Jedro

Zato ima prav prvo sodišče, ko je zagovorniku pojasnilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev razlaga o absolutnem zastaralnem roku 60 dni, pri čemer zagovornik v pritožbenih navedbah vztraja, saj tega roka ZP-1 ne pozna, v obravnavanem primeru pa je bil postopek s strani prekrškovnega organa, da se ugotovi, kdo je v kritičnem času vozil navedeno vozilo, začet znotraj 30-dnevnega roka, torej že dne 22. 5. 2020, ko je prekrškovni organ pravni osebi poslal zahtevo za dostavo podatkov o vozniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) delno ugodilo in je odločbo o prekršku prekrškovnega organa Postaje prometne policije Celje št. 555009017524 z dne 3. 11. 2020 po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka člena 2 ZP-1 spremenilo v delu, ki se nanaša na pravno opredelitev prekrška tako, da se poslej storilca spozna za odgovornega storitve prekrška po 4. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP, posledično pa mu je zaradi milejšega predpisa izreklo blažjo sankcijo in sicer globo v višini 500,00 EUR in stransko sankcijo 7 kazenskih točk (KT), poseglo pa je tudi v stroškovni izrek tako, da je poslej storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR, v preostalem pa je storilčevo ZSV zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Taki odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojih zagovornikih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov kršitev materialnih določb ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi odločitve o sankciji, izreku globe in stroških postopka in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je v konkretnem primeru bil prekršek po 4. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP ugotovljen s tehničnim sredstvom in sicer s samodejnim merilnikom hitrosti dne 22. 5. 2020, lastnik kontroliranega vozila pa je bila pravna oseba družba E. d. d. iz L., zato jo je prekrškovni organ še istega dne (22. 5. 2020) pozval, da sporoči v roku 15 dni podatke o vozniku, ki je v kritičnem času vozil navedeno vozilo last pravne osebe. Lastnica – navedena pravna oseba je 10. 6. 2020 prekrškovnemu organu posredovala podatke o vozniku, to je o storilcu A. A., ki je kritičnega dne vozil vozilo z reg. oznako ... . Za tem je sledila izdaja odločbe o prekršku s strani prekrškovnega organa dne 3. 11. 2020, s katero je storilec bil spoznan za odgovornega, da je v kritičnem času na navedenem odseku vozil navedeno osebno vozilo s hitrostjo najmanj 81 km/h in zaradi tam omejene hitrosti na 50 km/h, pa je le-to prekoračil za 31 km/h in storil prekršek po 4. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP, zaradi česar mu je prekrškovni organ izrekel globo v znesku 1.000,00 EUR in 9 KT.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s četrtim odstavkom člena 65 ZP-1 dopolnilo dokazni postopek, ki ga je ugotovil že prekrškovni organ in zaslišalo storilca ter priči B. B. in C. C., prebralo in dokazno ocenilo je tudi vse predložene listinske dokaze in zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je storilec kritičnega dne storil očitani prekršek.

6. Tako odločitev sodišča problematizira storilčev zagovornik in pri uveljavljanju kršitve materialnih določb ZP-1 (ne pa predpisa, ki določa prekršek!) navaja in ponavlja očitek, na katerega je v točki 4.) odgovorilo že sodišče prve stopnje in sicer, (-) da gre v obravnavanem primeru za hitri postopek o prekršku, (-) da je prekršek bil ugotovljen s tehničnim sredstvom, torej gre za enostaven postopek o prekršku, (-) zato bi moral biti postopek o prekršku zoper storilca začet znotraj 30-dnevnega roka v skladu z določbo četrtega odstavka člena 42 ZP-1, ker pa je bil storilcu poslan poziv v izjasnitev šele 31. 8. 2020, pa je prišlo do zastaranja, zato bi sodišče moralo postopek o prekršku ustaviti. Take navedbe so materialnopravno napačne.

7. Držijo pritožbene navedbe, da je v konkretnem primeru šlo za ugotovitev prekrška, strojenega s tehničnimi sredstvi, torej s samodejnim merilnikom hitrosti, kot tudi, da je v takih primerih zakonodajalec predpisal, da postopka o prekršku zoper varnost cestnega prometa, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni. Osnovni namen takega posebnega 30-dnevnega roka za začetek postopka, kot pravilno pojmuje zagovornik, je namreč v tem, da se storilcu zagotovi možnost učinkovite obrambe, saj s potekom časa namreč možnost uspešnega zatrjevanja razbremenilnih dokazov zbledi, vendar pa je ob tem pojasniti, da je ta rok vezan na prekršek in ne na storilca. To je relevantno predvsem v primerih, ko se izkaže, da storilec prekrška ni oseba (npr. lastnik vozila), kot je tudi v obravnavanem primeru, ko je bila pravna oseba, kot lastnik vozila pozvana, da v 15 dneh sporoči ime in priimek voznika, kajti v nasprotnem primeru bi prekrškovni organ ravnal po določbi drugega odstavka člena 8 ZPrCP.

Ne drži pritožbeno razlogovanje, da gre v obravnavanem 30-dnevnem roku za zastaralni rok, temveč gre za procesno predpostavko za uvedbo postopka o prekršku zoper varnost cestnega prometa, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, postopek pa ni bil uveden in izveden na kraju dejanja neposredno po storitvi prekrška. Torej gre za procesno predpostavko za uvedbo takega postopka o prekršku, ki je le (sicer nespretno) umeščena v določbe člena 42 ZP-1, ki urejajo zastaranja pregona o prekršku. Tako se 30-dnevni rok nanaša izključno na uvedbo oziroma začetek postopka in ima naravo procesne predpostavke za začetek postopka. Aktivnosti, ki pa jih mora pristojni organ (prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku) opraviti v 30-dnevnem roku, pa so primeroma izdaja plačilnega naloga ali odločbe o prekršku fizični osebi in če je lastnik vozila pravna oseba, pa ji mora v tem roku poslati prekrškovni organ zahtevo za posredovanje podatkov o uporabniku vozila in (kot je tudi v obravnavanem primeru!), če je bil prekršek storjen z vozilom, registriranim v tujini, oz. če ga je storil tujec, postopek pa ni bil izveden neposredno na kraju storitve prekrška, mora v takih primerih prekrškovni organ v tem roku pristojnemu organu poslati zahtevo za posredovanje podatkov o lastniku vozila. Če pa gre za storilce – fizične osebe, ki so državljani RS oz. pravne osebe, registrirane v RS, pa mora biti torej znotraj 30-dnevnega roka storilec načeloma seznanjen s kršitvijo oziroma s tem, da teče postopek o prekršku in na ta način mu je tudi omogočena učinkovita obramba, saj bo imel možnost v kratkem času navesti svoje razbremenilne dokaze. Zato ima prav prvo sodišče, ko je zagovorniku pojasnilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev razlaga o absolutnem zastaralnem roku 60 dni, pri čemer zagovornik v pritožbenih navedbah vztraja, saj tega roka ZP-1 ne pozna, v obravnavanem primeru pa je bil postopek s strani prekrškovnega organa, da se ugotovi, kdo je v kritičnem času vozil navedeno vozilo, začet znotraj 30-dnevnega roka, torej že dne 22. 5. 2020, ko je prekrškovni organ pravni osebi poslal zahtevo za dostavo podatkov o vozniku. Zato v nobenem primeru ne vzdrži pritožbeni očitek o kršitvi zakona, takega pritožbeno ponovljenega stališča pa ne potrjuje nobena v pritožbenih navedbah izpostavljena odločba VS RS. Po povedanem sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo zagovornikov očitek o kršitvi zakona glede obstoja absolutnega zastaralnega roka 60 dni (ampak 4 leta) in ko je ugotovilo, da je bil postopek o prekršku s strani prekrškovnega organa pravilno izveden znotraj 30-dnevnega roka, ni kršilo določbe četrtega odstavka člena 42 ZP-1, zato je pritožbeni očitek v tem delu neutemeljen.

8. V skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 pa je v hitrem postopku o prekršku zoper sodbo, s katero sodišče prve stopnje odloči o utemeljenosti storilčeve ZSV dovoljena pritožba na pritožbeno sodišče iz razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da pritožbeni razlog zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten. Zagovornik pa v okviru tega pritožbenega razloga sodišču očita, da se je obdolženec z veliko težavo, ker je prejel odločbo o prekršku šele 25. 11. 2020, težko branil, zato je preverjal, kdo je takrat sploh bil voznik, takrat je komuniciral z D. D. in kasneje izvedel, da naj bi v kritičnem času bil voznik B. B., ki je tudi vedel vse časovne podatke, B. B. pa je celo priznal, da je v kritičnem času bil voznik, uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke člena 154 ZP-1. 9. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe izhajajo bistveni poudarki tako storilčevega zagovora, kot tudi izpovedbe zaslišane priče B. B., kar pritožba sicer ne problematizira, v dokazni oceni obeh tako izvedenih dokazov pa pritožbeno sodišče ne zaznava nobenih pomanjkljivosti, ki bi imele značaj bistvenih kršitev določb postopka. Ob tem pa je dodati, da je storilec v svoji vloženi ZSV dne 18. 12. 2020 navajal le, da ne ve, če je vozil, vendar zaradi pretečenega časa svojih evidenc ni mogel preveriti, v zagovoru dne 23. 9. 2022, ko je storilec podal še pisni zagovor, pa je prvič omenil kot možnega voznika znanca D. D., kar je potrdil v svoji izpovedbi dne 4. 11. 2020 tudi C. C., zaslišan kot priča, kateremu sodišču prve stopnje tako, kot je obrazložilo v točkah 11) in 12) izpodbijane sodbe, ni poklonilo vere, na tako sprejeto dokazno oceno pa je pritožbeno sodišče vezano. Po povedanem je torej pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja nedopusten pritožbeni razlog, ki terja celo zavrženje pritožbe, vendar pa je pritožbeno sodišče zaradi uveljavljanja pritožbenega razloga iz 1. točke člena 154 ZP-1 pritožbo zagovornika zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialnopravno določbo 4. točke šestega odstavka člena 46 ZPrCP, kar je glede spremenjenega – milejšega predpisa prepričljivo in natančno obrazložilo v točki 13) izpodbijane sodbe, ker pa po sami višini zagovornik izrečene sankcije ni problematiziral, pa poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben.

11. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo storilčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

12. Zagovornik ni uspel s pritožbo, zato bo storilec v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso v višini 150,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah – ZST-1.