Jedro

Pritožnik utemeljuje svoj pravni interes na podlagi pričakovalne pravice, ki izhaja iz predložene pogodbe o finančnem leasingu, in sicer na podlagi pravice do odkupa nepremičnine. Pričakovalna pravica pa se varuje kot pravica le, če v času, ko se v takšno pričakovalno upravičenje poseže, le-to že bilo mogoče varovati z ustreznim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa na parc. štev. 1537 in štev. 1558, vl. št. X, k.o. G..

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožnikov ugovor, ki se nanaša na parceli, št. 1537 in 1538, vl. št. X, k.o. G..

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec M. N. G. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru udeleženca, ki se nanaša na parc. št. 1537 in 1538, ugodi in predlog za zaznambo spora zavrne. Poudarja, da je pritožbi, ki jo je vložil zoper sklep Okrajnega sodišča v Grosupljem, Dn. št. 2856/2008, z dne 6.1.2009, priložil pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine, iz katere izhaja, da je nasprotni udeleženec z družbo H. L. d.o.o. sklenil pogodbo o finančnem leasingu, iz katere izhaja, da lahko nasprotni udeleženec v 30 dneh po preteku časa trajanja leasinga odkupi predmet leasinga, to je parc. št. 1537 in 1538. Nasprotni udeleženec je ob predložitvi te listine navajal, da iz te pogodbe izhaja pravni interes za vložitev ugovora, saj nasprotni udeleženec s tem varuje svojo pričakovano pravico, to je pravico do odkupa nepremičnin. Iz navedene listine in navedb, ki jih nasprotni udeleženec podaja v pritožbi, jasno izhaja pravni interes za vložitev ugovora. V zvezi z navedbo sodišča, da nasprotni udeleženec ob vložitvi ugovora in do izdaje sklepa dne 6.1.2009 takšne listine ni predložil, pa je potrebno opozoriti, da je bilo sodišče dolžno v okviru materialno procesnega vodstva nasprotnega udeleženca pozvati k dopolnitvi svojih navedb in predložitvi dokaznih listin, v kolikor je bilo mnenja, da nasprotni udeleženec ne izkazuje pravnega interesa za vložitev ugovora. Takšno stališče je bilo sprejeto s strani Ustavnega sodišča RS in se nanaša tudi na primere, ko stranko v postopku zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik. Sodišče je tako dolžno stranko pozvati, da dopolni svoje navedbe in predloži dokaze, ki oceni, da zahtevek in ali ugovor nista popolna oziroma sta pomanjkljiva. V konkretnem primeru pa je izpodbijana odločitev še toliko bolj sporna, ker je sodišče dovolilo zaznambo spora na podlagi tožbe, ki ne izpolnjuje pogojev za zaznambo spora, saj tožeča stranka ne zatrjuje pridobitve lastninske pravice na način, ki je v ZZK-1 določen kot pridobiten način, ki omogoča zaznambo spora. Sodišče prve stopnje bi moralo že v osnovi zavrniti predlog za zaznambo spora, pa tega ni storilo in je sprejelo materialnopravno napačno določitev. Nato pa je po vloženem, obrazloženem in utemeljenem ugovoru le-tega zavrglo iz procesnih razlogov. Po mnenju nasprotnega udeleženca bi si sodišča morala prizadevati za pravilno odločitev in v primerih, ko sama sprejmejo napačno odločitev, omogočiti osebam, ki so zaradi te napačne odločitve prizadete, da uspešno in učinkovito varujejo svoje pravice in pravne koristi v postopku. V kolikor je v ta namen potrebno stranko pozvati, da dopolni svoje navedbe in dokazne predloge, je sodišče to dolžno storiti.

Drugi nasprotni udeleženec – H. L. je odgovoril na pritožbo in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi. Poudarja, da je zaradi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu nasprotni udeleženec nedvomno oseba, katere interes bi bil prizadet s predlogom za zaznambo spora. Odločitev sodišča, da dovoli zaznambo spora, čeprav pogoji za to niso izpolnjeni, je napačna, ker tožba, na podlagi katere je bila dovoljena zaznamba spora ni tak sodni postopek, za katerega zakon določa, da se njegov začetek zaznamuje v zemljiški knjigi. S tožbo namreč tožniki zahtevajo ugotovitev ničnosti pogodb in izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil, kar pa ni spor o pridobitvi lastninske pravice ali prenehanju pravice iz 79. člena ZZK-1. Na pravilno uporabo materialnega prava pa bi moralo sodišče pri odločanju o ugovoru paziti po uradni dolžnosti. ZZK-1 namreč nima nobenih posebnih pravil o odločanju o ugovoru, zato se smiselno uporablja 2. dostavek 350. člena ZPP. Člen 129 ZZK-1 namreč določa, da se glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku. Zakon o nepravdnem postopku v členu 37 določa, da se za primere, ki jih navedeni zakon ne ureja, uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pritožnikov ugovor zavrglo iz naslednjih razlogov: Ugotovilo je namreč, da pritožnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, ki so predmet tega postopka, prav tako pa ni do prve odločitve prvostopnega sodišča dne 6.1.2009 niti navajal, niti dokazal, da ima pravni interes za ugovor, niti njegov pravni interes ne izhaja iz listin, ki so v spisu. Ker se je pritožnik skliceval v pritožbi z dne 18.2.2009 na pritožbi priloženo pogodbo o finančnem leasingu, št. LJ 313304 in na podlagi te pogodbe utemeljeval pravni interes za vložitev ugovora, mu je prvostopno sodišče še pojasnilo, da je upoštevaje določbo 160. člena ZZK-1 navedba tega dejstva oziroma predložitev tega listinskega dokaza prepozna. Navedeno določilo namreč določa, da predlagatelj oziroma drugi udeleženec postopka, v primeru, ko mu je bil vročen zemljiškoknjižni predlog oziroma mu je bilo omogočeno, da se v postopku na prvi stopnji izjavi o zemljiškoknjižnem predlogu, v pritožbi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je bilo pritožniku omogočeno, da se v postopku pred sodiščem prve stopnje izjavi o zemljiškoknjižnem predlogu. Vročen mu je bil sklep prvostopnega sodišča Dn. št. 2856/2008, z dne 25.9.2008, in sicer dne 15.10.2008, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa se je o zemljiškoknjižnem predlogu izjavil z ugovorom z dne 22.10.2008 in s pripravljalno vlogo z dne 10.12.2008. Zato ni izkazanih pogojev iz citiranega zakonskega določila.

Pritožnik utemeljuje svoj pravni interes na podlagi pričakovalne pravice, ki izhaja iz predložene pogodbe o finančnem leasingu, in sicer, da lahko pritožnik v 30 dneh po preteku časa trajanja leasinga odkupi predmet leasinga, ki ga predstavljata sporni parceli št. 1537 in 1538. Gre za pravico do odkupa nepremičnine. Pričakovalna pravica pa se varuje kot pravica le, če v času, ko se v takšno pričakovalno upravičenje poseže, le-to že bilo mogoče varovati z ustreznim zahtevkom. (1) Ali še drugače povedano – pritožnik bi izkazal pravni interes v predmetnem primeru le, če bi zatrjeval in dokazal, da je njegova pravica do odkupa že zapadla. Ob pomanjkanju trditev in dokazov, da je pritožnik že izpolnil pogoje za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, pa torej manjka tudi podlaga za izkazanost njegovega pravnega interesa v tem zemljiškoknjižnem postopku. Že zgolj iz tega razloga je odločitev o zavrženju pravilna (določba 1. točke drugega odstavka 158. člena ZZK-1 v zvezi z določbama 4. točke 132. člena ZZK-1 in 1. odstavka 157. člena ZZK-1). Pritožnik ne trdi, da bi lahko svojo pravico že vpisal v zemljiško knjigo oziroma predlagal vknjižbo in zato mu ZZK-1 ne omogoča pravnega varstva.

Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi tistim razlogom sodišča prve stopnje, ko se le-to sklicuje na 160. člen ZZK-1. Pritožnik je že v svoji prvi pritožbi z dne 18.1.2009 s sklicevanjem in predložitvijo navedene pogodbe, uveljavljal nedopustno pritožbeno novoto, v zvezi s katero je bil prekludiran. Ker mu je bilo omogočeno, da se že v postopku pred sodiščem prve stopnje od vsega začetka izjavi o zemljiškoknjižnem predlogu, bi moral že v prvem ugovoru z dne 22.10.2008 navajati omenjene trditve in predložiti navedeno pogodbo. Ker tega ni storil, pravnega interesa ni pravočasno izkazal. Ker se pritožnik sklicuje tudi na materialno procesno vodstvo, ki naj bi mu ga moralo nuditi sodišče prve stopnje, mu je treba še odgovoriti, da v postopkih v zvezi s pravnimi sredstvi, upoštevaje prekluzivne roke, na katere je vezana vložitev pravnih sredstev, kakršen je tudi ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep, takšno procesno vodstvo niti ni več mogoče. Pritožnik bi zato moral že v prvem ugovoru sam utemeljiti procesno predpostavko za vložitev tega pravnega sredstva – svoj pravni interes. Na to ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno niti ni moglo več opozarjati.

Ker je bil torej pritožnikov ugovor zavržen iz procesno formalnih razlogov, so pravno irelevantne njegove pritožbene trditve, ki se nanašajo na samo materialnopravno neutemeljenost odločitve o zaznambi spora.

Pritožba torej ni utemeljena in jo je potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom ZNP).

Odločitev v drugem odstavku izreka tega sklepa temelji na določbi 3. odstavka 161. člena ZZK-1. (1) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1072/2008, z dne 19.3.2008.