Jedro

Kljub temu, da delodajalcu ni potrebno podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že ob prvih znakih težav pri poslovanju, je v presojani zadevi tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo odpovedi. S poslovnim razlogom se je namreč seznanila tedaj, ko je podala prvo napoved redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, najkasneje pa, ko je tožnici odredila nastop izrednega plačanega dopusta (s čimer je navzven pokazala, da je prenehala potreba po opravljanju njenega dela). Ker ji je pogodbo o zaposlitvi redno odpovedala šele po poteku trideset dni od tedaj, je ravnala nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 195,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.6.2003 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše delovno dobo v delovno knjižico (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijavi v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, ji obračuna bruto plače, ki bi jih prejemala, če bi delala in od njih poravna vse ustrezne prispevke in davke ter tožnici izplača pripadajoče neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 10. v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 327.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo zgolj na izpovedbo tožnice in na selektivno interpretacijo izpovedbe priče S.M., ni pa upoštevalo listinskih dokazov in izpovedbe priče P.Š.. Iz izpovedbe priče S.M. ne izhaja, da je pričetek dela na programu N. pomenil kar njegovo dokončno implementacijo. Gre za velik poseg v poslovanje in knjigovodenje podjetja, zato je obdobje uvajanja pri nekaterih modulih trajalo tudi še v letu 2005, pa še takrat modul prefakturiranje stroškov ni bil v celoti izveden. Poročilo o potrebni kadrovski strukturi z dne 6.6.2003 je pomenilo le, da je v tistem trenutku N. – modul prefakturiranja stroškov implementiran do te mere in uporaben s tako gotovostjo, da delo lahko obvladujejo štiri delavke, od teh ena za polovičen delovni čas. Obenem je iz tega poročila razvidno, da po trimesečnem poskusnem obdobju program za prefakturiranje še ni bil implementiran. Vse to naj bi potrjevalo, da so netočne ugotovitve, da naj bi bil program N. dokončno implementiran in uporaben že na začetku leta 2002. Delo tožnice je tako postalo nepotrebno šele po ugotovitvi S.M. iz poročila z dne 6.6.2003, na podlagi tega poročila pa je tudi stekel celotni postopek ugotavljanja viška delavcev, ki je pripeljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi nasprotja med navedenimi dokazi moralo odpraviti tako, da bi dodatno zaslišalo pričo S.M.. Tožnica je v tožbi navajala, da je vse do junija 2003 obstajala potreba po njenem delu in da je bilo dela dovolj, saj so v času njene odsotnosti na njenem delovnem mestu in na njenem računalniku delale druge delavke. Nenazadnje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da verjame tožnici, da so njeno delo v času izrednega dopusta in bolniškega staleža opravljale druge delavke. Tako sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje samo s seboj, saj po eni strani ugotavlja, da je potreba po delu tožnice prenehala že veliko pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po drugi strani pa pritrjuje tožnici, da je delo zanjo ves čas bilo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bilo razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delo se je pri toženi stranki uspešno izvajalo s štirimi delavkami, zato je bilo delo ene delavke nepotrebno. Tožnica je bila logična izbira glede na njeno strokovno izobrazbo in izkušnje pri delu s programom N. Delo tožnice je postalo nepotrebno in ekonomsko neupravičeno zaradi reorganizacije dela z uvedbo nove tehnologije. Presežek delovne sile ni nastal z implementacijo programa N., ampak z oceno, da program res deluje in da se lahko število zaposlenih ustrezno zmanjša. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala pristojna oseba. M.F., ki je podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je imel veljavno pooblastilo direktorja sektorja J.B.. V kolikor bi s podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi čakali na J.B., bi bil rok za izdajo odpovedi zamujen. Namen direktorja sektorja J.B., da se tožnici poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, je razviden že iz napovedi odpovedi, M.F. pa je bil le izvajalec namere, ki jo je podal J.B.. Pritožba prereka navedbe tožnice, da naj bi tožena stranka naknadno priredila in sproducirala vsa pooblastila. Sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita, da že na prvem naroku za glavno obravnavo ni predložila pooblastila in listin, iz katerih bi izhajalo, da je bil M.F. upravičen podpisati odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj do zaslišanja priče J.B. nihče ni dokazoval, da bi bila odpoved nezakonita zaradi podpisnika. Nenazadnje toženi stranki ni potrebno dokazovati in navajati dejstev, o katerih tožnica niti ne trdi kaj drugega. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi pooblastilo za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo biti posamično in specialno. Obrazložitev sodbe naj bi bila v nasprotju z izrekom, sodba pa tudi ne vsebuje razlogov oziroma izrek ni ustrezno obrazložen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo vse listinske dokaze in izpovedbe vseh prič, med drugimi tudi priče P.Š. in S.M.G., zato naj bi bile drugačne navedbe tožene stranke neresnične in zavajajoče. Iz izpovedb prič in predloženih listinskih dokazov izhaja, da je delo na programu N., na področju prefakturiranja stroškov potekalo nemoteno. Število delavcev, potrebnih za delo s tem programom je bilo znano najkasneje v decembru 2002, dejansko pa že ob sami uvedbi programa, to je v začetku leta 2002. To izhaja tudi iz izpovedbe priče P.Š. o tem, da se je že pred 1.1.2003 vedelo, da bosta na programu N. delali samo dve delavki, med katerima pa ni bila predvidena tožnica. Priča S.M.G. je prepričljivo izpovedala, da so v letu 2002 prešli na nov sistem izdajanje faktur in da delo zaradi tega ni zastajalo. Običajno je, da se vsak program dopolnjuje in razširja, vendar pa se program N. do junija 2004 ni bistveno spremenil glede na njegovo funkcionalnost v decembru 2002. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je že v decembru 2002 ugotovila, da je delo tožnice postalo nepotrebno. Poročilo z dne 6.6.2003 je bilo očitno izdelano izključno z namenom upravičiti drugo napoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka po lastni krivdi zakonski 30 dnevni rok za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvič zamudila že v januarju 2003. Tožena stranka bi vse morebitne pomisleke in dodatno vprašanja v zvezi z zaslišanjem priče S.M.G. lahko izrazila v pripombah na zapisnik ali pa na naslednji obravnavi, ki pa se je sploh ni udeležila, niti ni opravičila svojega izostanka. Tožena stranka sedaj predlaga dodatno zaslišanje priče zaradi neuspeha v pravdi, ne pa zaradi ugotavljanja materialne resnice. Sicer pa je bila izpovedba priče S.M.G. izčrpna in prepričljiva. Tožena stranka je bila z razlogi za redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanjena najkasneje v decembru 2002, v času do nove napovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa niso nastopili nobeni novi razlogi, ki bi opravičevali ponovno izdajo takšne napovedi. Vprašljiva je verodostojnost sklepa z dne 6.6.2003, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da J.B. ni imel niti nadzora niti vedenja glede dela službe za obračun, prav tako pa tega niti ni imel niti P.Š.. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila potrebna po tožničinem delu izkazana tako v decembru 2002 kot tudi v juniju 2003, saj so tožničino delo morale opravljati druge delavke, ker je bila tožnica po nalogu tožene stranke na izrednem plačanem dopustu, kljub temu, da je obstajala potreba po njenem delu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku z zakonom določenih rokov. Iz dokaznega postopka naj bi izhajalo, da direktor sektorja J.B. ni bil seznanjen z dejanskim dogajanjem na delovnem in organizacijskem področju, torej tudi ne z odpovednim razlogom, zaradi česar tudi ni mogel pooblastila prenesti na drugo osebo. Razen tega takšno pooblastilo tudi ni obstajalo in ga zato tožena stranka tudi ni mogla predložiti tožnici že ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi takšno obvestilo obstajalo, bi ga tožena stranka predložila že do začetka glavne obravnave, ne pa šele kasneje. Navedba tožene stranke, da je M.F. imel pooblastilo, ki mu je omogočalo podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni v skladu s statutom tožene stranke. Ta takšno pravico pridržuje samo direktorju sektorja, to je J.B., ne pa tudi od njega pooblaščenim osebam. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoj pooblastila ob M.F. za podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazan ter da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno po vsebini in obliki drugačno pooblastilo, kot je dano za tekoče vodenje poslov. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z neobrazloženo navedbo o tem, da naj bi bil izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo in da obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je bil tak izrek izrečen, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, sodba pa tudi ima razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Glede odločilnega vprašanja v tem sporu, to je, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in glede tega vprašanja tudi pritožbeno sodišče na podlagi obravnave pred sodiščem druge stopnje ne ugotavlja drugačnega dejanskega stanja. Niti na podlagi dopolnilnega zaslišanja priče S.M.G. na pritožbeni obravnavi, ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici seznanila šele s poročilom S.M. z dne 6.6.2003 o potrebni kadrovski strukturi obračuna sektorja G (priloga B6). Res je sicer, da v tem poročilu priča S.M.G. ugotavlja, da ekipa štirih oseb (tri za poln delovni čas in ena za polovični delovni čas) normalno obvladujejo delo v obračunu sektorja X in da ta ekipa ne potrebuje dodatne kadrovske okrepitve. Takšna ugotovitev bi sicer res lahko predstavljala seznanitev tožene stranke z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa je v tej zadevi potrebno upoštevati celoten tok dogodkov in predhodna dejanja tožene stranke, ki pa vendarle kažejo na to, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila bistveno prej. Upoštevati je namreč potrebno, da je tožena stranka tožnici že 31.1.2003 podala napoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri navaja, da so izpolnjeni pogoji za uporabo programa N. v postopku obdelave poslovnih dokumentov in prefakturiranja v sektorju za gospodarjenje z nepremičninami, zaradi česar bodo za enako količino obdelave podatkov namesto šestih potrebovali delo le dveh delavcev. Takšna napoved sicer ne bi nujno pomenila, da se je tožena stranka že takrat seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kolikor bi tožnica tudi po tej napovedi ostala na delu. Delodajalec pač lahko oceni, da so že nastopili poslovni razlogi, zaradi katerih ne potrebuje delavca, pa si kasneje premisli in delavca obdrži na delu, ker pač pričakuje, da se bodo razmere na trgu spremenile ipd.. V takem primeru bi bilo neustrezno delodajalcu očitati, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem bi moral podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi kasneje spoznal, da niso bila upravičena njegova pričakovanja, da se bodo ekonomske razmere izboljšale. Vendar pa v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj je tožena stranka še pred citirano napovedjo z dne 31.1.2003 tožnico poslala na izreden plačan dopust in ji potem ta izreden plačan dopust mesečno podaljševala ves čas do izdaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno ravnanje tožene stranke pa tudi na zunaj kaže, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela že veliko pred poročilom S.M.G. z dne 6.6.2003. Glede na navedeno sploh ni bistveno, kdaj je bil program N. dokončno implementiran, saj je tožena stranka s tem, ko je tožnico na podlagi odredb o nastopu in podaljšanju izrednega plačanega dopusta, trajno odstranila z delovnega mesta, tudi navzven nedvomno pokazala, da je pri njej prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je sicer že večkrat zavzelo stališče, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec odpoved moral podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju, torej že ob prvih analizah, ki bi kazale na to, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela oziroma da to delo delodajalcu prinaša izgubo, seveda pa je to veljalo le v primerih, ko je delodajalec kljub izračunom, ki so kazali na to, da morda ni ekonomsko utemeljeno še naprej imeti takšno število zaposlenih, delavce kljub temu še naprej obdržal v delovnem razmerju na njihovih delovnih mestih. V tej zadevi pa je tožena stranka tožnico že pred prvo napovedjo odpovedi odstranila z njenega delovnega mesta z uporabo inštituta izrednega plačanega dopusta, zato ni mogoče trditi, da ves čas takšnega izločanja tožnice iz organiziranega delovnega procesa ni vedela, da je prenehala potreba po opravljanju njenega dela.

Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved oziroma kdaj je nastal razlog za odpoved, je dejansko vprašanje in ga je potrebno ugotavljati za vsak primer posebej. V tej zadevi je očitno, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila najkasneje takrat, ko je 31.1.2003 podala prvo napoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je po tistem ves čas s svojim ravnanjem manifestirala, da je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je pri toženi stranki opravljala tožnica. Dejansko, zlasti še upoštevajoč kasnejše ravnanje tožene stranke, to je napoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi in podaljševanje odredbe o nastopu izrednega plačanega dopusta, pa je tožena stranka za razlog za odpoved zvedela že 5.12.2002, ko je tožnici prvič odredila izredni plačani dopust, ki je potem trajal vse do izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Navedeno pomeni, da je že zgolj zaradi teh ugotovitev sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Peti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) namreč določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Prekluzivni 30 dnevni rok, v katerem bi tožena stranka morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tako potekel veliko pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo njeno nezakonitost. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer bil podan, saj so pri toženi stranki prenehale potrebe po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov, saj zaradi uvedbe nove tehnologije (uvedba programa N.) pri toženi stranki ni bilo več potrebe po tolikšnem številu zaposlenih v sektorju gospodarjenja z osnovnimi sredstvi. Navedeno nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da tožena stranka sedaj vse delo v tem sektorju uspešno opravi le z dvema zaposlenima, kakor je to tožena stranka predvidevala že v dne 31.1.2003 podani napovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dovolj, da je podan z zakonom predvideni razlog, temveč mora biti odpoved podana tudi v z zakonom določenem prekluzivnem roku. Glede na to, da je bila tožnica na izredni plačani dopust poslana že 5.11.2002, je bilo možno šteti, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved seznanila že takrat, kar pomeni, da je ob odpovedi potekel tudi objektivni 6-mesečni rok, v katerem bi odpoved morala biti podana.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja na to, da ni logično, da sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je odpoved podana prepozno (saj to implicira, da zanjo obstaja utemeljen razlog), po drugi strani pa navaja, da je odpoved nezakonita, ker pri toženi stranki v resnici ni prenehala potreba po opravljanju dela tožnice, ker naj bi njeno delo v času izrednega plačanega dopusta opravljali drugi delavci. Slednje stališče je sicer očitno napačno, saj tudi iz izpovedi S.M.G. izhaja, da sta v času tožničine odsotnosti delo opravljali D.Š. in I.P., torej delavki, ki sta edini ostali v tem sektorju, da pa je v začetnem obdobju pri izdelavi razdelilnikov, ki so kompleksni s svetovanjem (kar pa ni delo tožnice), sodelovala tudi B.K., ki je prej vodila ta sektor in da je bila S.K. zaposlena občasno, poleti, kar pomeni, da je šlo za nadomeščanje odsotnih delavk. Vendar napačno sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da poslovni razlog ni bil podan, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bilo tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi že zgolj zaradi poteka prekluzivnega roka iz osmega odstavka 98. člena ZDR.

Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj bi jo podala nepooblaščena oseba. Vsakdo lahko prenese toliko pooblastil, kot jih ima, zato je tudi direktor sektorja X J.B. vodjo službe vzdrževanja M.F. lahko pooblastil, da ga v času njegove odsotnosti nadomešča v celotnem obsegu njegovih pooblastil, ki jih ima po statutu družbe in ostalih aktih. Na podlagi takšnega pooblastila je M.F. lahko podpisal izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral imeti izrecno pooblastilo za odpoved delovnega razmerja tožnici, češ da takšno dejanje ne sodi v okvir običajnega pooblastila za tekoče vodenje poslov. Direktor sektorja je M.F. pooblastil, da ga nadomešča v celotnem obsegu njegovih pooblastil in ker je za direktorje sektorjev v statutu izrecno predvideno, da so pristojni za odločanje v zadevah, povezanih z delovnimi razmerji, je bil na podlagi pooblastila z dne 19.6.2003 M.F. pooblaščen tudi za to, da tožnici poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očita ponareditev tega pooblastila. Zgolj to, da tožena stranka tega pooblastila ni predložila že z odgovorom na tožbo oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo, ne dokazuje neverodostojnosti te listine. V tožbi tožnica ni zatrjevala, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi podala nepristojna oseba in se to vprašanje sploh ni odprlo, dokler na naroku za glavno obravnavo 20.9.2005 ni bil kot priča zaslišan J.B.. Šele takrat je tožnica podala ugovor, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, ker je ni podpisala pristojna oseba. Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da je pooblastilo predložila šele s pripravljalno vlogo z dne 3.10.2005, saj je potrebno šteti, da je podan primer iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ta namreč določa, da stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Glede na to, da vprašanje upravičenosti za podpis pogodbe o zaposlitvi prej sploh ni bilo sporno, toženi stranki ni mogoče očitati, da pooblastila ni predložila že prej. Seveda pa zmotno stališče sodišča prve stopnje v zvezi s pristojnostjo osebe, ki je odpoved podpisala, ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj je tožbenemu zahtevku bilo potrebno ugoditi zaradi poteka prekluzivnega roka, v katerem bi odpoved pogodbe o zaposlitvi morala biti podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, kar pomeni, da je v njem bila uspešna tožnica. Upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je tožena stranka tožnici zato dolžna povrniti njene utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Utemeljeno priglašena nagrada za zastopanje na vsakem od obeh narokov znaša 150 točk (za drugi narok je tožnica neutemeljeno priglasila nagrado v višini 300 točk), za čas porabljen med zastopanjem, pa gre odvetnici urnina v višini 50 točk. Pač pa pritožbeno sodišče ni priznalo nagrade za odgovor na pritožbo, saj ta za pravilno odločitev v tem sporu ni bil potreben, prav tako ne 40 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne za vsakega od obeh narokov pred pritožbenim sodiščem, saj plačilo v višini 20 točk za vsake začete pol ure pripada odvetniku le za čas potovanja za stranko (četrti odstavek 7. člena OT), ki pa ni bilo potrebno, saj sta sedeža pritožbenega sodišča in tožničine pooblaščenke v istem kraju. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice tako znašajo 350 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 160,65 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20% DDV in 2% za materialne stroške, zaradi česar celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnice znašajo 195,99 EUR, kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti.