Jedro

Po določbah ZZVN je potrebno dokazati pobeg pred dejanskim in neposrednim vojnim nasiljem okupatorja. Takšnih okoliščin pa tudi zaslišane priče niso navedle, zato sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da v zadevi ni podan obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka, končan z njeno odločbo št. 02003/01135/2004 0070 TK z dne 24. 12. 2004. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 10. 1. 2007 vložila vlogo, za katero je dne 4. 2. 2008 na zapisnik podala izjavo, da je z vlogo zahtevala obnovo postopka. V prejšnjem postopku je prvostopni upravni organ z odločbo z dne 8. 6. 2004 tožnici priznal status ŽVN - begunke za čas od 31. 10. 1943 do 15. 5. 1945. Navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila z odločbo št. 02003/01135/2004 0070 TK z dne 24. 12. 2004 ter zavrnila tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila tožbo, ki pa jo je upravno sodišče s sodbo U 71/2005 z dne 12. 12. 2006 zavrnilo. Zoper sodbo tožnica ni vložila pritožbe. Kot obnovitveni razlog je tožnica v postopku predlagala zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., prav tako je predložila različne listine. V zvezi s predlaganimi dokazi je tožena stranka ugotovila, da je listinska dokumentacija bila že predložena v prejšnjem postopku, prav tako sta bili v prejšnjem postopku že zaslišani priči A.A. in B.B. V obnovljenem postopku sta bili ponovno zaslišani priči A.A. in D.D., ki pa sta le potrdili svoje navedbe, ki sta jih podali že v prvem postopku. Zaslišan je bil tudi C.C., ki je potrdil tožničine navedbe. Na podlagi izvedenih dokazov je tožena stranka zaključila, da predlog za obnovo postopka ni utemeljen. Predložene dokumentacije ni mogoče šteti za nov dokaz v smislu določbe 1. točke 260. člena ZUP, saj je bila ista dokumentacija predložena že v prejšnjem pravnomočno končanem postopku. Ostali novo predlagani predloženi dokazi pa niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne rešitve. Ti dokazi namreč ne dokazujejo, da je bila tožnica med vojno izpostavljena kakršnemukoli vojnemu nasilju upoštevaje določbe ZZVN. Odločbo, s katero je bil tožničinemu bratu v enakih okoliščinah priznan status žrtve vojnega nasilja, pa je tožena stranka v postopku revizije odpravila s svojo odločbo z dne 19. 11. 2007 in zavrnila njegov zahtevek. Ker novi dokazi niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, je tožena stranka tožničin predlog za obnovo postopka zavrnila na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP.

Tožnica navaja, da tožbo vlaga zoper odločbo št. 0200301135/20040070 TK z dne 24. 12. 2004, s katero je bila odpravljena odločba Upravne enote Maribor in zavrnjen njen status ŽVN – begunke. Meni, da toženo stranko pri odločitvi niso vodile kršitve ŽVN in Upravne enote Maribor, temveč gre predvsem za ideološke opredelitve. Vztraja, da je bil na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen materialni predpis. Za odločitev v zadevi je ključno, da je mati z otroki oktobra 1943 prebežala iz Maribora v Kočno na Pohorju, kjer so dočakali konec druge svetovne vojne, da je bil oče terenski aktivist in da je sodeloval v odporniškem gibanju. Pri sojenju konkretnega primera bi morala tožena stranka upoštevati vse okoliščine, ki so bile prisotne v času okupacije na Štajerskem. Nasilje, ki ga je nemški okupator izvajal na Štajerskem, je bilo usmerjeno predvsem na sodelavce osvobodilnega gibanja in na njihove svojce. Iz knjige Marjana Žnidariča je razvidno, da je samo od poletja do jeseni 1943 iz železniških delavnic in kurilnice odšlo v partizane najmanj 13 očetovih sodelavcev. Prav tako je od jeseni 1943 do konca novembra v Mariboru v roke okupatorju padlo 110 sodelavcev odporniškega gibanja. Od tega so jih 17 ustrelili, 31 pa poslali v koncentracijska taborišča. Sprašuje se, zakaj ji v pravni državi na podlagi teh dokazov ministrstvo ne podeli statusa. Predlaga, da sodišče odpravi odločbo ministrstva in potrdi izdano odločbo Upravne enote Maribor z dne 8. 6. 2004. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, ki jih je že navedla v izpodbijani odločbi. Meni, da dokazi, na katere se sklicuje tožnica, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v tožbi kot izpodbijano odločbo navedla odločbo tožene stranke št. 0200301135/200400700 TK z dne 24. 12. 2004. Navedena odločba, ki jo je tožena stranka izdala v postopku revizije ter je z njo zavrnila tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je že bila predmet presoje v upravnem sporu v zadevi U 71/2005. To sodišče je o tožbi že odločilo s sodbo z dne 12. 12. 2006, ki je postala pravnomočna dne 12. 1. 2007. Ker je tožnica k tožbi priložila odločbo tožene stranke št. 02003-400/2005 z dne 22. 12. 2008, je sodišče štelo, da tožnica vlaga tožbo zoper navedeno odločbo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so podani pogoji za obnovo postopka, ki jo je tožnica predlagala na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/2005-UPB1, ZUP). Po navedeni določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Za nova dejstva se kot razlog za obnovo postopka štejejo le dejstva, ki so obstajala v času vodenja prejšnjega upravnega postopka, pa jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti. Nov dokaz pa je samo takšen dokaz, ki je obstajal že v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar se zanj ni vedelo in ga ni bilo mogoče uporabiti. Pri tem pa morajo biti nova dejstva oziroma novi dokazi takšni, da bi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bili znani in uporabljeni v prejšnjem postopku.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnici z dokončno odločbo tožene stranke št. 02003/011352004 0070 TK z dne 24. 12. 2004, izdano v postopku revizije, zavrnjen status žrtve vojnega nasilja – begunca za čas od 31. 10. 1943 do 15. 5. 1945, ker ni izkazala, da bi ji grozil kateri od prisilnih ukrepov ali nasilnih dejanj okupatorja v smislu določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2003 – UPB, ZZVN). Tožnica je v predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila dne 10. 1. 2007, kot nov dokaz predlagala zaslišanje prič ter predložila listinsko dokumentacijo, ki bi naj dokazovala, da so pobegnili zaradi očetovega sodelovanja s partizani. Tožena stranka je v zvezi s predlaganimi dokazi ugotovila, da so bili listinski dokazi že predloženi in presojeni v prejšnjem postopku, zaradi česar jih ni mogoče šteti za nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Glede predlaganih prič (ki jih je zaslišal prvostopni organ) pa je tožena stranka ugotovila, da niso navedle okoliščin, ki bi lahko pripeljale do drugačne rešitve.

Tudi po mnenju sodišča so navedeni zaključki tožene stranke pravilni in utemeljeni v podatkih v spisu. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da zaslišani priči nista navedli okoliščin, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, kot je že bila izdana v prvotnem postopku. Prav tako dejstvo, da je tožničin oče med vojno deloval za cilje NOB, ne dokazuje, da je tožnici dejansko grozilo nasilje, pred katerim je pobegnila skupaj z materjo v kraj Kočna na Pohorju. V postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da se je tožničin oče, potem ko je družino odpeljal na Pohorje, vrnil v Maribor, kjer je do konca vojne živel in bil redno zaposlen, nad njim pa ni bilo izvršeno nobeno nasilno dejanje ali prisilni ukrep okupatorja. Po določbah ZZVN je potrebno dokazati pobeg pred dejanskim in neposrednim vojnim nasiljem okupatorja. Takšnih okoliščin pa tudi zaslišane priče niso navedle, zato sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da v zadevi ni podan obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1).