Jedro

Za izplačilo deviznih hranilnih vlog, nastalih v Sarajevu v času SFRJ pri X d.d., je odgovorna X d.d. in niso predmet sukcesije po razpadli SFRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki s hranilne knjižice št. 740-72710-71502/88 in s hranilne knjižice št. 740-72710-71501/56 znesek 7.892,05 EUR, z zamudnimi obrestmi od zneska 15.435,51 DEM za čas od 16.9.1993 do 31.12.2001 po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v DEM, in od zneska

7.892,05 EUR za čas od 1.1.2002 do plačila po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v EUR, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 77.700,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da kot doslej, ugovarja pasivno legitimacijo. Pritožbi prilaga dokaz pogodbe med NB BiH in takratno X Temeljno banko Sarajevo, katera izkazuje, da je morala X TB Sarajevo deponirati svoje od varčevalcev položene devize preko Narodne banke BiH. S tem so postale devize dejansko last BiH in so zato tudi prešle v jugoslovansko sukcesijo, ker nikoli niso bile vrnjene. V povezavi z

2. odstavkom 9. člena Zakona o določanju in načinu plačila notranjih obveznosti Federacije BiH izhaja, da je vprašanje deviz X potrebno rešiti v skladu z mednarodno pogodbo med državami nelastnicami, torej sporazumom o vprašanjih nasledstva. Republika Slovenija se je obvezala, da bo vprašanje jamstva SFRJ za stare devize skupaj z naslednicami uredila način vračila starega deviznega varčevanja.

Razpad SFRJ je bil za toženo stranko dejanje, na katerega ni mogla vplivati in bi zato moralo sodišče prekiniti postopek, dokler se ne razreši vprašanje pravnega nasledstva ali pa bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vlada Federacije BiH je dne 19.6.1993 izvedla enostransko spremembo statusa X glavna podružnica Sarajevo v X d.d. Sarajevo, v dokaz česar sta pritožbi priložena dva prevoda bosanskega zakona in sklep, ki je bil izdan za to izvedbo. S tem sklepom je bila tožena stranka dejansko razlaščena, saj je dobila njena podružnica pravno subjektiviteto, na katero tožena stranka ni imela vpliva in tudi ne na njeno upravljanje in razpolaganje s premoženjem. Vsa sredstva, pravice in obveznosti so prešle na novo ustanovljeno banko X d.d. Sarajevo. Ta sklep je potrdila tudi Narodna banka BiH. X d.d. Sarajevo je danes še vedno banka, ki posluje v BiH v okviru pravnega reda BiH in tožnica lahko od nje zahteva izplačilo devizne vloge.

Pritožbi je priloženo tudi stališče NB BiH z dne 24.6.1993 in izpisek iz Kantonalnega sodišča v Sarajevu za X d.d. Sarajevo z dne

18.3.2003. Sodišče prve stopnje je kršilo določilo 2. odstavka 113. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede vabljenja na naroke, ki določa, da mora sodišče na narok pravočasno povabiti stranke in druge osebe, za katere misli, da je potrebna njihova navzočnost. V izpodbijani sodbi je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Kopije hranilnih knjižic, ki jih je tožena stranka predložila pred več kot desetimi leti, ne morejo biti osnova za pravilno in popolno ugotavljanje dejanskega stanja. Ni navedb, s čim je ugotovljeno, da je tožena stranka dejansko pasivno legitimirana za izplačilo obveznosti po tožbi. Toženka nikdar ni dobila fotokopije hranilnih vlog, kaj šele, da bi lahko vpogledala v originalno hranilno vlogo, kot bi jo po določilih ZPP morala predložiti tožeča stranka. Tožeča stranka s ničemer ne dokaže, da bi tožena stranka že pred tožbo prejela kopije hranilnih vlog, v posledici česar teh dokazov ni predložila tožbi za toženo stranko. Tožnica ni predložila o tem, da je bila v pravnem poslu s toženo stranko, prav nobenega dokumenta, to je pogodbe, pristopnice o odprtju hranilne vloge, same hranilne knjižice. Ne drži zaključek, da naj bi bila s toženo stranko sklenjena hranilna vloga na vpogled, čemur tožena stranka naj ne bi izrecno nasprotovala. Pod III. točko je tožena stranka navedla, da ni pasivno legitimirana, ker naj bi šlo v primeru tožnice za varčevalko X, Osnovne banke Sarajevo. Iz tega sledi, da tožnica ni mogla biti v nikakršnem poslovnem razmerju s toženo stranko. Ni ugotovljeno stanje hranilnih vlog tožnice od 4.2.1992 dalje, niti ni izkazano in ugotovljeno pravno nasledstvo za X, Osnovno banko Sarajevo. Na osnovi že navedene statusne spremembe je bila izvršena primopredaja vseh podatkov in dokumentacije o deviznih računih X Glavne podružnice Sarajevo. Pritožbi je priložen zapisnik o prevzemu podatkov. Dne

13.2.1998 je predstavnik X Sarajevo d.d. kot nove pravne osebe prevzel računalniške podatke za vse devizne varčevalce bivše X Glavna podružnica Sarajevo. Sodišče prve stopnje v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava ni upoštevalo predpisov, ki so določali način in vrsto poplačila iz naslova premoženja bivše države in za premoženje, za katerega je jamčila bivša država. Zakon o preoblikovanju sklada RS za sukcesijo in ustanovitvijo javne agencije RS za nasledstvo (ZPSSJAN) je bil sprejet na podlagi Zakona o ratifikacije Dunajskega sporazuma o vprašanjih nasledstva SFRJ in je določil, da so za čas do izpolnitve obveznosti, izhajajočih iz Dunajskega sporazuma o vprašanjih nasledstva, na RS prenesena vsa sredstva ter terjatve in obveznosti prejšnjega sklada za sukcecijo, ki jih je le-ta prevzel od RS in njenih institucij ter pravnih in fizičnih oseb z območja RS, kar obsega tudi terjatve potencialnih deviznih varčevalcev tožene stranke iz naslova njihovih deviznih hranilnih vlog. Ker pa je vprašanje izpolnitve obveznosti po Dunajskem sporazumu stvar dogovora med pravnimi naslednicami bivše SFRJ, so za zahteve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi, pasivno legitimirane vse države naslednice bivše SFRJ. Kljub ratifikaciji Dunajskega sporazuma o vprašanjih nasledstva SFRJ in sprejetju ZPSSJAN niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje tega pravdnega postopka zoper toženo stranko.

Vprašanje starih deviznih hranilnih vlog pri poslovnih bankah na območju SFRJ z Dunajskim sporazumom, ki so ga sklenile države naslednice SFRJ, sploh ni bilo urejeno. Po prilogi C 7. člena Dunajskega sporazuma se o prevzemu jamstev za devizne hranilne vloge v poslovni banki začnejo pogajanja pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v Baslu. Zadevna pogajanja so se začela leta 2001, vendar so trenutno na mrtvi točki zaradi obstrukcije Republike Hrvaške. Po bivšem zveznem Zakonu o deviznem poslovanju (ZDP) in Odloku o načinu in pogojih za deponiranje in vračanje deviz občanov iz depozita pri Narodni banki Jugoslavije je morala vsaka poslovna banka v SFRJ deponirati devizna sredstva pri NBJ. Ob razpadu SFRJ banke deviz niso dobile, čeprav je za devizne hranilne vloge jamčila federacija.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor pritožba na novo navaja dejstva in predloži dokaze, so ta navajanja in dokazi v celoti neupoštevna pritožbena novota, saj tožena stranka ni izkazala, niti izkazovala, da teh dejstev in dokazov ne bi mogla navajati že v postopku na prvi stopnji. Zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljevalo le o tistih pravnorelevantnih pritožbenih navedbah, ki jih ni šteti kot pritožbeno novoto.

Pritožbena trditev o kršitvi 2. odstavka 113. člena ZPP je pavšalna, saj ne pove, kdaj tožena stranka ne bi bila pravočasno vabljena na narok za glavno obravnavo. Zato resničnosti te navedbe pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Tudi sicer, ko je bila preverjena pravilnost vabljenja strank na naroke za glavno obravnavo, ni bilo ugotoviti kršitev, ki bi jih pri tem zagrešilo sodišče prve stopnje.

Prekinitev postopka je urejena v 17. poglavju ZPP, pri čemer so pogoji za prekinitev določeni v 205. in 206. členu. Ta pravda ne izpolnjuje nobenega od tam naštetih pogojev, da bi se lahko postopek prekinil, niti ni izpolnjen pogoj iz 6. točke 1. odstavka 205. člena, ko se postopek prekine, če drug zakon tako določa. Ni namreč zakona, ki bi v primerih sukcesije ali odgovornosti za izplačilo deviznih hranilnih vlog zapovedoval ali vsaj dovoljeval prekinitev postopka.

To je sicer predvideval Zakon o skladu RS za sukcesijo (ZSSuk), ki pa je prenehal veljati z uveljavitvijo ZPSSJAN dne 6.8.2004. Protispisna je pritožbena trditev o izostanku razlogov, ki bi utemeljevali pasivno legitimacijo tožene stranke, ker so ti razlogi podani, in to izčrpno in prepričljivo (glej 2. odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe). S katerimi dokazi se lahko določeno pravno relevantno dejstvo dokazuje, ni predpisano. V 18. poglavju ZPP so določeni le dokazi po vrsti, ki se lahko v pravdi kot taki pojavljajo (ogled, listine, priče, izvedenci, zaslišanje strank). Volja strank pa je, katere dokaze predlaga in predloži za ugotovitev določenega dejstva (1. odstavek 7. člena ZPP), in sodišče samo odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Torej ni razloga, zakaj se kot verodostojni dokaz ne bi upoštevalo pred več kot desetimi leti v spis vloženih fotokopij hranilnih knjižic. V kolikor tožena stranka smatra, da določeni dokazi ne morejo služiti temu namenu, ali da so potrebni drugi dokazi, ki bi svojstvo prvotnih izpodbijali, bi morala skladno 1. odstavku 337. člena ZPP podati navedbe in predloge v tej smeri, da bi to bilo upoštevno, že v postopku na prvi stopnji in ne šele v pritožbi, razen seveda, če bi pri tem izkazala, da tega ni bilo mogoče storiti že prej.

Iz navedenega sledi, da pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, ugotovljenega na podlagi upoštevnih navedb pravdnih strank in za njihovo potrditev predloženih dokazov.

Ko odmislimo v pritožbi na novo podane navedbe in predložene dokaze, kar vse je ob obravnavanju pritožbe neupoštevno, po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanka ne izpodbija niti pritožba. V kolikor ga, se vse to nanaša na neupoštevne pritožbene novote ali so te pritožbene navedbe pavšalne in jih ni možno preizkusiti.

Kot izhaja iz prepričljive in pravilne obrazložitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, gre ob ugotovljenem dejanskem stanju medsebojnega pravnega razmerja pravdnih strank za običajno civilnopravno razmerje med fizično (tožečo stranko) in pravno osebo (toženo stranko), pri čemer je pravdo šteti za spor z mednarodnim elementom. Pri tem je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, to so določbe 31. poglavja (Bančni denarni depoziti) ob nastanku razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Uporaba predpisov o sukcesiji, kar pravilno zaključi že sodišče prve stopnje, v obravnavani pravdi ne pride v poštev. Sukcesija je namreč nasledstvo novo nastalih samostojnih držav pravic in obveznosti razpadle SFRJ. Ker RS z Ustavnim zakonom o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS izrecno ni prevzela jamstva za izplačilo deviznih hranilnih vlog tožene stranke (3. odstavek 22.b člena), ker tožeča stranka kot fizična oseba zahteva izplačilo hranilne vloge od tožene stranke, ki ne predstavlja obveznosti bivše SFRJ ali njenega organa, in ker izplačilo takšnih deviznih vlog in jamstva zanj ni bilo urejeno z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), je bilo za odločitev o tožbenem zahtevku uporabiti splošne določbe ZOR o bančnih denarnih depozitih, kar je sodišče prve stopnje, kot je bilo že navedeno, pravilno storilo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.