Jedro

Tožeča stranka je plačala davčni dolg iz odločbe, ki je bila kasneje odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Ker gre za ponovljen postopek in ker so ji bile v tem obveznosti odmerjene v isti višini, v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka, ni podlage za vračilo že plačanih zneskov davčnih obveznosti. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do zahtevanih zamudnih obresti (od plačila do izvršljivosti nove odločbe), saj obračun in plačilo le-teh z zakonom (ZDavP-2) ni predvideno. Predvideno je le za primer zamude davčnega organa pri vračanju davka; za takšno zamudo pa v konkretnem primeru nedvomno ne gre.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ z izpodbijanim sklepom ni ugodil vlogi tožeče stranke z dne 13. 5. 2010 za vračilo davkov in prispevkov po odločbi istega davčnega urada št. 48004-478/03-6-94-86/142 z dne 27. 6. 2003. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je tožeča stranka z omenjeno vlogo zahtevala vračilo davkov in prispevkov, ki so ji bili naloženi z navedeno odločbo. Pri tem se ugotavlja, da so bili tožeči stranki z odločbo št. DT-0601-586/2009-24 (0703-21) z dne 31. 5. 2010 ponovno odmerjeni davki in prispevki v višini 19 010,00 EUR in s tem v enaki višini kot s prvo odločbo. Zato tožeča stranka ni upravičena do vračila davkov in prispevkov po prvi odločbi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi se sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 do 110/09 – v nadaljevanju: ZDavP-2), ki se nanašajo na vračilo davka, konkretno na določbe 97. člena, po katerih se preveč plačani znesek davka vrne po uradni dolžnosti (prvi odstavek), oziroma po katerih se v primeru, če je bila odmerna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost (tretji odstavek istega člena). Predpostavka za vračilo davka je torej odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega. Taka odločba pa tožeči stranki ni bila izdana. V nadaljevanju drugostopni organ pojasni še pomen, ki ga ima odprava upravne odločbe ter v tej zvezi poudari, da v konkretnem primeru odločba ni bila odpravljena, temveč je bila odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Odprava v tem primeru učinkuje drugače kot v primeru, če se zadeva ne vrača v ponovno odločanje. V tem zadnjem primeru namreč v skladu s citiranimi določbami ZDavP-2 pogoji za vračilo že plačanih obveznosti niso podani, davčni organ pa mora postopek ponovno voditi in ga zaključiti v postavljenem oziroma zakonskem roku. Če tega ne stori, je podana možnost vložiti tožbo zaradi molka. Obveznost vračila davka pa nastopi šele v primeru, če je z novo odločbo odmerjena nižja davčna obveznost. V konkretnem primeru je bila tožeči stranki v ponovnem postopku odmerjena enaka obveznost, zato na račun davka ni plačala več, kot je bila dolžna plačati po odločbi in zato je bila njena zahteva za vračilo plačanih zneskov utemeljeno zavrnjena. Zamudne obresti pa po določbah tretjega odstavka 99. člena ZDavP-2 pripadajo zavezancu v primeru, če davčni organ ni vrnil davka v predpisanem roku. Ker tožeče stranka ni bila upravičena do vračila, davčni organ ni prišel v zamudo, na podlagi katere bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati zamudne obresti in je zato pritožbo tudi v tem pogledu treba zavrniti kot neutemeljeno. Utemeljeno pa so bile tožeči stranki zaračunane tudi obresti od dneva izvršljivosti odpravljene odločbe pa do plačila, to je od dne 9. 8. 2003 do 19. 8. 2003, ker je s plačilom prišla v zamudo in ker se od davkov, ki niso plačani v roku, obračunajo zamudne obresti.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je plačala davčne obveznosti, naložene z odmerno odločbo z dne 27. 6. 2003 ter da je bila odmerna odločba s sodbo tega sodišča z dne 10. 11. 2009 odpravljena. Zaradi odprave odločbe je odpadel pravni naslov za plačilo davkov in s tem tudi izvršljivost odpravljene odločbe, ki je podlaga za obračunavanje zamudnih obresti v skladu s sodbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka je znova pridobila izvršilni naslov za razpolaganje s sredstvi in za obračunavanje zamudnih obresti z novo odmerno odločbo z dne 31. 5. 2010, ki je postala izvršljiva po vložitvi zahteve za vračilo. Zato tožeča stranka ne zahteva vračila glavnice, ampak samo obresti. Tožena stranka v času od 19. 8. 2003 do izvršljivosti odločbe, izdane v ponovljenem postopku nima pravice obračunavati zamudnih obresti za odmerjeni znesek niti nima podlage za razpolaganje z izterjanimi sredstvi. Sodišče naj zato toženi stranki naloži plačilo zamudnih obresti od izterjanega (plačanega) davka vse od 19. 8. 2003 pa do izvršljivosti nove odločbe z dne 31. 5. 2010, skupaj s stroški postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopna odločba, v kateri je poleg tega v celoti in izčrpno odgovorjeno na vse pritožbene ugovore. In ker so razlogi tožbe vsebinsko enaki pritožbenim, se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – v nadaljevanju: ZUS-1) sklicuje na razloge obeh upravnih odločitev.

Iz podatkov, ki so v spisih, namreč kot nesporno izhaja, da je tožeča stranka plačala davčni dolg iz odločbe, ki je bila kasneje odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Odločba torej ni bila le odpravljena, temveč se je v zadevi ponovno odločalo in odločilo z novo odločbo, s to odločbo pa so bile davčne obveznosti (davki in prispevki) ponovno odmerjeni v enaki višini kot s prvo odločbo. Ker je obveznost po prvi odločbi in v enaki višini že poravnala, se ji z novo odločbo ne nalagajo ponovno v plačilo. Obenem pa, ker gre za ponovljen postopek in ker so ji obveznosti odmerjene v isti višini, v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka in na katere se pravilno sklicuje že tožena stranka, ni podlage za vračilo že plačanih zneskov davčnih obveznosti. Upravičena pa tudi ni do zahtevanih zamudnih obresti (od plačila do izvršljivosti nove odločbe), saj obračun in plačilo le-teh z zakonom (ZDavP-2) ni predvideno. Predvideno je le, kot pravilno navaja že drugostopni organ, za primer zamude davčnega organa pri vračanju davka. Za takšno zamudo v konkretnem primeru nedvomno ne gre in je tožeča stranka tudi ne zatrjuje. Kolikor uveljavlja nepravilnosti pri vračanju zamudnih obresti po prvi odločbi, pa to ni predmet odločanja v tem postopku, temveč gre za ugovor, ki bi ga morala uveljavljati v postopku njihovega vračanja na podlagi prvostopne odločbe.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.