Jedro

V konkretnem primeru je treba med ravnanja, ki so imela konkreten finančni učinek, šteti opisano manipulacijo pravdnih strank s privatizacijo in menjavo stanovanj, s katero sta prišli do sredstev za nakup sporne nepremičnine na naslovu x.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je solastnica ene polovice stanovanjskega objekta tlorisnih izmer 9,5 m x 6 metrov, z višinskim gabaritom pritličje, nadstropje in streha dvokapnica ter prizidka k objektu tlorisnih izmer 3,5 m x 6 metrov, ki leži na zemljišču parc.

št. 591/5 k.o. T. p., lastnik druge polovice navedene nepremičnine pa je toženec. Hkrati je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, po katerem bi ji morala tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis tožničine solastninske pravice na navedeni nepremičnini in nasprotni tožbeni zahtevek toženca, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je v celoti lastnik navedene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 434.874,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožnica je proti tistemu delu odločitve, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na izstavitev listine, vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ko sodišče po eni strani ugotavlja, da sta pravdni stranki solastnika sporne nepremičnine, po drugi pa, da naj bi bil lastnik nepremičnine, glede na vpis v zemljiško knjigo, še vedno U. J. in zaradi česar tožencu naj ne bi bilo mogoče naložiti obveznosti izstavitve zemljiškoknjižne listine. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da je tožbeni zahtevek v zavrnilnem delu zahteval od toženca le izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine in da ugoditev takšnemu zahtevku še ne pomeni, da bo na podlagi takšne listine že možen prenos lastninske pravice zemljiškega lastnika U. J. na tožnico. Če bo hotela tožnica vpisati svojo solastninsko pravico na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo, bo morala predložiti nepretrgano verigo listin, ki vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnica lahko zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine na nepremičnini, ki jo je pridobila, upoštevaje 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), le od toženca, nikakor pa ne od U. J. ali L. M., s katerim ni bila nikdar v kakršnemkoli pogodbenem razmerju. Le toženec je lahko pasivno legitimiran za izstavitev takšne listine.

Tožena stranka je vložila pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zemljiškoknjižni lastnik in torej dejanski lastnik sporne nepremičnine oseba z imenom U. J., bi sodišče lahko ugotovilo drugačno lastninsko pravno razmerje zgolj v primeru, da bi na strani tožene stranke nastopala tudi navedena oseba. Podrejeno ugovarja tudi napačni ugotovitvi pravno relevantnih dejstev v zvezi s prispevkom pravdnih strank pri pridobitvi nepremičnega premoženja.

Sodišče neutemeljeno ni sledilo trditvam tožene stranke, da je s popoldanskim delom oziroma delom na črno v času trajanja izvenzakonske skupnosti s tožnico, zaslužil bistveno več od nje.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama trajala do trenutka, ko je tožnica pobegnila iz skupnega domovanja zaradi nasilja toženca. Odnosi med pravdnima strankama so bili skrhani že več let pred tožničino izselitvijo, zato med pravdnima strankama že takrat ni bilo več mogoče govoriti o življenjski in ekonomski skupnosti. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni zaslišalo niti ene od predlaganih prič s strani tožene stranke. Navedene priče bi vedele povedati, katera od pravdnih strank je z delom ali denarjem prispevala k pridobitvi oziroma povečanju vrednosti sporne nepremičnine. Sodišče tudi nepravilno ni upoštevalo, da tožencu ni mogoče šteti v prid dejstva, da je kupnina za sporno nepremičnino pridobljena na podlagi dejstva, da je toženčev oče na toženca prenesel stanovanjsko pravico na stanovanju, ki je bilo nato odkupljeno v skladu z določbami takrat veljavnega Stanovanjskega zakona. Tako pridobljeno premoženje bi bilo treba posledično šteti kot posebno premoženje. Navaja še, da je sporna nepremičnina po zadnji glavni obravnavi zgorela. Pritožbi prilaga fotografije in cenitveno poročilo sodnega izvedenca o nastali škodi. Toženec je z lastnimi finančnimi sredstvi v največji meri odpravil posledice požara. Zaradi navedenega toženčevega vložka je njegov delež na nepremičnini gotovo večji od tožničinega.

Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in ponovno poudarja, da bi moral biti zemljiškoknjižni lastnik nujni sospornik v predmetni pravdi.

Tudi tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe v njenem ugodilnem delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bila nepremičnina, ki je predmet te pravde, pridobljena med trajanjem izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene 8.2.1995 med tožencem in prodajalko L. M.. Pravdni stranki sta prišli do denarnih sredstev za nakup navedene nepremičnine tako, da je tožencu oče, ki je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na T. x v Ljubljani in v katerem sta stranki sicer stanovali že od leta 1985, odstopil pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (SZ). Omenjeno stanovanje je bilo kupljeno tako, da je toženec sklenil menjalno pogodbo z lastnikoma manjšega stanovanja na R. cesti x v Ljubljani, s katero sta mu za večje stanovanje prepustila manjše in plačala razliko v višini 28.000 DEM. S prodajo manjšega stanovanja sta pravdni stranki prišli do sredstev za nakup nepremičnine, ki je predmet te pravde in do sredstev za njeno adaptacijo. Kasneje je bil k navedeni nepremičnini narejen tudi prizidek.

Pri presoji, ali tako pridobljeno premoženje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določilo

2. odstavka 51. člena ZZZDR. To določa, da je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti (1. odstavek 12. člena ZZZDR). Pri tem je treba pri presoji nastanka takšnega premoženja upoštevati celovitost razmerij bivših izvenzakonskih partnerjev oziroma upoštevati vsako njuno prizadevanje, ki ima materialni pomen in se odraža v nastanku in povečanju premoženja. Tu gre po eni strani za ravnanja, ki imajo neposredni finančni učinek, po drugi strani pa tudi za takšna ravnanja, katerih finančni učinek je le posreden ali pa ga ni, vendar pa sam zakon določa (2. odstavek 59. člena ZZZDR), da so upošteven segment pri nastanku skupnega premoženja in ugotavljanju deležev na njem. V konkretnem primeru je treba med ravnanja, ki so imela konkreten finančni učinek, šteti opisano manipulacijo pravdnih strank s privatizacijo in menjavo stanovanj, s katero sta prišli do sredstev za nakup sporne nepremičnine na naslovu x. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je hkrati tudi ustaljeno stališče sodne prakse, da izvorno imetništvo stanovanjske pravice ne vpliva na stvarnopravni položaj zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, ki sta postala lastnika stanovanja na podlagi privatizacijskih določb SZ. Kot ravnanja, ki imajo posreden finančni učinek na nastanek skupnega premoženja, zakon določa npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Za ravnanje, ki nima finančnega učinka, pa ga zakon vseeno predvideva kot okoliščino, ki vpliva na nastanek skupnega premoženja, pa je mogoče šteti varstvo in vzgojo otrok.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsaka od pravdnih strank z navedenimi ravnanji prispevala k nastanku skupnega premoženja. Tudi po pridobitvi nepremičnine, ki je predmet tega postopka, so bili njuni prispevki k povečanju in ohranitvi njene vrednosti enaki. Imela sta približno enake dohodke, toženec je več prispeval z deli pri gradnji, tožnica pa pri skrbi za gospodinjstvo ter pri vzgoji in varstvu otrok. Breme tega je bilo, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, v celoti na njej. Ob takšni ugotovitvi pa tudi potrditev tožnikovih navedb o večjem dodatnem zaslužku, ne bi mogla izpodbiti dokazne domneve o enakih prispevkih pravdnih strank pri pridobitvi skupnega premoženja (1. odstavek 59. člena ZZZDR). Iz tega razloga je neutemeljen toženčev pritožbeni očitek kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal. Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nepravilno uperjen le proti njemu, ne pa tudi proti zemljiškoknjižnemu lastniku. Navedena sodba o ugotovitve deležev na skupnem premoženju predstavlja relevantno ugotovitev le v medsebojnem razmerju zakoncev. Tretji namreč s takšno odločbo sodišča ne more biti v ničemer prizadet v svojih pravicah, saj zemljiškoknjižni vpis na podlagi takšne ugotovitvene sodbe ne bi bil mogoč.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnice. S skupnim delom v zakonski zvezi oziroma izvenzakonski skupnosti se lastninska pravica pridobi na originaren način oziroma izvenknjižno. Zato se ne more zavezati drugega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja na izdajo intabulacijske listine. V primeru pridobitve lastninske pravice na originaren način. Njen vpis ni pogojen z voljo nasprotne stranke oziroma z njenim posebnim razpolagalnim dejanjem. Poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnice, po katerem naj bi ji toženec izstavil ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo, zato ni potreben. Čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja izpodbijana sodba, je bilo zato treba tožničino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo pritožbene novote, ki jo uveljavlja toženec, ko navaja, da se je njegov delež na nepremičnini povečal z odpravo posledic požara, ki je nastopil po naroku za glavno obravnavo. Navedena dejanska okoliščina namreč ne more pogojevati spremembo v obsegu lastninske pripadnosti nepremičnine, ampak je ob izpolnjenosti vseh predpostavk iz 190. čl. Obligacijskega zakonika lahko podlaga za nadomestitev vrednosti dosežene koristi drugega solastnika, ki z odpravo posledic škode ni imel nikakršnih stroškov.

Iz navedenih razlogov je bilo treba tudi pritožbo toženca v celoti zavrniti kot neutemeljeno (353. čl. ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), toženec pa pritožbenih stroškov niti ni priglasil.