Jedro

Dejstvo, da je posamezno motitveno dejanje lahko istočasno tudi prekršek ali celo kaznivo dejanje, ni ovira za odločanje o zahtevku zaradi motenja posesti. Zato je sodišče stvarno pristojno za odločitev o zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi. Tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe je zavrglo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je z odlokom o ravnanju z odpadki na območju Občine P. urejeno obvezno zbiranje in odvoz odpadkov na določeno odlagališče, kakor tudi sankcije za ravnanje, ki je v nasprotju s posameznim določilom tega odloka. Sodišče prve stopnje smatra, da gre za zadevo, ki ne spada v sodno pristojnost, marveč v pristojnost drugih organov.

Proti temu sklepu se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ravnanje tožencev res pomeni prekršek, ne samo po občinskem odloku ampak tudi po zakonu o prekrških zoper javni red in mir. To pa ne pomeni izključitve sodne pristojnosti, saj pomeni dejanje tožencev motenje oz. odvzem posesti.

Resnično pravno vprašanje pa je, ali gre za nepremičnino, ki ima značaj javnega prostora in ali je na tej možno motenje. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče izzveti sodne pristojnosti, zato naj se ta sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je kot javno podjetje edini in izključni posestnik deponije komunalnih odpadkov na parc. št. 1533/2 pri vl. št. 123 k.o. V. To njeno posest pa so toženci motili, ko so 5.1.1994 fizično preprečili vozniku tovornega avtomobila last tožeče stranke z zaprtjem vhoda na deponijo, da bi tam odložil odpadke s kamiona. S tem ravnanjem pa toženci tudi nadaljujejo.

Glede na dejansko stanje, kakršno je opisano v tožbi, je v danem primeru potrebno uporabiti določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki se nanašajo na motenje posesti, tako tudi čl. 75, ki določa, da ima vsak posestnik stvari in pravice pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Posest stvari pa ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (čl. 70/1 ZTLR). Odločanje o zahtevkih zaradi motenja posesti spadajo v sodno pristojnost. To izhaja tudi iz določila čl. 43/3 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo, da je posamezno motitveno dejanje lahko istočasno tudi prekršek ali celo kaznivo dejanje, ni ovira za odločanje o zahtevku zaradi motenja posesti. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo čl. 16/2 ZPP, ko se je izreklo za (stvarno) nepristojno za odločanje v tej zadevi. Zato je bilo treba v skladu z določilom čl. 369/1 v zvezi s čl. 354/1 ZPP izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da o tožbenem zahtevku odloči. Izrek o pritožbenih pravdnih stroških je odpadel, ker niso bili prijavljeni.