Jedro

Jedro

Podana je krivdna odgovornost toženke, saj ni poskrbela za varno organizacijo dela, zaradi česar je prišlo do delovne nesreče. Toženka v času škodnega dogodka ni imela sprejetih navodil o paletiranju, kot tudi ne ocene tveganja za delo s poltovornimi avtoplašči. Navodila za paletiranje je toženka sprejela šele po nesreči, zato tožnik ni soodgovoren za nesrečo.

Podana je krivdna odgovornost toženke, saj ni poskrbela za varno organizacijo dela, zaradi česar je prišlo do delovne nesreče. Toženka v času škodnega dogodka ni imela sprejetih navodil o paletiranju, kot tudi ne ocene tveganja za delo s poltovornimi avtoplašči. Navodila za paletiranje je toženka sprejela šele po nesreči, zato tožnik ni soodgovoren za nesrečo.

Stroški izvedbe dokazov z izvedencema so neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato mora te stroške v celoti povrniti toženka.

Stroški izvedbe dokazov z izvedencema so neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato mora te stroške v celoti povrniti toženka.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2019 dalje (točka I izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2019 dalje (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.637,13 EUR (točka III izreka).

Obrazložitev

2.Toženka se pritožuje zoper točko II in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj do poškodbe tožnika ni prišlo med paletiranjem, ampak med pobiranjem padle pnevmatike. Pnevmatike so padle izključno zaradi ravnanja tožnika, ki jih ni pravilno naložil, ni uporabil ravnih palic ali zamenjal palete. Posledično je tudi napačna odločitev, da tožnik ni odgovoren za nastalo škodo. Vzrok za nesrečo so bile poškodovane palice in palete, za katere je vedel, da bi jih moral zamenjati, do tega pa se sodišče ne opredeli. Upoštevne so samo kršitve varnosti in zdravja pri delu, ki so odločilno vplivale na nastanek škodnega dogodka, česar sodišče zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni ugotavljalo. Nesreča je bila posledica nesrečnega dogodka, ki ga toženka ni mogla predvideti, to je pomoči A. A. Toženka ni dolžna dati navodila za vsako ravnanje, še posebej ne za pomoč sodelavca. Za paletiranje je bil zadolžen le en delavec, zato toženka ni mogla računati, da se bo v prostoru nahajalo več delavcev, in da bi morala za takšen primer sprejeti navodila glede ravnanja posameznega delavca. Zmoten je tudi zaključek, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za to delo, kaj takega tožnik ni niti zatrjeval. Sodišče tudi ni ugotovilo, kje sta stala tožnik in A. A., kar je pomembno z vidika, ali je tožnik sodelavca videl. Če je A. A. stal nasproti tožnika, ga ni bil dolžan opozoriti, ko je pristopil k njemu, saj ga je tožnik videl. Tožnik je tudi izpovedal, da je videl, da je A. A. prišel v prostor, zato bi ob ustrezni skrbnosti lahko videl, kje se nahaja. Razlogi sodbe so tudi sami s seboj v nasprotju. Sodišče je namreč ugotovilo, da je do nezgode prišlo, ker je tožnik opravljal delo na nepravilen način, nato pa zaključi, da ni podan njegov soprispevek. Napačna je tudi odločitev, da mora povrniti vse stroške izvedbe dokazov, čeprav je tožnik uspel samo z 39 % svojega zahtevka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2019 dalje (točka I izreka) in zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2019 dalje (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.637,13 EUR (točka III izreka).

3.Pritožba ni utemeljena.

2.Toženka se pritožuje zoper točko II in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj do poškodbe tožnika ni prišlo med paletiranjem, ampak med pobiranjem padle pnevmatike. Pnevmatike so padle izključno zaradi ravnanja tožnika, ki jih ni pravilno naložil, ni uporabil ravnih palic ali zamenjal palete. Posledično je tudi napačna odločitev, da tožnik ni odgovoren za nastalo škodo. Vzrok za nesrečo so bile poškodovane palice in palete, za katere je vedel, da bi jih moral zamenjati, do tega pa se sodišče ne opredeli. Upoštevne so samo kršitve varnosti in zdravja pri delu, ki so odločilno vplivale na nastanek škodnega dogodka, česar sodišče zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni ugotavljalo. Nesreča je bila posledica nesrečnega dogodka, ki ga toženka ni mogla predvideti, to je pomoči A. A. Toženka ni dolžna dati navodila za vsako ravnanje, še posebej ne za pomoč sodelavca. Za paletiranje je bil zadolžen le en delavec, zato toženka ni mogla računati, da se bo v prostoru nahajalo več delavcev, in da bi morala za takšen primer sprejeti navodila glede ravnanja posameznega delavca. Zmoten je tudi zaključek, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za to delo, kaj takega tožnik ni niti zatrjeval. Sodišče tudi ni ugotovilo, kje sta stala tožnik in A. A., kar je pomembno z vidika, ali je tožnik sodelavca videl. Če je A. A. stal nasproti tožnika, ga ni bil dolžan opozoriti, ko je pristopil k njemu, saj ga je tožnik videl. Tožnik je tudi izpovedal, da je videl, da je A. A. prišel v prostor, zato bi ob ustrezni skrbnosti lahko videl, kje se nahaja. Razlogi sodbe so tudi sami s seboj v nasprotju. Sodišče je namreč ugotovilo, da je do nezgode prišlo, ker je tožnik opravljal delo na nepravilen način, nato pa zaključi, da ni podan njegov soprispevek. Napačna je tudi odločitev, da mora povrniti vse stroške izvedbe dokazov, čeprav je tožnik uspel samo z 39 % svojega zahtevka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb toženke, tudi do vpliva poškodovanih palic in palet na nastanek škodnega dogodka (12. točka obrazložitve). Nestrinjanje pritožbe z dokaznimi zaključki in z materialnopravno presojo ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma kršitve pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka neutemeljeno oporeka pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik dne 8. 3. 2019 poškodoval med paletiranjem poltovornih avtoplaščev. Da je prišlo do poškodbe med paletiranjem, izhaja že iz rekonstrukcije dogodka, ki ga je pripravila toženka (B1). Glede na pravila toženke je paletiranje končano, ko je zadostno število avtoplaščev pravilno zloženih na paleti in pripravljenih za odpremo. Tožnik zaslišan ni potrdil, da do nesreče ni prišlo med paletiranjem. Na vprašanje sodnice, kje so se nahajali avtoplašči pred padcem, je povedal, da so že bili na paleti, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je bilo paletiranje končano. Ker so trije avtoplašči padli, paletiranje očitno ni bilo končano, saj niso bili pravilno založeni in pripravljeni za odpremo. Ko je tožnik dva od avtoplaščev postavil vodoravno, je nepričakovano in samoiniciativno pristopil sodelavec A. A., pobral še tretji avtoplašč in ga pristavil zraven, pri tem pa je zadel tožnika v mezinec desne roke in mu ga zlomil.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb toženke, tudi do vpliva poškodovanih palic in palet na nastanek škodnega dogodka (12. točka obrazložitve). Nestrinjanje pritožbe z dokaznimi zaključki in z materialnopravno presojo ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma kršitve pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6.Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost toženke, saj ni poskrbela za varno organizacijo dela, zaradi česar je prišlo do delovne nesreče. Na podlagi 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) mora delodajalec zagotoviti varno organizacijo delovnega procesa. To pomeni, da mora delavcem dati jasna navodila, kako na varen način opravljati delo, delavce mora za delo usposobiti, izdelati mora oceno tveganja in ustrezno nadzirati delovni proces (9., 17. in 19. člen ZVZD-1). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da toženka v času škodnega dogodka ni imela sprejetih navodil o paletiranju, kot tudi ne ocene tveganja za delo s poltovornimi avtoplašči. Opustitev izdaje navodil za varno delo, je v neposredni vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Sodni izvedenec iz varstva pri delu je namreč ugotovil, da je lahko paletiranje zaradi uporabe mostnega dvigala in majhnega prostora varno opravljal samo en delavec. Pomoč drugega delavca je bila dovoljena le, če je to odobril vodja izmene. Toženka navodil, da lahko to delo opravlja le en delavec, ni imela, do poškodbe pa je prišlo, ker je k tožniku v času paletiranja nepričakovano pristopil drug sodelavec in ga zadel s pnevmatiko. Pritožbene navedbe, da je šlo le za pomoč sodelavca, česar toženka ni mogla predvideti in urediti z navodili, so posledično neutemeljene.

7.Tožnik je zatrjeval, da je toženka za nesrečo odgovorna tudi iz razloga, ker ni bil ustrezno usposobljen. Njegove trditve niso bile omejene na neustrezno delovno opremo, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Zatrjeval je, da toženka ni imela navodil za delo, ni sprejela ocene tveganja, ni nadzirala dela, kot tudi, da ni bil usposobljen za varno delo manipulacije s paletami, torej za paletiranje. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik usposobljen za delo viličarista, kar ni vključevalo verifikacije oziroma usposobljenosti za paletiranje poltovornih avtoplaščev, kar je prav tako prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Ključni vzrok za nesrečo pa je glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, opustitev navodil za varno delo.

5.Toženka neutemeljeno oporeka pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik dne 8. 3. 2019 poškodoval med paletiranjem poltovornih avtoplaščev. Da je prišlo do poškodbe med paletiranjem, izhaja že iz rekonstrukcije dogodka, ki ga je pripravila toženka (B1). Glede na pravila toženke je paletiranje končano, ko je zadostno število avtoplaščev pravilno zloženih na paleti in pripravljenih za odpremo. Tožnik zaslišan ni potrdil, da do nesreče ni prišlo med paletiranjem. Na vprašanje sodnice, kje so se nahajali avtoplašči pred padcem, je povedal, da so že bili na paleti, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je bilo paletiranje končano. Ker so trije avtoplašči padli, paletiranje očitno ni bilo končano, saj niso bili pravilno založeni in pripravljeni za odpremo. Ko je tožnik dva od avtoplaščev postavil vodoravno, je nepričakovano in samoiniciativno pristopil sodelavec A. A., pobral še tretji avtoplašč in ga pristavil zraven, pri tem pa je zadel tožnika v mezinec desne roke in mu ga zlomil.

8.V času nesreče tožnik ni imel navodil toženke, da mora iz delovnega procesa izločiti krive palice in poškodovane palete. Navodila za paletiranje je toženka sprejela šele po nesreči, zato tožnik ni soodgovoren za nesrečo, čeprav so avtoplašči morebiti padli zaradi krivih palic ali poškodovane palete. Prav tako ni mogel pričakovati ravnanja A. A. A. A. tožnika ni opozoril, da bo dvignil tretjo pnevmatiko in jo pristavil k tožniku. Čeprav je tožnik videl, da je A. A. vstopil v prostor, to ne pomeni, da bi moral pričakovati, da mu bo pričel pomagati pri paletiranju, zato je neutemeljen očitek o premajhni skrbnosti tožnika. Da je bilo ravnanje sodelavca samoiniciativno in brez vednosti tožnika, je konec koncev ugotovila tudi toženka ob rekonstrukciji dogodka (B1).

6.Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost toženke, saj ni poskrbela za varno organizacijo dela, zaradi česar je prišlo do delovne nesreče. Na podlagi 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) mora delodajalec zagotoviti varno organizacijo delovnega procesa. To pomeni, da mora delavcem dati jasna navodila, kako na varen način opravljati delo, delavce mora za delo usposobiti, izdelati mora oceno tveganja in ustrezno nadzirati delovni proces (9., 17. in 19. člen ZVZD-1). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da toženka v času škodnega dogodka ni imela sprejetih navodil o paletiranju, kot tudi ne ocene tveganja za delo s poltovornimi avtoplašči. Opustitev izdaje navodil za varno delo, je v neposredni vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Sodni izvedenec iz varstva pri delu je namreč ugotovil, da je lahko paletiranje zaradi uporabe mostnega dvigala in majhnega prostora varno opravljal samo en delavec. Pomoč drugega delavca je bila dovoljena le, če je to odobril vodja izmene. Toženka navodil, da lahko to delo opravlja le en delavec, ni imela, do poškodbe pa je prišlo, ker je k tožniku v času paletiranja nepričakovano pristopil drug sodelavec in ga zadel s pnevmatiko. Pritožbene navedbe, da je šlo le za pomoč sodelavca, česar toženka ni mogla predvideti in urediti z navodili, so posledično neutemeljene.

9.Ker je paletiranje lahko varno opravljal le en delavec, drugi pa mu je lahko pomagal le, če je to dovolil vodja izmene, je nepomembno, ali je A. A. stal za tožnikom ali nasproti njega. A. A. v nobenem primeru ne bi smel pristopiti k tožniku med paletiranjem in mu pomagati brez odobritve vodje izmene, te odobritve pa ni imel.

7.Tožnik je zatrjeval, da je toženka za nesrečo odgovorna tudi iz razloga, ker ni bil ustrezno usposobljen. Njegove trditve niso bile omejene na neustrezno delovno opremo, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Zatrjeval je, da toženka ni imela navodil za delo, ni sprejela ocene tveganja, ni nadzirala dela, kot tudi, da ni bil usposobljen za varno delo manipulacije s paletami, torej za paletiranje. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik usposobljen za delo viličarista, kar ni vključevalo verifikacije oziroma usposobljenosti za paletiranje poltovornih avtoplaščev, kar je prav tako prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Ključni vzrok za nesrečo pa je glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, opustitev navodil za varno delo.

10.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do nesreče prišlo, ker sta tožnik in A. A. delo opravljala na nepravilen način, ni v nasprotju z ugotovijo, da tožnik kljub temu ni soodgovoren za nastanek škode, saj je sodišče prve stopnje hkrati pojasnilo, da je do nesreče prišlo, ker delavca nista bila seznanjena z varnim načinom dela. Ker toženka ni imela navodil o paletiranju poltovornih avtoplaščev, tožnik ni odgovoren za nastalo nesrečo, saj je delo opravljal na običajen način, toženka pa je bila tista, ki bi morala poskrbeti, da bi bil tožnik ustrezno seznanjen z navodili o varnem delu.

8.V času nesreče tožnik ni imel navodil toženke, da mora iz delovnega procesa izločiti krive palice in poškodovane palete. Navodila za paletiranje je toženka sprejela šele po nesreči, zato tožnik ni soodgovoren za nesrečo, čeprav so avtoplašči morebiti padli zaradi krivih palic ali poškodovane palete. Prav tako ni mogel pričakovati ravnanja A. A. A. A. tožnika ni opozoril, da bo dvignil tretjo pnevmatiko in jo pristavil k tožniku. Čeprav je tožnik videl, da je A. A. vstopil v prostor, to ne pomeni, da bi moral pričakovati, da mu bo pričel pomagati pri paletiranju, zato je neutemeljen očitek o premajhni skrbnosti tožnika. Da je bilo ravnanje sodelavca samoiniciativno in brez vednosti tožnika, je konec koncev ugotovila tudi toženka ob rekonstrukciji dogodka (B1).

11.Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi, da mora tožniku povrniti vse stroške, ki so nastali z izvedbo dokazov, čeprav je uspel samo z 39 % svojega zahtevka. Podlaga za takšno odločitev je v prvem odstavku 38. člena ZDSS-1, na podlagi katerega lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni uspel v celoti, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, so bili stroški izvedbe dokazov z izvedencema neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato je pravilna odločitev, da mora te stroške v celoti povrniti toženka.

9.Ker je paletiranje lahko varno opravljal le en delavec, drugi pa mu je lahko pomagal le, če je to dovolil vodja izmene, je nepomembno, ali je A. A. stal za tožnikom ali nasproti njega. A. A. v nobenem primeru ne bi smel pristopiti k tožniku med paletiranjem in mu pomagati brez odobritve vodje izmene, te odobritve pa ni imel.

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do nesreče prišlo, ker sta tožnik in A. A. delo opravljala na nepravilen način, ni v nasprotju z ugotovijo, da tožnik kljub temu ni soodgovoren za nastanek škode, saj je sodišče prve stopnje hkrati pojasnilo, da je do nesreče prišlo, ker delavca nista bila seznanjena z varnim načinom dela. Ker toženka ni imela navodil o paletiranju poltovornih avtoplaščev, tožnik ni odgovoren za nastalo nesrečo, saj je delo opravljal na običajen način, toženka pa je bila tista, ki bi morala poskrbeti, da bi bil tožnik ustrezno seznanjen z navodili o varnem delu.

Zveza:

11.Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi, da mora tožniku povrniti vse stroške, ki so nastali z izvedbo dokazov, čeprav je uspel samo z 39 % svojega zahtevka. Podlaga za takšno odločitev je v prvem odstavku 38. člena ZDSS-1, na podlagi katerega lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni uspel v celoti, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, so bili stroški izvedbe dokazov z izvedencema neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato je pravilna odločitev, da mora te stroške v celoti povrniti toženka.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 9, 17, 19 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 38

13.Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Pridruženi dokumenti:*

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.