Jedro

Tožnikovo prošnjo za priznanje azila je tožena stranka pravilno zavrnila, saj njegova izjava ni verodostojna glede na poročila o politični situaciji v Indiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.10.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alineje 1. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da iz dokazne ocene tožene stranke ne izhaja, da bi le ta soočila tožnika z nekonsistentnostmi in neskladji v njegovi izpovedbi glede na poročila in o oceni neverodostojnosti članka, ki ga je priložil tožnik. Kljub temu pa ocenjuje, da to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke in zato tožbi ni ugodilo, in sicer iz treh razlogov: ker tožnik kljub deljenemu dokaznemu bremenu v postopku priznanja azila ni na konkreten način izpodbijal dokazne ocene tožene stranke glede neverodostojnosti njegovih izpovedb; da po ugotovitvah tožene stranke iz poročil o politični situaciji v Indiji ne izhaja, da bi pripadniki opozicijske politične stranke preganjali pripadnike vladajoče politične stranke in tudi zato, ker sodišče sprejema dokazno oceno tožene stranke. Ker so navedbe tožnika v tožbi pavšalne, dokazna ocena tožene stranke pa celovita, logična in konsistentna, je sodišče prve stopnje na podlagi odločbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) sledilo utemeljitvi tožene stranke v njeni odločbi. Pri tem se je sklicevalo tudi na sprejeto sodno prakso v podobnih primerih.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da je v azilnem postopku prepričljivo obrazložil ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem. Čeprav se tožena stranka in sodišče prve stopnje sklicujeta na poročila o situaciji v njegovi izvorni državi, pa ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Sodišče mu očita, da ni dovolj obrazložil tožbenih navedb glede nasprotujočih izjav, vendar pa tudi tožena stranka v svoji odločbi ne obrazloži natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev prošnje za azil zaradi dvoma v tožnikovo kredibilnost. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je zato preuranjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka v skladu s sprejeto sodno prakso in priporočili Visokega komisariata ZN za begunce ni soočila tožnika z nelogičnostmi v njegovi izpovedbi glede na dokaze, ki jih je predložil sam in glede na poročila, ki jih je tožena stranka pridobila v postopku za priznanje azila. Glede na podatke v upravnih spisih pa tudi po presoji pritožbenega sodišča opustitev takega soočenja ni vplivala na pravilnost odločitve tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se pri tem strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbe, saj so ti skladni s podatki v upravnih spisih, še zlasti s poročili o političnih razmerah v Indiji.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore kot preveč pavšalne, netočne in neskladne s pravili postopka v upravnem sporu. Tožnik s takimi pritožbenimi ugovori ne more uspeti s svojo pritožbo in tudi ne izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev njegove tožbe. V pritožbi niti ne navaja, v čem naj bi bila izpodbijana sodba preuranjena in v čem naj bi bile napačne ugotovitve tožene stranke o nekonsistentnosti njegovih navedb s poročili o političnem stanju v Indiji in ostalimi dokazi v upravnih spisih. Prav tako ni konkretneje pojasnil svoje ogroženosti in subjektivnega strahu v primeru njegove vrnitve v Indijo. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča torej temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je v azilnem postopku ugotovila tožena stranka in na pravilno uporabljenem materialnem pravu, pri svojem odločanju pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitanih napak v upravnem sporu. Pri tem izpodbijana sodba temelji tudi na sprejeti sodni praksi v enakih oziroma podobnih primerih.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.