Jedro

V primeru darilne pogodbe med mamo in hčerko se domneva, da je tretji vedel, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Toženka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.511,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 1.8.2008, ki sta jo sklenila dolžnica L. J. kot darovalka in toženka Li. J. kot obdarjenka za darilo do ½ nepremičnine parc.št. 4E, vpisane v k.o. K. ter nepremičnine parc.št. 76E, vpisane v k.o. M., brez učinka do tožnika M. J. glede zapadle terjatve v znesku 16.871,49 EUR in obresti v enakem znesku ter glede drugotožeče stranke L. d.o.o. do zneska terjatve v višini 17.051,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2002, zneska terjatve v višini 1.749,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2002 dalje, od zneska terjatve 11.330,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2000 dalje do plačila in do zneska terjatve v višini 3.069,51 EUR. Toženki je naložilo, da mora obema tožnikoma dopustiti poplačilo zgoraj navedenih terjatev na zgoraj navedenih nepremičninah. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 2.199,60 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. V pritožbi tožena stranka navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tožba je nesklepčna in tožbeni zahtevek neizvršljiv. Nadalje toženka navaja, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožeče stranke. Toženka naproša pritožbeno sodišče, da natančno prebere navedbe ter se do njih opredeli. V konkretnem primeru gre za actio pauliana in je tožba utemeljena le do višine terjatev, ki jo ima dolžnik do tožnika in bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze zlasti z zaslišanjem L. J. in bi sodišče lahko ugotovilo, da so terjatve v pretežnem delu poplačane v izvršilnem postopku. V konkretnem primeru ne gre za darilno pogodbo, temveč odplačno pogodbo, kar sodišče ni razčistilo. Po izračunu toženke ta dolguje tožniku 72.000,00 EUR, od matere pa je prejela brezvredne nepremičnine. Sodišče se z vprašanjem, koliko znaša tožnikova terjatev, sploh ni ukvarjalo, niti ni ugotavljalo, koliko znaša preživninska terjatev tožnika do toženke. Toženka ni vedela za dolg, ki ga ima njena mati do tožnika. Koristi tožeča stranka ni dokazala, četudi gre za bistven element civilne odgovornosti v zvezi z izpodbijanimi posli. Toženka je predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi natančno ugotovil, koliko dolžnica dolguje tožeči stranki. Sodišče bi moralo vpogledati v izvršilni spis I 12001/2000. Toženka tudi predlaga taksno oprostitev.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za zahtevek, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje so določbe drugega odstavka člena 256 Obligacijskega zakonika (v nadaljnjem besedilu OZ), po katerem se šteje, da pri neodplačnih pravnih dejanjih (v konkretnem primeru darilni pogodbi z dne 1.8.2008) se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu (v konkretnem primeru toženki) to znano ali da bi mu moralo biti znano. Izpodbojna tožba se v takih primerih vloži zoper tretjega, v tem primeru obdarjenca, ki je toženka, ter so njene drugačne trditve, da ni pasivno legitimirana, neutemeljene. V takem primeru izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Zapadle terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pravnomočnih sodb in ker toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nikakršnih dokazil, da so sporne terjatve poravnane kot trdi v pritožbi, nasprotno nobena od predlaganih izvršb ni bila uspešna tako, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge z izvedencem finančne stroke in zaslišanjem priče. Sicer pa toženka ni substancirala, o čem bi predlagana priča L. J. izpovedala tako, da je njen dokazni predlog nedoločen.

Zgolj predlagano zaslišanje navedene priče, da je poravnala sporne terjatve v konkretnem primeru ne zadostuje, temveč bi toženka o tem morala predlagati kakšne druge dokaze. Toženka v pritožbi brez podlage predlaga, da pritožbeno sodišče natančno prebere njene navedbe, saj pritožbeno odloča na podlagi obrazloženih trditev v pritožbi in ne na podlagi navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženka v pritožbi očita celo vrsto kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa teh kršitev ne konkretizira, temveč enostavno prepiše vsebino 14. in 15. točke drugega odstavka člena 339 ZPP, kar za utemeljenost pavšalnih kršitev ne zadostuje, tako da je pritožba v tem delu neutemeljena. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da je tožba nesklepčna in tožbeni zahtevek neizvršljiv, saj toženka ne obrazloži teh pritožbenih trditev in to trdi samo pavšalno.

Neutemeljene so nadalje pritožbene trditve, da je šlo med toženko in njeno materjo za odplačen posel in ne za darilno pogodbo, saj je ta trditev v nasprotju s predloženo listino, iz katere izhaja, da gre za darilo. Kakšnih drugih dokazov, da bi šlo za odplačen pravni posel, pa toženka ni predložila. Glede na to, da je toženka polnoletna, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, da ima prvotožnik preživninsko obveznost do toženke. Če ima toženka kakršnekoli zahtevke napram prvotožniku, jih bo morala uveljavljati v drugem postopku. S trditvami v pritožbi, da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom se izogniti plačilu davka in trditvami, da podarjene nepremične niso nič vredne, toženka zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno in pritožbeno sodišče tega pri svojem odločanju ni smelo upoštevati (drugi odstavek člena 337 ZPP). Zmotno in neutemeljeno je stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati korist, ki je bila pridobljena z izpodbijanim razpolaganjem. Višina dolga, kot že omenjeno, v tem postopku ne more biti sporna, saj je ugotovljena s pravnomočnimi sodbami. Dokazil, da je dolg po sodbah poravnan, pa toženka ni predložila.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženke zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker toženka ni uspela s pritožbo, mora sama trpeti stroške pritožbenega postopka ter istočasno povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni v skladu z OT in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.