Videonadzor v hlevu

Datum

07.08.2026

Številka

07120-1/2026/360

Kategorije

Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede vzpostavitve videonadzora v hlevu. Navajate, da je namen videonadzora opazovanje živali glede na obnašanje in tako hitro odreagiranje o določenih dogodkih.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, 40/25 – ZInfV-1, 10/26 – ZP-1L; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

IP izven nadzornega ali drugega upravnega postopka ne more podajati konkretnih ocen o tem, ali upravljavec izpolnjuje pogoje za uvedbo in izvajanje videonadzora oziroma ali se vzpostavljeni videonadzor izvaja skladno z zakonodajo.

Videonadzor delovnih prostorov se lahko izvaja zgolj, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanje ali odkrivanje kršitev na področju iger na srečo ali varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.

Za zakonito izvajanje videonadzora mora izvajalec videonadzora vse obveznosti iz Splošne uredbe in ZVOP-2.

Obrazložitev

IP uvodoma pojasnjuje, da je odgovornost za zakonito vzpostavitev in izvajanje videonadzora vedno na upravljavcu osebnih podatkov, ki mora biti to zmožen tudi dokazati. IP izven nadzornega ali drugega upravnega postopka ne more podajati konkretnih ocen o tem, ali upravljavec izpolnjuje pogoje za uvedbo in izvajanje videonadzora oziroma ali se vzpostavljeni videonadzor izvaja skladno z zakonodajo, niti se ne more opredeljevati glede konkretnih lokacij oziroma točk, kjer je sistem nameščen. Iz navedenih razlogov IP v okviru tega mnenja lahko podaja zgolj splošna pojasnila.

IP pojasnjuje, da se za videonadzor v najširšem smislu šteje uporaba video kamer za sistematično snemanje, prenos in shranjevanje žive slike z ene lokacije na drugo, prav tako pa tudi vse rešitve, ki zajemajo zgolj prenos žive slike brez snemanja (t.i. podaljšano oko). Tudi oddaljen vpogled, ki ga opisujete v vašem zaprosilu za mnenje, gre tako šteti za del videonadzornega sistema oziroma obdelavo v njegovem okviru.

IP nadalje splošno pojasnjuje, da je videonadzor sam po sebi ena hujših oblik posegov v zasebnost posameznika, zato je prav, da je ustrezno zakonsko reguliran in omejen na tisto, kar je nujno in sorazmerno za doseganje ciljev in namenov, ki naj bi jim videonadzor služil. V Sloveniji to ureja ZVOP-2. IP v okviru neobvezujočega mnenja ne more presojati ustreznosti izbrane pravne podlage, pojasnjuje pa, da v javnem sektorju (njegova opredelitev je podana v 3. točki drugega odstavka 5. člena ZVOP-2) kot pravni podlagi za zakonito izvajanje videonadzora lahko prideta v poštev točki (c) in (e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. Pri točki (c) gre za izpolnitev zakonske obveznosti upravljavca (torej je pravna podlaga zagotovljena s posebnim zakonom), pri točki (e) pa gre za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu. Izjemoma je lahko pravna podlaga zagotovljena tudi na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZVOP-2, ki določa, da se za izvrševanje točke (e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe lahko v javnemu sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Pri presoji utemeljenosti obdelave osebnih podatkov na tej pravni podlagi je ključno tehtanje interesov javnega sektorja na eni in interesov posameznikov, na katere se nanašajo podatki, na drugi strani. Obdelava osebnih podatkov ob izvajanju videonadzora tako ne sme biti nesorazmerna in ne sme prekomerno posegati v zasebnost posameznikov.

Ker bi šlo v konkretnem primeru za videonadzor delovnih prostorov (hlevarjev in morebitnih drugih oseb, ki v hlevu opravljajo delo), IP pojasnjuje, da glede videonadzora delovnih prostorov ZVOP-2 v 78. členu določa zelo stroga pravila glede njegove vzpostavitve in izvajanja. Tako se lahko izvaja zgolj, kadar je to nujno potrebno za:

varnost ljudi ali premoženja ali

preprečevanje ali odkrivanje kršitev na področju iger na srečo ali

varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti,

teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.

To pomeni, da mora izvajalec videonadzora v vsakem primeru izrecno ugotoviti, ali obstaja milejši ukrep, ki bi omogočal, da zaposleni ne bi bili podvrženi snemanju, saj gre za invazivni poseg v zasebnost zaposlenega. Odločanje o nujnosti in potrebnosti uvedbe videonadzora mora torej slediti zgoraj navedenim namenom, upravičenost pa se mora vedno presojati od primera do primera, kar pomeni, da mora biti osnovno vodilo pri uvedbi videonadzora načelo, da se ta uvede takrat, kadar ni na razpolago drugega milejšega ukrepa za dosego teh namenov. Četudi navajate, da namen videonadzora ni spremljanje dela zaposlenih v hlevu, bi v konkretnem primeru šlo za videonadzor delovnih prostorov, zato je treba zadostiti tudi vsem zahtevam 78. člena ZVOP-2.

ZVOP-2 v 78. členu nadalje določa, da se videonadzor lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati zgoraj izpostavljene interese, prepovedano pa je z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, razen če je to nujno v skladu s prvim odstavkom 78. člena ZVOP-2. Videonadzora pa absolutno ni dovoljeno izvajati v dvigalih, sanitarijih, prostorih za preoblačenje in drugih podobnih prostorih, v katerih posameznik (v konkretnem primeru zaposleni) utemeljeno pričakuje višjo stopnjo zasebnosti. Neposredno spremljanje dogajanja pred kamerami (t.i. spremljanje žive slike) je dopustno zgolj pod pogoji iz prvega in drugega odstavka 78. člena in le če ga izvaja izrecno pooblaščeno osebje upravljavca. Da bi bilo izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov zakonito, morajo biti zaposleni vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. Pred uvedbo videonadzora se mora delodajalec posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu in svetom delavcev oziroma delavskim zaupnikom. Posvetovanje se izvede v roku 30 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec. Kadar gre za uvedbo videonadzora nad delovnimi mesti, kjer delavec po navadi dela, pa se posvetovanje izvede v roku 60 dni ali v drugem daljšem roku, ki ga določi delodajalec.

IP pojasnjuje tudi, da so vpogled, uporaba ali posredovanje posnetkov videonadzornega sistema dopustni samo za namene, ki so zakonito obstajali ali bili navedeni na obvestilu v času zajema posnetka. Upravljavec zbirke posnetkov, ki nastaja ob izvajanju videonadzora, lahko videoposnetke pregleduje le v skladu z osnovnimi nameni njihovega zbiranja, na primer za zagotavljanje varnosti ljudi ali premoženja oziroma eventualno v primeru nekega izrednega, deviantnega dogodka, ko bi videoposnetek služil kot dodaten dokaz v pravnem postopku. Ob upoštevanju načela najmanjšega obsega osebnih podatkov se lahko v posnetke videonadzora vpogleda zgolj, kadar pride do »dogodka«, ki ga opisujejo pogoji za uvedbo videonadzora.

Upoštevaje navedeno IP poudarja, da se videonadzor znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le, kadar je to nujno potrebno za izrecne določene namene (navedeni zgoraj pod točkami a-c), taka obdelava pa ne sme biti zgolj »koristna«, temveč nujno potrebna, v zvezi s čimer morajo biti razlogi za njegovo izvajanje ustrezno dokumentirani, utemeljeni in konkretizirani ter ne zgolj pavšalno navedeni. Videonadzor znotraj delovnih prostorov mora biti omejen zgolj na tiste dele prostora in v obsegu (časovnem, prostorskem itd.), ki so nujno potrebni, da se (še) doseže zasledovanje namenov pod točkami a-c. Vsekakor splošno in generalno snemanje celotnih delovnih prostorov, še manj pa konkretnih delovnih mest posameznikov, kadar to res ni nujno, ni dovoljeno.

IP splošno vsem subjektom, ki razmišljajo o uvedbi podobnih rešitev, kot jo navajate v vašem zaprosilu za mnenje, priporoča, da v skladu s 35. členom Splošne uredbe izvedejo oceno učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov.

Gre za vnaprejšnjo presojo, ali oziroma pod kakšnimi pogoji bi bila predlagana rešitev zakonita, sorazmerna, transparentna, varna itd. Zelo pomembno je izhajati iz težav, ki naj bi jih reševali z uvedbo rešitve, pri čemer je treba realno oceniti, ali se bo na tak način dejansko doseglo zasledovane cilje in ali teh ciljev ni mogoče doseči na drug način, ki bi manj posegal v pravice posameznika.

IP nadalje pojasnjuje, da je v skladu s prvim odstavkom 35. člena Splošne uredbe temeljni kriterij za vprašanje, kdaj je ocena učinkov obvezna, zlasti ocena, ali bo obdelava povzročila veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov. Dodatni kriteriji so opredeljeni v tretjem odstavku istega člena.

Ob tem je treba preveriti tudi, ali gre morda za obliko obdelave iz Seznama dejanj obdelav osebnih podatkov, za katere velja zahteva po izvedbi ocene učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov po 4. odstavku 35. člena Splošne uredbe in ko je torej predhodna izvedba ocene učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov obvezna. IP je pripravil tak seznam in ga objavil na spletni strani:

https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/Ocene_ucinkov/Seznam_dejanj_obdelav_osebnih_podatkov__za_katere_velja_zahteva_po_izvedbi_ocene_ucinka_v_zvezi_z_varstvom_osebnih_podatkov.pdf

IP pojasnjuje, da se navedeni kriteriji lahko uporabljajo prepleteno in ne predstavljajo izključnega seznama. Glede na navedbe v vašem zaprosilu za mnenje IP meni, da bi morda ob uvedbi konkretne rešitve lahko bili izpolnjeni najmanj kriteriji iz točke 6 (nesorazmerje moči – obdelava osebnih podatkov zaposlenih) navedenega seznama. IP vsekakor ob implementaciji podobnih rešitev priporoča ustrezno izvedbo predhodnih ocen učinkov na varstvo osebnih podatkov. IP v zvezi z oceno učinkov poudarja tudi, da je v primeru preostalih visokih tveganj obvezna izvedba predhodnega posvetovanja z nadzornim organom v skladu s 36. členom Splošne uredbe.

Več informacij o sami izdelavi ocene učinka je na voljo v smernicah, ki jih je pripravil IP in so dostopne na spletni strani IP:

https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/Ocene_ucinkov/Smernice_o_ocenah_ucinka__DPIA__julij2018.pdf

Če bi po opravljeni presoji ugotovili, da so izpolnjeni pogoji za izvajanje želenega videonadzora, je videonadzor treba izvajati v skladu s splošnimi načeli iz 5. člena Splošne uredbe. Zlasti je treba spoštovati načelo najmanjšega obsega podatkov ter poskrbeti, da bi bili osebni podatki, ki bi se pri tem obdelovali, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Pomembno je namreč, da tudi v primerih, ko se ugotovi, da je pred varstvom informacijske zasebnosti posameznika treba dati prednost varstvu drugih pravnih dobrin, ta prednost ni absolutna, ampak se v navedeno pravico poseže le tako in toliko, kolikor je to potrebno za zavarovanje te druge dobrine. Upravljavec mora, v kolikor bi se odločil za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov, poskrbeti poleg omenjenih obveznosti še za vse druge obveznosti, ki jih predpisujeta Splošna uredba in ZVOP-2, zlasti zahteve glede objave obvestila o videonadzoru (76. člen ZVOP-2); varnosti osebnih podatkov (24., 25. in 32. člen Splošne uredbe); obveščanja posameznikov o izvajanju videonadzora (12. in 13. člen Splošne uredbe), vodenja evidenc dejavnosti obdelave (30. člen Splošne uredbe) in dnevnika obdelave (22. člen ZVOP-2 v povezavi z dvanajstim odstavkom 76. člena ZVOP-2); zagotavljanje ustreznega roka hrambe videoposnetkov (največ eno leto od trenutka nastanka po devetem odstavku 76. člena ZVOP-2); pogodbene obdelave osebnih podatkov, če bi za izvajanje videonadzora najeli pogodbenega partnerja (28. člen Splošne uredbe) itd.

Za več informacij v zvezi z videonadzorom vas napotujemo še na smernice IP o videonadzoru: https://www.ip-rs.si/publikacije/priročniki-in-smernice/smernice-po-splošni-uredbi-o-varstvu-podatkov-gdpr/smernice-glede-izvajanja-videonadzora ter na smernice Evropskega odbora za varstvo osebnih podatkov (EDPB) glede obdelave osebnih podatkov z video napravami, ki so vam lahko v pomoč pri odločanju o vzpostavitvi videonadzora, ugotavljanju možnih pravnih podlag ter potrebnih varovalk pri izvajanju: https://edpb.europa.eu/sites/default/files/files/file1/edpb_guidelines_201903_video_devices_sl_0.pdf

IP ponovno izpostavlja, da zgolj na podlagi razpoložljivih informacij iz vašega zaprosila za mnenje ter v okviru neobvezujočega mnenja ne more oceniti, ali bi bil videonadzor v konkretnem primeru zakonit. Upoštevati je treba namreč namen vzpostavitve videonadzora, njegovo nujnost in potrebnost, lokacije potovanja kamer in njihov doseg ter druge relevantne okoliščine konkretnega primera, ki jih je mogoče v celoti proučiti le v okviru inšpekcijskega postopka. Upravljavec osebnih podatkov pa je tisti, ki mora na podlagi zgoraj opisanih pogojev sprejeti dokončno odločitev, ali bo videonadzor uvedel ali ne.

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil:

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca I

dr. Jelena Virant Burnik, Informacijska pooblaščenka