Jedro

Adhezijski postopek je kazenskemu postopku pridružen pravdni postopek, za katerega veljajo določbe civilnega procesnega prava in določbe obligacijskega prava. Glede na to se lahko obdolženec in oškodovanec v kazenskem postopku o plačilu premoženjskopravnega zahtevka poravnata, lahko pa obdolženec premoženjskopravni zahtevek tudi pripozna.

Izrek

Zahteva obsojenega A.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 1500 EUR povprečnine kot strošek, nastal pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

S sodbo navedeno v uvodu je Okrožno sodišče v Mariboru spoznalo A.Z. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ, in mu ob uporabi omejitvenih določil (2. točka 42. člena v zvezi z 2. točko 43. člena KZ) izreklo kazen tri mesece in 15 dni zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo še čas, prebit v priporu, po 2. odstavku 105. člena pa odločilo, da je dolžan plačati oškodovancu G.M. d.d. znesek 8,616.293,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, pravnomočno sodbo pa spremeni tako, da na podlagi 4. točke 357. člena ZKP obtožbo zavrne, ker je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, saj dejanje, za katerega je obsojen, po zakonu ni kaznivo dejanje, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, ker ni dokazano, da je storil očitno kaznivo dejanje. Oškodovanca naj na podlagi 105. člena ZKP napoti na pot pravde.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Prvi del zahteve, ki uveljavlja, da je pojem "plačilna nesposobnost" vsebovan v izreku sodbe standard civilnega prava, s čimer sta sodišči "nezakonito širili kriminalno količino" je pravno nepomemben zaradi tega, ker izrek vsebuje še decidirano trditev, da se je obdolženec ob naročilu zavezal plačati kupnino, "čeprav tega namena ni imel". Goljufivi namen je tako določno opisan, zato so vse nadaljnje razlage v zahtevi o standardih finančnega poslovanja nepotrebne. Zatrjevanje, da sodišče ni utemeljilo obdolženčevega goljufivega namena pa v bistvu izraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Na storitev kaznivega dejanja tudi nima nikakršnega vpliva okoliščina, da je obdolženec mnogo kasneje poravnal oškodovancu 664.998 SIT, kar je drugostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot nepomembno za višino škode, povzročene v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb procesnega zakona oziroma širitev kriminalne količine naj bi bila po mnenju zagovornika podana s tem, ker je sodišče nezakonito širilo pravni standard civilnega prava "plačilna nesposobnost" na kazensko področje. Res je sicer, da je izraz "plačilna nesposobnost" kot npr. razlog za uvedbo stečaja pravni pojem, ni pa vsaka plačilna nesposobnost pravni pojem, temveč gre za dejanske okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče pri določeni osebi. Sicer pa je obdolženec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, kot na to upravičeno opozarja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, že s tem, ko je dobavil hlodovino v skupni vrednosti 4.462.913,00 SIT, nabavljeno blago zavaroval z akceptnimi nalogi (torej vzbujal s takšnim ravnanjem vtis resnega kupca), vendar kupljene hlodovine G.M. ni plačal in tega namena že od vsega začetka ni imel. Navedbe v izreku, da je bilo podjetje, katerega direktor je bil v času sklepanja poslov, plačilno nesposobno, saj je imelo podjetje občasno blokiran žiro račun, prav tako pa je bilo primorano odpisati številne terjatve do kupca (česar obdolženec ob sklepanju pogodbe predstavniku oškodovanca ni povedal) pa pomenijo zgolj dejanske okoliščine, ki kažejo na to, da se je obdolženec tedaj, ko je obravnavane posle sklepal, zavedal, da lesa ne bo mogel plačati, ker sredstev za to ni imel, oziroma potrjujejo zaključke o obdolženčevi krivdi. Ker je izrek sklepčen tudi brez navedb teh okoliščin tudi morebitne nepravilnosti, ki bi se nanje nanašale (ki pa jih v konkretnem primeru ni) ne bi mogle predstavljati kršitve materialnega zakona oziroma nesklepčnost izreka.

Polemiziranje zagovornika z zaključki sodišča v zvezi s tem, kaj pomeni občasno blokiran račun, izražanje dvomov v nadaljnjo presojo sodišča, da je imel obdolženec goljufivi namen že ob storitvi kaznivega dejanja, torej sklenitvi posla, opozarjanje na terjatve, ki jih je imelo obdolženčevo podjetje do njegovih upnikov ter zagovornikov zaključek, da v obravnavanem primeru ni šlo za kaznivo dejanje goljufije, temveč kvečjemu za kaznivo dejanje povzročitve stečaja po 128. členu takrat veljavnega KZ ali kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 2. odstavku 140. člena tega zakona, pa pomenijo le izražanje dvomov v s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Neutemeljena je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, kjer zagovornik očita sodišču kršitev kazenskega procesnega zakona, ker je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku (pravila o pripoznavi tožbenega zahtevka, ki ga ureja 316. člen ZPP).

Določbe adhezijskega postopka ali postopka odločanja o premoženjskopravnem zahtevku pomenijo kazenskemu postopku pridružen pravdni postopek. Razlogi za to so izrazito ekonomske narave. Smisel tega postopka je namreč, da se čim prej in s čim manjšimi stroški odloči o zahtevku oškodovanca, o katerem bi se sicer odločalo v civilnem postopku. Upravičenci do vložitve zahtevka so osebe, ki so sicer aktivno legitimirane po določbah pravdnega postopka za vložitev tožbe. Gre torej za pridruženi postopek h kazenskemu postopku, za katerega veljajo določbe civilnega procesnega prava in določbe obligacijskega prava. Razlika med pooblastili sodišča v kazenskem postopku in pooblastili sodišča v civilnem postopku je le v tem, da se v kazenskem postopku odloča o premoženjskopravnem zahtevku le meritorno (sodišče ga prizna deloma ali v celoti) a še to le, če izda obsodilno sodbo, v nobenem primeru pa nima pooblastil za zavrnitev zahtevka (kakor velja to za pravdo).

Glede na navedeno se lahko obdolženec in oškodovanec (oziroma upravičenec) o plačilu premoženjskopravnega zahtevka tudi poravnata, lahko pa obdolženec premoženjskopravni zahtevek tudi pripozna. Pripoznava tožbenega zahtevka je torej pravdno dejanje, s katerim toženec (v kazenskem postopku obdolženec) izjavlja, da je tožnikov (v kazenskem postopku upravičenčev) zahtevek utemeljen. Obrazložitev sodbe v teh primerih glede višine prisojenega premoženjskega zahtevka se bo tako nanašala le na navedena procesnopravno relevantna dejstva, to je na sklenitev poravnave oziroma na priznanje (tožbenega) zahtevka, ne pa na druga dejstva, ki bi jih sicer sodišče moralo presojati ob ugotavljanju višine zahtevka.

V konkretnem primeru je obsojeni (tedaj obdolženi) A.Z. na glavni obravnavi, opravljeni dne 17.6.2004 pripoznal premoženjskopravni zahtevek v višini 8,616.293,00 SIT, v katerem so zajeti 4.462,913,00 SIT glavnice ter zamudne obresti do 31.1.1994 v višini 4.153,380,00 SIT. Na podlagi navedenega je sodišče odločilo, da je dolžan oškodovanemu podjetju plačati zahtevani znesek, sodbo pa obrazložilo s tem, da je navedlo, da je obdolženec uveljavljani premoženjskopravni zahtevek v celoti pripoznal. Glede na navedeno sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, prav tako pa je sodba tudi glede premoženjskopravnega zahtevka obrazložena, oziroma ne vsebuje kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to nadalje uveljavlja zagovornik v zahtevi.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da niso podane v zahtevi očitane kršitve določb procesnega ali materialnega zakona, zahteva pa je v pretežnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenskega zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.