Jedro

Tožnik kot pomočnik komandirja je bil toženki na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu stalne dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo za plačilo 273,32 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Razsodilo je, da je odločba toženke št. ... z dne 2. 2. 2021 v zvezi z odločbo št. ... z dne 10. 3. 2021 nezakonita in se razveljavi oziroma odpravi (II. točka izreka) ter da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 4. 2016 do vključno 20. 10. 2019 iz naslova dodatka za stalno pripravljenost za delo obračunati bruto 8.511,97 EUR in mu plačati letne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2018 (za neto zneska za leti 2016 in 2017), od 11. 2. 2019 (za leto 2018) ter od 11. 2. 2020 (za leto 2019) do plačila. V presežku je zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, naj tožniku povrne pravdne stroške v znesku 788,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. (v zavrnilnem delu) in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava glede pripravljenosti za delo kot posebnega delovnega pogoja po ZODPol ter kolektivni pogodbi. Kot ključno navaja, da lahko pripravljenost izključno v pisni obliki odredijo le generalni direktor policije, direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. Trdi, da tožniku ni bila odrejena pripravljenost, če pa je bil ne glede na to dosegljiv na telefon in se po potrebi vključil v delo, mu je bilo odrejeno in plačano nadurno delo. Poudarja, da se instituta pripravljenosti in nadurnega dela izključujeta. Navaja, da tožnikov nadrejeni načelnik policijske postaje A. A. pooblastila za odrejanje pripravljenosti v smislu 71. člena ZODPol ni imel, kot je izpovedal, je pri delu šlo za obliko dogovarjanja zaradi lažje organizacije dela, ki za tožnika v primeru neodzivnosti ni imela pravnih posledic, niti tožnik ni imel opredeljenega obveznega časa za odziv. Sklicuje se na izpoved direktorja policijske uprave B. C. C. glede obveznosti dosegljivosti starešine, kršitev katere ni bila sankcionirana. Navaja, da pripravljenosti delodajalec ni odrejal, ker za to niso bili podani razlogi. Opozarja, da dogovorjena dosegljivost ni isto kot pripravljenost, zato plačilo dodatka pomeni kršitev 16. člena ZJU. Sklicuje se na dogovor s starešinami kot organizacijski ukrep načelnika (prej komandirja) enote skladno z 38., 39. in 40. členom Pravil Policije, 28. členom ZODPol idr. Meni, da (finančno) breme takega dogovora o načinu dela med starešinami ne more biti na toženki, ki v to ni privolila. Po njenem mnenju bi tožnik nezakonito odrejene naloge lahko odklonil. Trdi, da bi za odreditev pripravljenosti morala obstajati podlaga, ki pa je ni bilo. Sklicuje se na sodno prakso (II Ips 452/2002), iz katere izhaja, da občasno delo ponoči ne pomeni stalne pripravljenosti, temveč nadurno delo. Meni, da pripravljenosti ni mogoče enačiti z dejanskim opravljanjem dela ter da se jo lahko za odredi le za krajše obdobje v pisni obliki. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo določbo četrtega odstavka 16. člena KPP, iz katere izhaja, da se lahko razpored dela izjemoma spremeni najmanj v 24 urah pred nastopom dela zaradi nepredvidenih dogodkov. V tem primeru se šteje, da gre za delo po posebnem razporedu. Če pa se razpored spremeni v manj kot 24 urah pred nastopom dela, pa se tako delo šteje kot delo preko polnega delovnega časa. Poudarja, da tožnik ni imel službenega telefona, toženka pa mu ne more odrediti dosegljivosti na zasebni telefon. Glede dokazne ocene meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbama prič D. D. in E. E., saj imata zaradi istovrstnih sodnih sporov interes za ugoden izid postopka. Meni, da tožbeni zahtevek ni pravilno postavljen, saj bi ga tožnik moral postaviti za vsak mesec, za katerega naj bi bil upravičen do dodatka za pripravljenost, gre namreč za dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času, ki se plačuje mesečno in ne letno. Šteje, da lahko zamudne obresti tečejo le od dneva zapadlosti mesečne plače, pri kateri bi moral biti dodatek obračunan, in ne od nekega letnega zneska. Ker je odločitev sodišča o tožbenem zahtevku napačna, kot napačni nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških.

3. Tožnik v obrazloženem odgovoru na pritožbo zavrača kot neutemeljeno, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za stalno pripravljenost, ki ima podlago v 71. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl. – ZODPol), 17. členu Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl. – KPP), 32. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZSPJS) in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl. – KPJS). Skladno s prvim in drugim odstavkom 71. člena ZODPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Uslužbenec policije, ki je v času pripravljenosti poklican na delo, se mora v najkrajšem možnem času zglasiti na delovnem mestu ali kraju, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Smiselno enako določa 17. člen KPP.

7. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju, v času (tednih), ko je bil na razporedu dela načelnika (komandirja) kot vodje PP F. opredeljen kot dežurni starešina, tudi izven formalno (pisno) odrejene in plačane pripravljenosti v dejanski pripravljenosti za delo, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Tožnik kot pomočnik komandirja je bil namreč v tem času toženki (delodajalcu) na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu stalne dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost. 8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sledilo izpovedim prič – tožnikovih sodelavcev E. E. in D. D., ki naj bi imela zaradi istovrstnih sodnih sporov interes za ugoden izid tega spora za tožnika. Zgolj dejstvo, da tudi navedena zahtevata plačilo dodatka za stalno pripravljenost, samo po sebi še ne pomeni, da nista izpovedovala po resnici, oziroma neverodostojnosti njune izpovedi. Navedena sta izpovedovala skladno in enako kot tožnik in priča G. G., bistveno ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik v času s tedenskim razporedom odrejenega dežurstva starešine dosegljiv na enak način, kot bi bil v stalni pripravljenosti, pa je po vsebini potrdil tudi njegov nadrejeni A. A. Toženka v pritožbi opozarja na določene dele njegove izpovedi ter izpovedi C. C., ki pa ju je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo kot celoti in povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedjo tožnika, prič E. E., D. D., G. G. in H. H. ter listinskimi dokazi, npr. tedenskimi razporedi – A 8 in A 9). Pritožbeno sodišče v detajlno in argumentirano dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi in se nanjo sklicuje. Pravilna je ugotovitev, da je bil tožnik redno kot eden štirih pomočnikov komandirja v tedenskem razporedu določen kot dežurni starešina, od katerih se je v vtoževanem obdobju pričakovalo, da so stalno dosegljivi za klice ter da se v primeru operativne potrebe v najkrajšem možnem času vključijo v delo, zlasti v primeru varnostnih pojavov, pri katerih je toženka predvidela nujno prisotnost vodstvenega delavca policijske postaje (npr. v zvezi s pridržanji osumljencev kaznivih dejanj, hujših prometnih nesreč, asistenc ali pri obravnavi ilegalnih prebežnikov, kar je bilo v primeru PP F. zaradi pokrivanja cca 40 km državne meje pogosto).

9. Na pravilnost ugotovitve o dejanski stalni pripravljenosti tožnika kot dežurnega starešine po razporedu, ne vpliva pritožbena navedba, da tožnik ne bi utrpel nobenih sankcij, če se na klic ne bi javil, ter da bi toženka delo pač organizirala drugače.1 Vendar pa drugačna organizacija dela v primeru neodzivnosti tožnika in zatrjevano nesankcioniranje njegove neodzivnosti ne pomenita, da tožniku dejansko ni bila odrejena pripravljenost tudi brez/zunaj formalno odrejene pripravljenosti. Na podlagi izvedenih dokazov ni dvoma, da se je od tožnika v vtoževanem obdobju v tednih, ko je bil na razporedu označen kot dežurni starešina, tudi brez formalno odrejene pripravljenosti pričakovalo, da se na klice promptno odzove in se vključi v delo, ter da je tožnik to (enako kot drugi pomočniki komandirja) utemeljeno štel za del svoje delovne obveznosti.

10. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker skladno s šestim odstavkom 71. člena ZODPol lahko pripravljenost za delo odredita le generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da četudi tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost kot dežurnemu starešini dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v tedenski razpored; šlo je za večletno utečeno prakso dela.

11. Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da se instituta pripravljenosti in nadurnega dela izključujeta. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne zahteva plačila za opravljeno nadurno delo za čas, ko se je v okviru pripravljenosti za delo dejansko vključil v delo in opravil delovne obveznosti, pač pa zahteva (le) dodatek za stalno pripravljenost za čas, ko je moral biti dejansko v pripravljenosti za delo. Tudi s sklicevanjem na sodbo in sklep VS II Ips 452/2002 toženka neuspešno izpodbija pravilnost uporabe materialnega prava, saj gre za starejšo odločitev v kazenskopravni zadevi z drugačnim dejanskim stanjem, ki ne temelji na isti pravni podlagi kot tožnikov tožbeni zahtevek.

12. V zvezi s prisojeno višino dodatkov toženka v pritožbi navaja, da je tožnik napačno postavil tožbeni zahtevek, ker je zahteval letne, in ne mesečnih zneskov. Zgolj dejstvo, da tožnik pripadajočih zneskov dodatka ne uveljavlja po mesecih, kot jih je v tabeli z dne 15. 6. 2022 (listina B 7) opredelila toženka, temveč letno, ne terja zavrnitve zahtevka kot neutemeljenega. Toženka ne zatrjuje, da zahtevani zneski niso po višini ustrezni njenemu izračunu, ki mu je tožnik prilagodil svoj tožbeni zahtevek. Tudi v zvezi s tekom prisojenih zamudnih obresti le pavšalno navaja, kdaj zapadejo dodatki k plači, ne da bi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obdobju pred zamudo. Glede na to tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

13. Pritožbene navedbe o spremembah razporeda dela glede na določilo četrtega odstavka 16. člena KPP pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem ni podala nobenih trditev (niti se na to določbo ni sklicevala), pri tem pa v pritožbi ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa mora v skladu s 154. členom ZPP povrniti njegove stroške pritožbenega postopka: nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk in materialne stroške 10 točk, skupaj 510 točk oziroma (glede na vrednost točke 0,60 EUR) 306,00 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 67,32 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Tožena stranka tožniku tako dolguje stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR.

1 Kar tožnik sicer zanika.