanje 5.873,45 DEM. Tudi na podlagi dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je ugotovila, da je prišlo do prenosa na JPR pri Agenciji za privatizacijo, kar potrjuje točnost dokazil, priloženih vlogi. Tožena stranka je ugotovila, da se od stanja 10.630,81 BAM, ki je bilo na posebni privatizacijski račun preneseno iz naslova starih deviznih vlog, na A. d.d. nanaša samo 6.436,13 BAM, preostanek pa na B. d.d.. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da se obravnavana zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačani stari devizni vlogi, zato jo je zavrnila.

2. Tožnik izpodbija v uvodu navedeni akt zaradi ničnosti, nadalje pa toženi stranki očita, da je odločala v skrajšanem postopku, kar je vplivalo na možnost pravilnega in popolnega ugotavljanja dejanskega stanja ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ne strinja se, da terjatev iz deviznih knjižic št. ... in ... ni stara devizna vloga po določbi 2. člena ZNISESČP. Navaja, da je bilo v FBiH sprejetih več predpisov povezanih z vprašanjem deviznih vlog pri A d.d.. Prenos terjatev iz deviznih vlog na poseben račun je urejal „Zakon o ugotavljanju in izvršitvi terjatev grajenja v postopku privatizacije,“ za katerega je Ustavno sodišče FBiH ugotovilo, da je neustaven. Opozarja na stališče iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju sodba Ališić). Formalno dejstvo, da je stanje na varčevalni knjižici 0,00, dejansko ne ustreza stanju, glede na to, da tožeča stranka svojih terjatev ni mogla uporabiti za namene predvidene v FBiH/97. Opozarja še, da A d.d., (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo) ni imela pooblastila, niti zakonske podlage za prenos sredstev, zato vpis spremembe v varčevalni knjižici ni verodostojen. Predlaga, da se preuči možnost izvajanja postopka ocene ustavnosti zakonska ureditve v ZNISESČP z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP. Izpostavlja 2. člen in 3. člen ZNISESČP ter navaja, da je neizplačana devizna vloga sestavljena iz glavnice, pogodbenih obresti do 31. 12. 1991, obrestne mere po stopnji 6 % za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1992, obrestne mere po stopnji 1,79 % za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 in obresti po stopnji, ki se plača za vloge gospodinjstev čez noč za obdobje po 1. 1. 2016. Navaja še, da v postopku ni bil ugotovljen skupni znesek terjatev tožeče stranke, ampak so bili podatki Zavoda za plačilni promet FBiH samovoljno izenačeni s skupnim zahtevkom njenih terjatev. Sodišču zato predlaga tudi, naj izpodbijani akt spremeni, tako da tožeči stranki „prizna zahtevano pravičnost“ ali zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno povzame konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Tožnik je sam že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, v Prilogi III navedel, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«, a niso porabljena, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Tožena stranka pa je v danem primeru tudi lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel in predložil tožnik v svoji zahtevi (potrdilo A d.d. z dne 30. 4. 1998 in potrdilo Zavoda za ... z dne 30. 11. 2015), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov (potrdilo Zavoda za ... z dne 4. 12. 2014), ki jih je pridobila sama toženka. Nadalje navaja, da je sodbo Ališić treba razumeti tako, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. To pomeni, da tožeča stranka iz razloga, ker sta bili njeni devizni vlogi preneseni na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Varčevalci Glavne podružnice Sarajevo po prenosu deviznih vlog niso bili več v razmerju z Glavno podružnico Sarajevo, ampak s FBiH, zato tožeča stranka nima pravic po ZNISESČP in je bilo treba njeno zahtevo zavrniti. Tožnik sicer v tožbi ne utemeljuje, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba nična, a tožena stranka zatrjuje, da glede na razloge iz 279. člena ZUP podlage, da bi bila odločba nična, ni. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana v postopku verifikacije, ki je upravni postopek, je izvršljiva, z njeno izvršitvijo ni bilo povzročeno nobeno kaznivo dejanje, prav tako pa je bila izdana na podlagi zahteve za verifikacijo v nepristranskem postopku. Tudi ZNISESČP ne predvideva posebnih razlogov, zaradi katerih bi bila odločba nična. V dokaz svojih trditev podaja potrdilo Zavoda za ... z dne 4. 12. 2014. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

4. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 292/2017-15 z dne 10. 9. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 62/2020 z dne 10. 2. 2021 sodbo I U 292/2017-15 z dne 10. 9. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava in posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi. Po izrecni določbi 1. člena ZNISESČP se ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu ZNISESČP je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice A d.d. (v nadaljevanju Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek).

8. Po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP je izrecno določeno, da neizplačana stara devizna vloga ni tista stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo, v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9. Iz zgoraj citiranih zakonskih določb torej izhaja, da RS z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času vložitve zahtevka za verifikacijo oziroma v času odločanja še niso bile (v celoti) poplačane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti RS za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

10. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva, ki so na dan 31. 3. 1992 skupaj znašala 6.436,13 BAM, iz deviznih vlog št. ... in ... v lasti tožnika prenesena na njegov poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo. Zato tudi predlagani dodatni dokazi v tej zvezi niso potrebni, saj niti v tožbi niti v odgovoru na revizijo tožnik ne nasprotuje navedeni ugotovitvi tožene stranke, niti ne navaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH obravnavana devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Zato se navedeno dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteje za priznano.

11. Ključno za sprejem odločitve sodišča v obravnavani zadevi je vprašanje, ali prenos deviznih sredstev z varčevalčevih deviznih vlog št. ... in ... na drug račun, in sicer konkretno na JPR varčevalca, tožniku onemogoča terjati RS za poplačilo oziroma vračilo sredstev s te devizne knjižice na podlagi ZNISESČP. S tem v zvezi pa je za tožnika sporno, ali je z vidika upravičenca pomembno, da je pri prenosu deviznih sredstev na JPR varčevalec aktivno sodeloval oziroma da je do tega prenosa prišlo po njegovi volji, ali zadošča že objektivno dejstvo, da je bil prenos izveden. Vrhovno sodišče RS je v obravnavani zadevi s sklepom X DoR 252/2018-3 z dne 5. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP okoliščine prenosa stare devizne vloge, ki je bil izveden na podlagi predpisa BiH na poseben račun za namen posebne porabe, pomembne za odločitev o verifikaciji stare devizne vloge, zaradi česa mora pristojni organ njihovo ugotovitev izvesti ugotovitveni postopek?“

12. Odgovor na to vprašanje pa je že podalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 v dejansko primerljivi zadevi, v kateri je zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun, na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu onemogoča od RS terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. 13. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, RS za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati.

14. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da so bila vsa sredstva iz tožnikovih deviznih računov prenesena na JPR (zato dolg Banke in odgovornost RS za plačilo takega dolga ne obstoji). To pomeni, da dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere Banke, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere Banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do Banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici Banke (A. d.d.). Torej ker so bila devizna sredstva s starih deviznih knjižic tožeče stranke veljavno prenesena na njen posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožeča stranka ni imela terjatve do Banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

15. V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 62/2020 z dne 10. 2. 2021 zavzelo stališče, da je zaradi prenosa sredstev tožeče stranke na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu Banka ni mogla upreti, prenehalo dolžniško upniško razmerje med tožnikom in Banko. Ker gre za neobstoječ dolg Banke, RS zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne RS.

16. Na odločitev v zadevi ne vplivajo trditve tožeče stranke, da je do prenosa z deviznih vlog na JPR prišlo brez njene volje. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. Kot navaja, ESČP v sodbi Ališić ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.

17. Tudi tožbene navedbe o tem, da tožeča stranka deviznih sredstev ni mogla uporabiti, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali so bila na JPR prenesena sredstva unovčena ali ne. Sodišče zato meni, da tožnik z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

18. Sodišče pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 146. odstavek, pač pa je bila RS s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. RS je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je RS sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Konvencije.

19. RS je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi1 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožnika v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo, vendar ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 citirane sodbe ESČP, v katerih ESČP presodi, na čem sploh temelji odgovornost RS za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in RS kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je RS (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je RS po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). ESČP je nadalje v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH, pri čemer lahko RS te osebe izključi iz svojih shem.

20. RS je bila v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru (in v temu primerljivih primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake), pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države naknadno spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena navedene sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da RS ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti RS nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti RS za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP. 21. Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je neutemeljen tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 62/2020 z dne 10. 2. 2021 je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od objektivne možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi, ne glede na pomembnost materialno pravne pravice za stranko, ki jo uveljavlja v zahtevi.

22. Tožnik je zahtevi za verifikacijo priložil potrdilo A. d.d., iz katerega izhaja, da je tožnik dne 30. 4. 1998 na svoj JPR prenesel 5.873,45 DEM, 450,56 DEM in 612,00 ITL, kar v skupni protivrednosti skupaj znaša 6.324,81 DEM, in potrdilo Zavoda za ... z dne 30. 11. 2015. Ker sta bili okoliščini o prenosu sredstev tožnika na JPR pri Agenciji za privatizacijo in o stanju deviznih sredstev pri banki po opravljenem prenosu razvidni iz listin, ki jih je predložil tožnik sam, ki jim v tožbi tudi ne oporeka (niti ne ugovarja, da bi tožena stranka razpolagala s pomanjkljivimi podatki), so bili nedvomno izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP. Sodišče v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetim v sklepu X Ips 62/2020 z dne 10. 2. 2021, dodaja, da ni pomembno, da je tožena stranka tudi sama pridobila podatke, saj so ti le potrdili, kar je navajala in izkazovala že tožeča stranka, in bi bila odločitev tožene stranke brez pridobljenih podatkov enaka.

23. Sodišče nadalje ni sledilo predlogu tožnika, naj preuči možnost izvajanja postopka ocene ustavnosti zakonske ureditve v ZNISESČP z Ustavo RS in EKČP v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP. Sodišče je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 20192, ki je glede morebitne kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca dodatno pripomnilo, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna RS kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

24. Namen ZNISESČP je bil namreč odpraviti posledice preteklega ravnanja RS, za katerega je bilo v postopku pred ESČP ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, s tem ko je bil določenim skupinam varčevalcev onemogočen dvig deviznih sredstev z njihovih starih deviznih vlog. Iz same sodbe Ališić izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane (če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada; 147. točka sodbe Ališić). ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče RS je zato v zadevi X Ips 5/2019 ocenilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP. 25. Sodišče se do tožbenih razlogov za izrek izpodbijane odločbe za nično dodatno še posebej ne opredeljuje, saj jih tožeča stranka niti ne konkretizira.

26. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

27. Ker relevantno dejansko stanje (da so bila sredstva devizne vloge št. ... in ... prenesena na JPR), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 zato odločilo na seji, brez glavne obravnave. Tožnik se je namreč v tem postopku o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava lahko in se tudi je izrekel v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku3. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.4 Tak je tudi obravnavani primer.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 2 18. točka sodba. 3 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 4 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge