Jedro

Tudi za materialne stroške, povezane z zdravljenjem zaradi nesreče pri delu, začne teči zastaralni rok z zaključkom zdravljenja, ne pa od vsakega posameznega izdatka posebej.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 460 HFL za rezervacijo sobe v G. v času od 25.3.1980 do 20.6.1980, dve dnevnici v znesku 242 HFL, razliko v plači v znesku 4.500 HFL, vse v tolarski protivrednosti, in stroške povratne vozne karte v znesku 53.000,00 SIT. Vsi ti stroški bi naj tožniku nastali v zvezi z nesrečo pri delu v H. 6.3.1980. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni imel delovne nesreče, pač pa je imel zdravstvene težave zaradi uhajanja plinov. Zato tudi ni dobil naloga za odhod na zdravljenje v domovino, in mu tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov, ki so mu nastali zaradi tega.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da so stroški potovanja tožniku nastali najpozneje 24.4.1980, zato so do vložitve predloga za sodno varstvo 23.5.1993 že zastarali. Za ostale zahtevke pa tudi ni odškodninske podlage v delovni nesreči, ki jo je tožnik doživel v marcu 1980, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja in drugih zdravniških ugotovitev. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se tožena stranka do njegovih navedb sploh ni opredelila in da očitno ni uveljavljala ugovora zastaranja. Razen tega pa se tožbeni zahtevek nanaša na zahtevke do konca zdravljenja, to je do 20.6.1980, zato nikakor ni zastaran. Zastaralni rok je lahko začel teči šele 21.6.1980. Izpodbijani sodbi očita, da temelji na izpovedbi ene same priče, ne upošteva pa ostalih dokazanih dejstev. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa ker je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, ker sodba nima pravih razlogov in ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, in navedeni razlogi niso jasni, so v nasprotju s seboj in ker so o odločilnih dejstvih nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti in zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejansketga stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne more preizkusiti ugotovljenega dejanskega stanja, in je vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Pravilnost uporabe materialnega prava pa preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Z izpodbijano sodbo je ugotovljeno, da tožnikovi stroški, za katere zahteva, da mu jih tožena stranka povrne, niso nastali v zvezi z zdravljenjem zaradi delovne nezgode, ampak zaradi bolezni izven dela. To je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja in drugih zdravniških ugotovitev. Na to ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, kot izhaja iz citiranih zakonskih določil. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa tožena stranka na podlagi uveljavljane pravne podlage vtoževanih zneskov tožniku ni dolžna povrniti. Materialno pravo pri odločitvi ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče se sicer strinja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje zahtevek za povrnitev stroškov povratne vozne karte v znesku 53.000,00 SIT ni zastaran, zastaranje je tožena stranka ugovarjala že na obravnavi dne 13.11.1984. Povrnitev zneska bi tožnik najprej lahko zahteval po opravljenem prevozu, to je po vrnitvi v H., kar bi se naj zgodilo 20.6.1980, zastaralni rok je tako lahko začel teči 21.6.1980, in tako do vložitve tožbe 23.5.1983 še ni potekel. Razen tega pa je revizijsko sodišče mnenja, da če je to strošek v zvezi z zdravljenjem, ki je bilo zaključeno 20.6.1980, je zastaralni rok začel teči šele od dneva, ko je tožnik zvedel za celoten obseg škode, v zvezi z zdravljenjem. Ne glede na navedeno pa tožnik do povrnitve teh stroškov ni upravičen in to zaradi prej navedenih razlogov, ker mu tožena stranka ni odgovorna za vtoževane stroške.

Tožnik v reviziji le pavšalno zatrjuje, da so podane vse bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ne da bi vsako od zatrjevanih kršitev tudi obrazložil in navedel, s čim je posamezna kršitev storjena, oziroma kje je podana. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).