Jedro

V fazi odreditve pripora ni nujen obstoj utemeljenega suma, da je šlo v konkretnem primeru res za hudodelsko združbo po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, saj je za odreditev pripora dovolj utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica je zoper osumljenega M. M. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je izvenobravnavni senat zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornik vlaga zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da osumljencu odpravi pripor oziroma podrejeno razveljavi izpodbijana sklepa ter zadevo vrne v ponovno obravnavo in razsojanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Predlaga zavrnitev zahteve, ker očitki iz zahteve niso utemeljeni. Glede kaznivega dejanja, v sklepu o odreditvi pripora opisanega pod točko I, je ravnanje osumljenega M. v zadostni meri konkretizirano. Na očitek o nerealiziranosti kaznivega dejanja je že pritožbeno sodišče odgovorilo, da za izvršitev tega kaznivega dejanja zadošča dogovor o bistvenih sestavinah prepovedanega posla. V zadostni meri so povzeti tudi dokazni viri. Podrobnosti obravnavanih kaznivih dejanj bodo lahko razjasnjene med preiskavo.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da sta sklepa prve in druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter jima v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je osumljeni storil kaznivo dejanje, očita, da nimata razlogov o tem, iz katerih dokazov izhaja zaključek o članstvu osumljenca v hudodelski združbi; da nimata razlogov o dokazih, na katerih temelji sum glede dejanj 23. 8. 2012 in 20. 8. 2012; da je pri dejanju 31. 8. 2012 opisan kvečjemu nekazniv poskus, saj ni prišlo do konkretnega dogovora o prodaji; da utemeljen sum ni podan tudi pri dejanjih 8./9. 8. 2012 in 15. 8. 2012, saj iz dokazov ne izhaja, da bi osumljenci v medsebojni komunikaciji omenjali mamilo.

6. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče je v razlogih pravnomočnega sklepa opisalo delovanje osumljenca, ki naj bi bil pomemben člen v verigi preprodaje prepovedanih drog. V sklepu je povzelo dokazne vire, iz katerih izhaja način delovanja konkretne združbe. V fazi odreditve pripora ni nujen obstoj utemeljenega suma, da je šlo v konkretnem primeru res za hudodelsko združbo po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, saj je za odreditev pripora dovolj utemeljen sum, da je osumljeni M. storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Ugotavljanje okoliščin, pomembnih za natančnejšo pravno opredelitev dejanja, bo stvar nadaljnjega postopka. Ena od izvršitvenih oblik neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 je tudi ponujanje droge naprodaj, zato pri dejanju 31. 8. 2012 ne gre za nekazniv poskus, kot meni vložnik, temveč je podan utemeljen sum, da je obdolženi to dejanje ne le poskusil storiti, temveč tudi dokončal. 7. Glede posamičnih dejanj 8. oziroma 9. 8. 2012 in 15. 8. 2012 je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo, da so se osumljenci med seboj pogovarjali v šifrah in je zato prepise pogovorov treba brati in razumeti v širšem kontekstu komuniciranja in načina delovanja osumljencev. Razlogi sklepa glede teh dejanj zadoščajo za utemeljitev suma kot pogoja za odreditev pripora. Vložniku je pritrditi le v ugotovitvi, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta razlogov, ki bi utemeljevali sum, da je obdolženi storil dejanja 20. 8. 2012 in 23. 8. 2012. Vendar ta pomanjkljivost ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma na zakonitost odreditve pripora, saj je utemeljen sum glede ostalih treh očitanih posameznih dejanj zadovoljivo obrazložen. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi ob izključitvi dveh posamičnih dejanj iz kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 podana sorazmernost med težo osumljencu očitanega kaznivega dejanja in posegom v njegovo pravico do svobode, ki ga predstavlja odreditev pripora. V nadaljevanju postopka se bodo podrobneje raziskale okoliščine očitanih kaznivih dejanj, pri čemer bo sodišče ob morebitni spremembi kriminalne količine osumljencu očitanega dejanja in glede na trajanje pripora ponovno opravilo t. i. test sorazmernosti.

8. Zagovornik izpodbija tudi obstoj pripornega razloga, to je ponovitvene nevarnosti, saj se osumljencu očita, da je kaznivo dejanje izvrševal v času od 8. do 31. avgusta 2012, kar je kratko obdobje, po tem času pa se mu do pridržanja v decembru istega leta ne očita nobeno dejanje več. Tudi ta ugovor zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljen. Izpodbijana sklepa ponovitveno nevarnost pri osumljencu obrazložita z tem, da naj bi se osumljeni dalj časa ukvarjal s preprodajo prepovedanih substanc, da naj bi kaznivo dejanje storil z več posameznimi dejanji, da je šlo za velike količine najnevarnejših vrst droge ter da je bil med leti 2004 in 2010 štirikrat kaznovan zaradi izvrševanja premoženjskih deliktov, iz česar sodišče sklepa na obdolženčev način življenja, ki očitno ne sledi zmeraj kazenskopravnim prepovedim. Ti razlogi po presoji Vrhovnega sodišča zadovoljivo utemeljujejo zaključek sodišč prve in druge stopnje, da obstaja pri osumljencu konkretna nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

9. Prav tako neutemeljene so trditve vložnika, da sklep izvenobravnavnega senata nima razlogov o pritožbenih navedbah. Senat okrožnega sodišča je po presoji pritožbenih navedb, s katerimi je vložnik podobno kot v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijal obstoj utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti, ocenil, da le te niso utemeljene, saj je preiskovalna sodnica v sklepu navedla razloge in dokaze, iz katerih izhaja, da sta v konkretnem primeru podana oba pogoja za odreditev pripora.

10. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika osumljenega M. M. zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.