Jedro

Pritožnica smiselno podaja ugovor zoper sklep o izvršbi po izteku roka iz 56. člena ZIZ, ki pa ga mora v skladu z določbo 54. člena ZIZ najprej nasloviti na sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 30.08.2000 izdalo uvodno navedeni sklep, s katerim je določilo sodnega izvršitelja, upniku pa naložilo, da mora na njegov žiro račun v osmih dneh založiti 45.000,00 SIT predujma. Proti taki odločitvi sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da ji sprva ni razumljivo, kako je lahko postal sklep (najverjetneje je mišljen sklep o izvršbi, opr.št. I 1422/98, z dne 21.04.1998), ki ga nikoli ni prejela, pravnomočen. Nadalje so po njenem mnenju vtoževani zneski brez podlage v veljavni pogodbi, nenazadnje pa je obveznosti v celoti poravnala, saj je od trenutka prevzema objekta s strani upnika dalje najemnino vseskozi redno plačevala, kot dokaz prilaga kopije položnic in potrdil o vplačilih. Zaradi navedenega predlaga, da se izvršbo kot nedopustno ustavi, upniku pa naloži v plačilo njene stroške. Pritožba ni utemeljena. Nerazumljiva je namreč izrecna navedba dolžnice, da se pritožuje zoper sklep o postavitvi izvršitelja ter plačilu predujma z dne 30.08.2000, ko pa vsebino tega sklepa v "pritožbi" niti ne omenja, kaj šele graja. Iz njenih kratkih navedb je možno razbrati le to, da ni (bila) zadovoljna že z samo izdajo sklepa o izvršbi z dne 21.04.1998, vsebine tega sklepa pa pritožbeno sodišče v okviru te odločbe ne more presojati, saj dolžnica smiselno podaja zoper sklep o izvršbi ugovor po izteku roka (56. člen Zakona o izvrši in zavarovanju, Ur.l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ), ki pa ga mora v skladu z določbo 54. člena ZIZ najprej nasloviti na sodišče prve in šele nato (po potrebi) na sodišče druge stopnje. To velja tako za navedbe o vročanju sklepa o izvršbi kot tudi za navedbe o neutemeljenosti oziroma nedopustnosti same izvršbe. Pritožbeno sodišče je tako le po uradni dolžnosti preverilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6. 7., 8., 11., 12. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali nepravilno uporabljeno materialno pravo, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Pritožbo dolžnice je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje o postavitvi izvršitelja ter plačilu predujma potrdilo v celoti. Dolžnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.