Jedro

Zaradi napake pri odpošiljanju tožbe in sodbe ter preverjanju povratnic, predlagatelju obnove ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Predlagatelj obnove se na to napako ni mogel sklicevati v prejšnjem postopku. Predlog za obnovo ima vse potrebne sestavine in je bil vložen pravočasno.

Tožnik se sprva ni odzval na predlog za obnovo postopka, v njegovi zadnji vlogi pa pravi, da je nadaljevanje zadeve nesmiselno in da ne bo podajal nadaljnjih stališč v predmetni zadevi, zato sodišče šteje, da je tožnik umaknil tožbo in je posledično sodišče postopek obravnavanja tožbe s sklepom ustavilo.

Izrek

I. Obnova sodnega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo in sklepom Upravnega sodišča I U 627/2018 z dne 9. 4. 2018, se dovoli, razveljavita se sodba in sklep Upravnega sodišča I U 627/2018 z dne 9. 4. 2018 in se takoj začne obravnavanje glavne stvari.

II. Postopek se ustavi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo v zadevi I U 627/2018-5 z dne 9. 4. 2018 je Upravno sodišče v izreku razsodilo, da se tožbi tožeče stranke A.A. ugodi tako, da se izpodbijani sklep Univerze v Ljubljani, s katerim je ta ugotovila, da je z dnem prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolskega učitelja, to je dne 13. 1. 2018, dekanu A.A. prenehal mandat dekana Univerze v Ljubljani, Fakultete B., odpravi. V drugi točki izreka je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, v tretji točki izreka pa je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe ni bilo pritožbe.

2. Dne 14. 5. 2018 je Upravno sodišče prejelo predlog za obnovo postopka in predlog za takojšnje zavrženje tožbe. V predlogu za obnovo postopka predlagatelj pravi, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, saj mu tožba z dne 23. 3. 2018 z zahtevo za izdajo začasne odredbe sploh ni bila vročena v odgovor, sodba I U 627/2018 pa mu je bila vročena šele 16. 4. 2018. V predlogu predlaga razveljavitev vseh procesnih dejanj vključno s sodbo in sklepom z dne 9. 4. 2018. zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže, ker izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V predlogu za obnovo postopka predlagatelj med drugim pravi, da je tožnik tožbo v delovnem sporu umaknil in sodišče je izdalo sklep o ustavitvi postopka. Predlagatelj obnove je s tožnikom v okviru dogovarjanja za morebitno mirno rešitev spora pri Upravnem sodišču dne 3. 4. 2018 poizvedoval o statusu tožbe, vendar je dobil odgovor, da je tožba vložena, vendar takrat še ni imela opravilne številke. Tožena stranka, zdaj predlagatelj obnove, ni bil z ničemer obveščen o nadaljnjem teku postopka, vse dokler ji ni dne 11. 4. 2018 tožnik po elektronski pošti sam posredoval sodbo in sklep opr. št. I U 627/2018. Po posredovanju tožnika je tožena stranka prejela sodbo in sklep dne 16. 4. 2018. Obrazložitev k prvi točki izreka:

3. Predlog za obnovo postopka je utemeljen.

4. Upravno sodišče je po izdaji sodbe in sklepa o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z dne 9. 4. 2018 v dopisu z dne 13. 4. 2018 toženi stranki oziroma kasnejšemu predlagatelju obnove pojasnilo, da je prišlo do napake pri poslovanju sodišča in sicer v zadnji fazi odpošiljanja pisemske pošiljke, v kateri je bila tožba s pozivom na predložitev spisov in odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe toženi stranki poslana na napačen naslov; sodišče pa mora o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti v 7 dneh in za to ni nujno potrebno, da sodišče že prejme upravne spise z odgovorom na tožbo oziroma na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

5. Nasprotni udeleženec na predlog za obnovo postopka ni odgovoril. Ko je po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi X DoR 105/2018-3 z dne 20. 6. 2018 v revizijskem postopku Upravno sodišče pozvalo predlagatelja obnove, ali ima glede na stališče Vrhovnega sodišča v 10. odstavku sklepa z dne 20. 6. 2018 še pravni interes za predlog za obnovo postopka, je predlagatelj obnove s sklicevanjem na Predlog za takojšnjo odločitev o predlogu z dne 28. 6. 2018 potrdil, da vztraja na predlogu za obnovo. Nasprotni udeleženec pa je odgovoril, da je s toženo stranko rešil vse medsebojne spore na miren način, kar je toženi stranki dobro znano in da zato ne bo podajal nadaljnjih stališč v tej zadevi ter da je nadaljevanje zadeve nesmiselno. Meni, da se z nadaljevanjem postopka po nepotrebnem obremenjuje sodišče. 6. Očitno je, da zaradi omenjene napake pri odpošiljanju tožbe in sodbe ter preverjanju povratnic, predlagatelju obnove ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu (9. točka prvega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlagatelj obnove se na to ni mogel sklicevati v prejšnjem postopku (tretji odstavek 96. člena ZUS-1). Predlog za obnovo ima vse potrebne sestavine (tretji odstavek 99. člena ZUS-1) in je bil vložen pravočasno (prvi odstavek 97. člena ZUS-1).

7. Kljub stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu X DoR 105/2018-3 z dne 20. 6. 2018, da odprava izpodbijanega ugotovitvenega akta ne pomeni nobene spremembe v nastali pravni situaciji, ki je taka kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želela doseči z uspehom v revizijskem postopku, pa Upravno sodišče ne more šteti, da predlagatelj obnove zaradi tega stališča Vrhovnega sodišča nima pravnega interesa za obnovo postopka, četudi Vrhovno sodišče temu dodaja, da so pravna stališča iz sodbe I U 627/2018-5 z izdajo sklepa Vrhovnega sodišča X DoR 105/2018-3 „presežena“. Revizija tožene stranke v tem upravnem sporu je bila namreč zavržena, zato pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 627/2018-5 učinkuje, kajti pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo sodišča, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom (158. člen Ustave), sodna odločba v zadevi I U 627/2018-5 pa ni bila ne odpravljena, ne razveljavljena ne spremenjena. Poleg tega predlagatelj obnove očitno vztraja pri predlogu za obnovo.

8. Zato sodišče predloga za obnovo postopka ni zavrglo kot nedopustnega, ampak je v prvi točki izreka s sklepom odločilo, da se dovoli obnova sodnega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo in sklepom Upravnega sodišča I U 627/2018 z dne 9. 4. 2018 ter da se sodna odločba, ki je bila izdana v prejšnjem postopku, to je sodba in sklep opr. št. I U 627/2018 z dne 9. 4. 2018 razveljavi (drugi odstavek 400. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V skladu z določilom tretjega odstavka 400. člena ZPP je sodišče v prvi točki izreka s sklepom odločilo tudi, da se takoj začne z obravnavanjem glavne stvari.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

9. Postopek se ustavi.

10. V predmetni zadevi gre za različna stališča Upravnega sodišča in ustavnega sodišča na eni strani in Vrhovnega sodišča na drugi strani glede možnosti dostopa do učinkovitega sodnega varstva v primerih predčasne razrešitve dekana fakultete, ki je del državne univerze.

11. Upravno sodišče je v prvotni (zdaj razveljavljeni) sodni odločbi opr. št. I U 627/2018-5 z dne 9. 4. 2018 štelo, da tožnik varuje svojo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave,1 ki jo državljani lahko uresničujejo tudi preko izvoljenih organov univerze,2 ali v izvoljenih organih drugih javno-pravnih subjektov.3 Ustavno sodišče je namreč v primerljivih zadevah štelo, da gre za širši okvir volilnega sistema, za katerega veljajo temeljna volilna načela, ki izražajo demokratično naravo volitev, in ki izhaja tudi iz načel pravne države ter iz načela enakosti pred zakonom, enakopravnosti in svobode volilne pravice,4 ki pa se v konkretnem primeru navezuje tudi na ustavno načelo avtonomije državne univerze iz 58. člena Ustave,5 pri čemer je zakonodajalec določil tri različne skupine volivcev (visokošolski učitelji in znanstveni delavci, ostali zaposleni in študentje), ki na splošnih in neposrednih volitvah volijo dekana (2., 3. in 4. odstavek 24. člena ZVis).

12. Vendar pa ni Upravno sodišče na podlagi zgoraj omenjene bolj ali manj primerljive sodne prakse Ustavnega sodišča izpeljalo oziroma samostojno razvilo interpretacijo dostopa do sodnega varstva v zadevah predčasnega prenehanja mandata dekana zaradi upokojitve na podlagi posebnega zakona s področja plač in drugih stroškov dela. Upravno sodišče je takšno interpretacijo zavzelo iz razloga, ker se je Ustavno sodišče pred tem izrecno izreklo o tem, da ima dekan, ki mu v navedenih pravnih okoliščinah predčasno preneha mandat, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Ustavno sodišče je namreč v v zadevi U-I-100/17 z dne 14. 12. 2017 (odst. 3) odločilo, da „pogodba o zaposlitvi zaradi izpolnjevanja upokojitvenih pogojev preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa delodajalca /.../. Zoper ta sklep je v skladu z določbami zakona o delovnih in socialnih sodiščih /.../ zagotovljeno sodno varstvo v delovnem sporu. Sodno varstvo zoper odločitev o predčasnem prenehanju mandata je zagotovljeno v upravnem sporu, še zlasti, ker gre za prenehanje mandata, ki je bil pridobljen na volitvah. V obeh sodnih postopkih ima pobudnik možnost predlagati tudi izdajo začasne odredbe /.../ in na ta način zavarovati svoj položaj.“ Z vidika sodne prakse Ustavnega sodišča je torej nesporno, da tožnik mora imeti dostop do sodnega varstva v tem upravnem sporu.

13. Drugačno pravno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. X DoR 105/2018-3 z dne 20. 6. 2018 s tem, ko je zavrglo predlog tožene stranke za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča I U 627/2018-5. V tem sklepu namreč Vrhovno sodišče ugotavlja (odst. 9), da v tem upravnem sporu izpodbijani ugotovitveni sklep tožene stranke št. 021-1/2018 z dne 12. 1. 2018 „za nobeno stranko ne vzpostavlja pravnih učinkov“, ki ne bi izhajali že iz dejstva, da je tožniku prenehalo delovno razmerje in da se zato „sodno varstvo lahko zagotavlja le v okviru delovnopravnega spora v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja kot okoliščino, ki je prenehanje mandata dekana povzročila.“

14. Vrhovno sodišče sicer ob tem omenja tudi sklep Ustavnega sodišča v zadevi U-I-100/17-8 z dne 14. 12. 2017 in sicer v opombi št. 7 obrazložitve sklepa z dne 20. 6. 2018, a pravi, da gre za neobjavljeni procesni sklep o zavrženju pobude za oceno ustavnosti in mu ni mogoče dajati pomena, ki ga le-temu pripisuje tožnik in ga kot takega povzema sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče v tej opombi št. 7 nadaljuje: „V njem tudi sicer niso podana ustavnopravna stališča, temveč je podana zgolj razlaga zakonskega prava (procesnih predpostavk po ZUS-1), o katerih pa je pristojno razsojati sodišče v upravnem sporu, na najvišji stopnji je to Vrhovno sodišče.“

15. Upravno sodišče meni, da nima pristojnosti, da bi presojalo, ali ima Ustavno sodišče prav ali ne, oziroma ali je Ustavno sodišče uporabilo pravilno interpretacijo zakona in ustave ob tem, ko je dekanu, ki mu je predčasno prenehal mandat na podlagi prenehanja delovnega razmerja zaradi ukrepov varčevanja, priznalo, da ima dostop do sodnega varstva zoper ugotovitveni sklep o prenehanju mandata pred Upravnim sodiščem glede na to, da v predmetni zadevi ne gre za uporabo prava EU, kot bi bilo takšno ravnanje Upravnega sodišča pravno dopustno zaradi specifičnih pravil prava EU. Upravno sodišče je v tej zadevi upoštevalo, da je Ustavno sodišče po določilu 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v zadevi U-I-100/17-8 je šlo za varstvo pravice do učinkovitega sodnega varstva ter za opredelitev pravnih sredstev pri dostopu do varstva ustavnosti in zakonitosti odločanja o predčasnem prenehanju mandata dekana.

16. Vendar pa Upravno sodišče v okoliščinah tega specifičnega primera ne vidi nobenega smisla, da bi Upravno sodišče s sklicevanjem na 11. člen Zakona o sodiščih6 vztrajalo pri svoji prvotni interpretaciji in uporabi zakona in Ustave, kot jo je zavzelo tudi Ustavno sodišče, ampak lahko na podlagi dejstva, da se tožnik sprva ni odzval na predlog za obnovo postopka, na podlagi njegove zadnje vloge z dne 28. 11. 2018, h kateri jo je še pozvalo Upravno sodišče, pa tožnik pravi, da je nadaljevanje zadeve nesmiselno in da ne bo podajal nadaljnjih stališč v predmetni zadevi, sodišče šteje, da je tožnik umaknil tožbo (druga točka 46. člena ZUS-1). Zato je sodišče v drugi točki izreka postopek obravnavanja tožbe s sklepom ustavilo (drugi odstavke 34. člena ZUS-1). S takšno odločitvijo je Upravno sodišče v največji možni meri upoštevalo stališče Ustavnega sodišča, da tožnik mora imeti dostop do sodnega varstva v upravnem sporu, razen seveda če se tožnik tekom upravnega spora ne premisli in ne vztraja več pri tožbi, po drugi strani pa je s to odločitvijo upoštevano tudi stališče Vrhovnega sodišča, po katerem tožena stranka nima pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora. Slednje je pomembno v povezavi z ZUS-1, ki posebej ureja institut umika tožbe in ni predpisano, da bi morala tožena stranka v določeni fazi postopka soglašati z umikom tožbe. To je z razliko od pravdnega postopka razumljivo, kajti namen upravnega spora je zagotavljanje sodnega varstva pravic preko presoje zakonitosti javno-pravnih aktov, ki jih v razmerju do zasebnih pravnih in fizičnih oseb izdajajo subjekti javnega prava (2. člen ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

17. Določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da kadar sodišče postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po tem določilu vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. 2 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998, odst. 34. 3 Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-25/08 z dne 15. 1. 2009, odst. 7-8 ter U-I-357/07, Up-3832/07, 15. 5. 2008, odst. 12. 4 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča U-I-357/07, Up-3832/07, 15. 5. 2008, odst. 12. 5 Glej tudi: odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-146712, 14. 11. 2013, odst. 97. 6 Po tem določilu lahko sodišče višje stopnje pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon. Sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje.