Jedro

Z uveljavitvijo ZZLPPO in ZUARLPP so prenehali veljati tako materialni predpisi, ki so urejali lastninsko preoblikovanje podjetij in postopek revizije lastninskega preoblikovanja podjetij, kot tudi organi, ki so navedene postopke vodili. Zato o zakonski kategoriji družbene lastnine oz. družbenega kapitala v smislu neolastninjene postavke trajnega kapitala podjetij, ki bi bil še lahko predmet postopkov lastninjenja, ni več mogoče govoriti.

Okoliščina, da je do zaključka vseh postopkov v zvezi z revizijo lastninskega preoblikovanja prišlo izključno zaradi prenehanja veljavnosti področnih materialnopravnih predpisov, predstavlja naključje, ki se je primerilo obema strankama in je zato odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, pravilna.

Izrek

I. Pritožba prvotožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. do VI. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se tožba s primarnim zahtevkom, „da je tožena stranka dolžna na osnovi 592. člena ZGD uskladiti svoje knjigovodske evidence s stanjem na dan 1.1.1993 na podlagi otvoritvene bilance, ki je izdelana po metodologiji, predpisani s strani Vlade RS, ki jo mora preveriti pooblaščena organizacija“, zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (VI. točki izreka) potrdi.

III. Prvotožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 200,80 EUR, v 15. dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugodilo predlogu za oprostitev plačila sodne takse (I.), dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 24. 1. 2006 (II.), in zavrnilo objektivno spremembo tožbe z dne 24. 4. 2006 (III. točka izreka sklepa). S sodbo je ugodilo primarnemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna na osnovi 592. člena ZGD uskladiti svoje knjigovodske evidence s stanjem na dan 1. 1. 1993 na podlagi otvoritvene bilance, ki je izdelana po metodologiji, predpisani s strani Vlade RS, ki jo mora preveriti pooblaščena organizacija (I.), zavrglo je tožbo z zahtevkom, da se ugotovi, da v okviru trajnega kapitala tožene stranke obstaja nenominiran družbeni kapital, in sicer v rezervah družbe v višini, ki jo je ugotovil izvedenec finančno ekonomske stroke (II.), preostale tožbene zahtevke pa je zavrnilo (III. do V.). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške tega postopka (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodno odločbo sta se pritožili prvo tožeča in tožena stranka, vsaka v delu, v katerem v postopku na prvi stopnji ni uspela. Prvo tožeča stranka izpodbija III. točko izreka sklepa in II. do VI. točko izreka sodbe iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da objektivno spremembo tožbe z dne 24. 4. 2006 dopusti, ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in VI. točko izreka sodbe s pritožbenim predlogom, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oz. zavrže, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnici priglašata tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba prvo tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo prvo tožeče stranke

4. Med II. točko izreka sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 24. 1. 2006 in obrazložitvijo v 3. odstavku na 8. strani sodbe, v katerem je navedeno, da je bil podredni odškodninski zahtevek sodišču posredovan z vlogo z dne 24. 2. 2006, ni neskladja, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa gre le za očitno pisno pomoto, ki je odpravljiva s popravo sodbe (328. člena ZPP). Ob tem pa višje sodišče opozarja, da sta oba (v izreku in obrazložitvi sodbe) navedena datuma napačna, saj je iz spisa razvidno, da je bila prva objektivna sprememba tožbe pri sodišču vložena na glavni obravnavi dne 25. 1. 2006. 5. Očitni pomoti je po mnenju pritožbenega sodišča pripisati tudi okoliščino, da je v izreku sodbe izostala odločitev o dovoljeni spremembi tožbe, t. j. o podrejenem odškodninskem zahtevku tožeče stranke z dne 25. 1. 2006, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek tožeče stranke z dne 25. 1. 2006 obravnavalo in ga tudi obrazloženo zavrnilo. Ker pa je z ozirom na vsebino 328. člena ZPP možnost popravka sodbe omejena le na odpravo pisnih in računskih pomot, gre za situacijo, ki jo ureja 325. čl. ZPP. V primerih, ko sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču dopolnitev sodbe. Ker nobena od pravdnih strank takšnega predloga ni podala, ne gre pa za primer iz 3. odstavka 327. člena ZPP, navedene kršitve v pritožbi ni mogoče več uveljavljati. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča o zastaranju odškodninskega zahtevka. Ukinitev Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo in Agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij v letu 2004 ni imela in tudi ni mogla imeti nikakršnega vpliva na nastanek škode niti na seznanjenost prvo tožeče stranke z zatrjevano škodo. Ukinitev navedenih agencij je vplivala zgolj na način odpravljanja premoženjskega prikrajšanja, ki naj bi ga utrpela prvo tožeča stranka v posledici zatrjevanega nezakonitega ravnanja tožene stranke.

6. Prav ima pritožba, da razlogi, s katerim je prvostopno sodišče utemeljilo zavrnitev objektivne spremembe tožbe z dne 24.4.2006, tega zaključka ne podpirajo. Tožniki v tem gospodarskem sporu nimajo položaja enotnih sospornikov, še zlasti ne pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov. Vendar pa prav okoliščina, da je za vsakega od njih mogoče izdati različno sodbo, priča o nesmotrnosti dovolitve takšne spremembe tožbe, ki bi zahtevala ugotavljanje dejstev in izvajanje dokaznega postopka le za eno od tožečih strank. Ugotavljanje višine oškodovanja za vsako stranko posebej je smotrno opraviti v istem postopku le ob uporabi istih kriterijev in parametrov za vse stranke, sicer o smotrnosti skupnega obravnavanja ni mogoče govoriti. Res je sicer, da je prvi odškodninski zahtevek tožečih strank z dne 25. 1. 2006 po višini v celoti nesklepčen in bi bilo zato načeloma treba naknadno objektivno spremembo tožbe prvo tožeče stranke z dne 24. 4. 2006 dopustiti vsaj v obsegu, v katerem je prvotožeča stranka to nesklepčnost odpravila. Ker pa je sodišče prve stopnje prvi odškodninski zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, se mu z njegovo sklepčnostjo ni bilo treba ukvarjati. Odločitev prvostopnega sodišča o nedovolitvi objektivne spremembe tožbe z dne 24.4.2006 zato ni bila nepravilna.

7. Z ostalimi pritožbenimi razlogi se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker je bilo treba odločitev o zavrženju oz. zavrnitvi tožbenih zahtevkov potrditi iz drugih razlogov. Tožeče stranke so s tožbo zahtevale ugotovitev obstoja nenominiranega družbenega kapitala v toženi stranki in njegovo lastninjenje po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) oz. po Zakonu o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO, Ur. l. RS, št. 30/98). Lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki je urejal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ki je bil tudi sprejet s tem namenom. Citirani zakon je zato določil tudi način ugotavljanja družbenega kapitala, ki je bil osnova za lastninjenje, in sicer se je le-ta ugotovil z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo predpisala Vlada Republike Slovenije na predlog Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (4. člen ZLPP). Če vrednost družbenega kapitala podjetja, ki bi se moralo lastniniti po določbah ZLPP, ni bila ugotovljena na način iz 4. člena ZLPP, ali če je bila ugotovljena nepravilno, je bilo mogoče navedene pomanjkljivosti odpraviti le v postopku revizije lastninskega preoblikovanja na podlagi 48. in nadaljnjih členov ZLPP, ki so ga vodili za ta namen ustanovljeni upravni organi (Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij). Kot je bilo ugotovljeno že v več postopkih (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 490/2004 z dne 25. 1. 2005 in sklep Ustavnega sodišča RS Up-340/05-12 z dne 23. 3. 2006), so z uveljavitvijo Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) in Zakona o ukinitvi Agencije za revidiranje lastninske preoblikovanja podjetij (ZUARLPP, Ur. l. RS, št. 80/04) prenehali veljati tako materialni predpisi, ki so urejali lastninsko preoblikovanje podjetij in postopek revizije lastninskega preoblikovanja podjetij, kot tudi organi, ki so navedene postopke vodili. S prenehanjem veljavnosti vseh materialnih predpisov, ki so urejali postopek revizije lastninskega preoblikovanja in ukinitvi organov, ko so vodili te postopke, o zakonski kategoriji družbene lastnine oz. družbenega kapitala v smislu neolastninjene postavke trajnega kapitala podjetij, ki bi bil še lahko predmet postopkov lastninjenja, ni več mogoče govoriti.

8. Tudi ni mogoče mimo okoliščine, da je bil dne 1. 6. 2006 pri toženi stranki opravljen vpis uskladitve z ZGD v sodnem registru, kar pomeni, da je tožena stranka gospodarska družba, ki ima znane lastnike njenih deležev, ki so kot taki tudi vpisani v sodni register. Kapitalskih razmerij med družbeniki, kot izhajajo iz stanja v sodnem registru, pa s tožbenim zahtevkom, uperjenim zoper toženo stranko, ni mogoče več spreminjati .

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prvo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi s pritožbo tožene stranke

10. Povedano (7. in 8. točka obrazložitve) je treba upoštevati tudi pri obravnavanju pritožbe tožene stranke zoper odločitev prvostopnega sodišča o ugoditvi tožbenemu zahtevku. Že iz zgoraj navedenih razlogov je utemeljena. Poleg tega pa ima pritožba tudi prav, ko opozarja, da je ugoditev zgolj delu primarnega zahtevka, „da je tožena stranka dolžna na osnovi 592. člena ZGD uskladiti svoje knjigovodske evidence s stanjem na dan 1.1.1993 na podlagi otvoritvene bilance, ki je izdelana po metodologiji, predpisani s strani Vlade RS, ki jo mora preveriti pooblaščena organizacija“, za tožeče stranke brez vsakega pomena in jim ne prinaša nikakršne pravne koristi. Ta del zahtevka je neločljivo vezan na ostale (dajatvene) tožbene zahtevke, ki pa jih je sodišče prve stopnje bodisi zavrglo bodisi zavrnilo. Protispisna je zato obrazložitev prvostopnega sodišča, da v nasprotnem primeru (torej brez otvoritvene bilance na dan 1. 1. 1993) dokončna ureditev spornih vprašanj med tožečo in toženo stranko ni mogoča. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa (tožečih strank) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo.

V zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških

11. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških. Drži sicer, da so tožeče stranke v tem sporu propadle, in da bi zato, v kolikor bi sodišče o povrnitvi pravdnih stroškov odločalo na podlagi načela uspeha (154. člen ZPP) moralo naložiti tožečim strankam povrnitev potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke (pri čemer bi bilo sicer treba posebej upoštevati, da je drugotožeča stranka tožbo umaknila, in da tožena stranka v umik tožbe ni privolila). Vendar pa je obravnavana zadeva po oceni pritožbenega sodišča v tolikšni meri specifična, da bi bila uporaba načela uspeha pri odločanju o stroških za v tem sporu poražene tožeče stranke izrazito nepravična. Odločilen razlog za „neuspeh“ tožečih strank v tem postopku je namreč v celoti pripisati dejstvu, da so, kot že povedano, v času trajanja tega postopka prenehali veljati vsi materialni predpisi, ki so urejali lastninjenje podjetij v družbeni lastnini in da so prenehali obstajati tudi organi, ki so imeli pooblastila nadzorovati oz. preizkušati pravilnost lastninskega preoblikovanja; v času, ko so še obstajali, pa se na zahteve in predloge tožečih strank niso ustrezno oz. v razumnih rokih odzivali. Zaradi tega ni bilo nikoli v predpisanem postopku na predpisan način ugotovljeno, ali je pri toženi stranki na dan 1.1.1993 obstajal nenominiran družbeni kapital, ki bi ga bilo treba olastniniti. Pri toženi stranki ni bila izdelana otvoritvena bilanca na dan 1.1.1993, in tudi ni bila opravljena revizija lastninskega preoblikovanja. Nesporno je, da so se vsi upravni in sodni postopki v zvezi z revizijo zaključili le zaradi prehodnosti pravne ureditve, ki je to materijo urejala in ne zaradi ugotovljenega neobstoja temelja, na katerem so tožeče stranke uveljavljale svoje zahtevke. Odločba Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij št. 100-10/97-1/10-7 z dne 4.2.1998 je sicer zaradi zavrženja tožbe s strani Vrhovnega sodišča RS res postala pravnomočna, vendar ima učinek pravnomočnosti le izrek odločbe o ustavitvi postopka revizije lastninskega preoblikovanja pri toženi stranki, ne pa njena obrazložitev, ki je v obravnavanem primeru povsem nerelevantna. Edini pravno upoštevni razlogi, zaradi katerih je navedena odločba postala pravnomočna, so namreč navedeni v sodbi I Up 490/2004 z dne 25.1.2005, s katero je Vrhovno sodišče RS tožbo prvotožeče stranke zavglo. O tem, ali je pri toženi stranki na dan 1.1.1993 obstajal nenominiran družbeni kapital, ni pravnomočno odločil noben organ, prav tako tudi ni bilo nikoli izdelano revizijsko poročilo, na katerega edino je bilo po veljavnih predpisih moč opreti ugotovitve o ne-obstoju družbenega kapitala pri revidirani pravni osebi in ki je imelo moč in naravo javne listine. Pritožbeno sodišče okoliščino, da je do zaključka vseh postopkov v zvezi z revizijo lastninskega preoblikovanja prišlo izključno zaradi prenehanja veljavnosti področnih materialnopravnih predpisov, ocenjuje kot naključje, ki se je primerilo obema strankama (156. člen ZPP) in je zato odločitev prvostopnega sodišča iz 6. točke izreka, da v tem sporu vsaka stranka nosi svoje stroške, potrdilo kot pravilno.

12. O pritožbenih stroških je višje sodišče odločilo na podlagi uspeha pritožnic s pritožbo. Prvotožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato jih nosi sama. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Pri odmeri le-teh je bilo treba najprej v skladu s pravilom iz 3. odstavka 18. člena ZST-1 določiti vrednost izpodbijanega dela sodbe. Ker le-ta po oceni pritožbenega sodišča ni ocenljiv niti po prostem preudarku (1. odstavek 30. člen ZST), je sodišče določilo vrednost po 3. odstavku 30. člena ZST v višini 3.500 EUR. V skladu s prej veljavno Odvetniško tarifo je toženi stranki odmerilo stroške sestave pritožbe v višini 300 OT + 25%= 172,13 EUR + 20% DDV = 206,55 EUR, in takso za pritožbo po tarifni št. 1121 v višini 195 EUR, skupaj torej 401,55 EUR. Uspeh tožene stranke s pritožbo sodišče ocenjuje kot polovičen, zato je prvotožeči stranki naložilo v plačilo polovico priznanih in odmerjenih pritožbenih stroškov tožene stranke.