Jedro

Razlaga, po kateri gre za zakonski 6-mesečni prekluzivni rok tudi v primeru, ko pravnomočna kazenska obsodba za kaznivo dejanje kot ovira za odpust obveznosti nastopi kasneje (v času preizkusnega obdobja), nanaša pa se na obdobje, relevantno za odločitev o odpustu obveznosti, bi namreč pripeljala do možnosti zlorabe tega instituta kot tudi do neenakopravnega obravnavanja dolžnikov, ki so v enakem pravnem položaju. Zgolj jezikovna razlaga torej pripelje do pravnih posledic, ki so povsem nasprotne namenu samega zakona, ki odpusta obveznosti ne dopušča, če v preizkusnem obdobju obstaja ovira za odpust obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako, da upnik P. d. d. sam krije stroške ugovora proti odpustu obveznosti, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti ter (II.) stečajnemu dolžniku naložilo plačilo stroškov upnice - vlagateljice ugovora (P d. d.) v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti v znesku 8.469,13 EUR.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. V pritožbi uveljavlja predvsem zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 1. točke 399. člena v zvezi s 1. točko 404. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ob reševanju ugovorov upnikov N. d. d. in P. d. d. proti odpustu obveznosti med drugim ugotovilo, da obstoji ovira za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP. Na podlagi izpiska podatkov iz kazenske evidence (IKE) za dolžnika, ki ga je pribavilo na predlog upnika P. d. d., je ugotovilo, da je bil dolžnik po začetku postopka odpusta obveznosti trikrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. točke 403. člena v zvezi s 1. točko 404. člena ZFPPIPP, ko je omenjeno dejstvo upoštevalo sedaj pri odločanju o ugovoru zoper odpust obveznosti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da v takem primeru odpust obveznosti ni dovoljen, četudi so te okoliščine (pravnomočna obsodba) nastopile po začetku postopka odpusta obveznosti. Taka je tudi ustaljena sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani (prim. Cst 148/2013 in Cst 25/2014).

5. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu (kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP) ovira za odpust obveznosti le tedaj, ko je dolžnik pravnomočno obsojen že pred uvedbo postopka odpusta obveznosti. Po določbi 1. točke 404. člena ZFPPIPP je ugovor proti odpustu obveznosti treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka odpusta obveznosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da zgolj jezikovna razlaga 1. točke 404. člena ZFPPIPP, za katero se zavzema pritožnik, ne zadošča, pač pa je potrebno upoštevati tudi namen te določbe, ki je v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP. Razlaga, po kateri gre za zakonski 6-mesečni prekluzivni rok tudi v primeru, ko pravnomočna kazenska obsodba za kaznivo dejanje kot ovira za odpust obveznosti nastopi kasneje (v času preizkusnega obdobja), nanaša pa se na obdobje, relevantno za odločitev o odpustu obveznosti, bi namreč pripeljala do možnosti zlorabe tega instituta kot tudi do neenakopravnega obravnavanja dolžnikov, ki so v enakem pravnem položaju. Zgolj jezikovna razlaga torej pripelje do pravnih posledic, ki so povsem nasprotne namenu samega zakona, ki odpusta obveznosti ne dopušča, če v preizkusnem obdobju obstaja ovira za odpust obveznosti. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pravnorelevantne navedbe, tudi navedbe o napačni uporabi 23., 25. in 27. člena Ustave RS, ki jih dolžnik razlaga skozi domnevo nedolžnosti. Tudi ni mogoče sprejeti argumenta, da taka razlaga pomeni, da zakon v tem delu ni predvidljiv in ne omogoča pravne varnosti, ki jo kot potrošnik in prava neuka stranka mora imeti s preprostim branjem zakonskih določb. Zakonske določbe je potrebno brati ne samo gramatikalno, temveč tudi teleološko (po namenu), vselej pa tako, da se išče pomen zakonske norme tako, da zasleduje notranjo skladnost predpisa (sistemska razlaga).

6. Ker je že zgoraj obravnavani razlog povsem zadoščal za potrditev odločitve sodišča prve stopnje, višje sodišče na ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugovorni razlog po 4. točki 399. člena ZFPPIPP, ne odgovarja.

7. Ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve je višje sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je upniku P d. d. prisodilo stroške postopka ugovora proti odpustu obveznosti, čeprav ZFPPIPP v 129. členu določa, da vsak upnik sam krije svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. V tem delu je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).