Jedro

Določb 168. člena ZUJF in 5. člena Aneksa k kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije ni mogoče tolmačiti tako, da delodajalec delavcu prvenstveno povrne stroške javnega prevoza iz kraja njegovega bivanja, če tak javni prevoz obstaja. Za ugotovitev o tem, ali obstaja javni prevoz, je odločilno, ali ga zaposleni lahko uporabi na razdalji 2 km od naslova njegovega bivališča oziroma kraja, od koder se vsakodnevno vozi na delo, pri tem pa ni odločilno, ali je tak javni prevoz na voljo prav v formalnem kraju njegovega bivanja ali v sosednjem kraju. Glede na velike razlike med velikostjo naselij v Sloveniji, bi taka razlaga lahko pripeljala do neupravičenega razlikovanja med delavci glede na to, v kakšnem kraju živijo, oziroma glede na to, kako blizu "meje" kraja je naslov njihovega bivališča. V predmetni zadevi ima toženka na razdalji 2 km možnost uporabe dveh vrst javnega prevoza in tožena stranka ji je glede na namen predpisov o povračilu stroškov za prihod na delo in z dela pravilno povrnila stroške cenejšega, kar pa seveda ne vpliva na dejstvo, da toženka lahko za prihod na delo in z dela uporabi tudi kakršen koli drug način prevoza.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se: - prvi odstavek II. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati znesek v višini 1.164,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila, - IV. točka izreka pa se spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 226,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 702,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki plača 1.164,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila. Zavrnilo je, kar je tožena stranka kot tožeča stranka po nasprotni tožbi zahtevala več ali drugače, to je znesek 255,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbenega zahtevka tožene stranke za plačilo 39,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 534,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek II. točke in IV. točko sodbe in sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vlaga pritožbo tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne oziroma razveljavitev tega dela odločitve s stroškovno posledico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba pri izračunu stroškov za prevoz na delo in z dela upoštevati le postajališče javnega prevoza, ki se nahaja v kraju bivališča delavca, saj to ne izhaja iz veljavne zakonodaje. Navaja, da mora kot javni zavod pri porabi javnih sredstev upoštevati Zakon o javnih financah ter Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), po katerem je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza, ki ga lahko uporabi. Sklicuje se na stališče in priporočila pristojnih državnih organov v zvezi s tem. Poudarja, da gre pri plačilu stroškov prevoza za pravico javnega uslužbenca, na katero pa način, na katerega javni uslužbenec dejansko prihaja na delo, ne vpliva. Opredeljuje cene vozovnic na relacijah z avtobusnih postajališč A. in B., pri čemer sta obe postaji od prebivališča tožene stranke oddaljeni manj kot 2 km in tako obe predstavljata primerno izhodišče za uporabo javnega prevoza. Trdi, da je na podlagi teh ugotovitev tožeča stranka toženi stranki zagotovila povračilo stroškov prevoza, ki je občutno cenejši, to je od postaje AP B. Navaja, da iz določb ZUJF definicija kraja bivališča ne izhaja, iz Zakona o prijavi prebivališča pa je mogoče sklepati, da gre za naslov, na katerem posameznik stalno oziroma začasno prebiva. Meni, da ni mogoče enačiti tega pojma s pojmom "kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela", niti to ne izhaja iz ZUJF. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 199/2014. Navaja, da javni prevoz s postaje B. ustreza omejitvi oddaljenosti manj kot 2 km ter manj kot enourni časovni izgubi, kar izhaja iz ZUJF in aneksa. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo postajališče v drugem kraju mogoče upoštevati le, če javni uslužbenec v kraju, kjer prebiva, ne bi imel na voljo javnega prevoza, oziroma v primeru, ko ima javni uslužbenec znotraj kraja bivališča možnost uporabiti več različnih vrst javnega prevoza. Sklicuje se na mnenje Ministrstva za pravosodje in javno upravo. Navaja, da je javni prevoz na relaciji AP B. - C. neprimerno cenejši od prevoza na relaciji AP A. - C., pri čemer razdalja med eno in drugo postajo znaša le 606,6 metrov. Opozarja tudi na vzporednico z obveznostjo zagotavljanja kombinacije kilometrine in javnega prevoza v primeru, ko je javni prevoz mogoč, a je postaja javnega prevoza od kraja bivališča javnega uslužbenca oddaljena več kot 2 km. Meni, da je mogoče uporabiti tudi kombinacijo hoje in javnega prevoza. Poudarja, da iz veljavne zakonodaje ne izhaja, da je treba uporabiti najbližji javni prevoz. Meni, da je treba upoštevati le izrecne omejitve, določene z ZUJF in aneksom h KP. Zatrjuje, da bi bilo v nasprotju z načelom enakopravnosti, če bi delodajalec javnemu uslužbencu, ki ima v radiju 2 km možnost uporabiti različna javna prevoza, kljub temu, da je javni prevoz v sosednjem kraju neprimerljivo cenejši, zagotavljal povračilo stroškov od postaje, ki je najbližja, in to zgolj zato, ker se postaja nahaja v kraju, kjer prebiva. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka), ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o vračilu zatrjevanih preveč plačanih stroškov za prevoz na delo in z dela ter o nasprotni tožbi, s katero je tožena stranka zahtevala plačilo višjih stroškov za prevoz na delo in z dela, kot jih je prejemala v obdobju od junija 2012 do marca 2015. Na podlagi določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) je odločilo, da tožena stranka ni dolžna vrniti že izplačanih stroškov za prihod na delo in z dela v višini 702,29 EUR. Zoper ta del odločitve ni bila vložena pritožba. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 168. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl. – ZUJF) in 5. člena aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/12 – aneks h KP) zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

7. V 168. členu ZUJF določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km, in sicer v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. V 169. členu pa ZUJF določa, da je kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivališča oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. Aneks h KP pa v 5. členu določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km ter da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

8. Sodišče prve stopnje je navedene določbe tolmačilo tako, da delavcu pripada pravica do povračila stroškov v zvezi z delom, ki mu nastanejo od (geografskega) kraja njegovega bivališča do delovnega mesta, zato mu jih mora delodajalec v tem obsegu tudi povrniti. Štelo je, da je javni prevoz toženi stranki zagotovljen v kraju njenega bivanja (A.), zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške prevoza na delo in z dela iz tega kraja, ne pa iz sosednjega (B.). Zavzelo je tudi stališče, da bi bilo drugače, če tožena stranka iz kraja bivanja ne bi imela zagotovljenega javnega prevoza, temveč šele na razdalji do 2 km izven njega, saj bi ji v tem primeru pripadalo povračilo za stroške javnega prevoza iz sosednjega kraja.

9. Tožeča stranka utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo na podlagi tega nepravilnega stališča. Uvodoma je treba poudariti, da ni pomemben način dejanskega prevoza delavca na delo in z dela, odločilno je, ali ima delavec glede na vozne rede javnih prevoznih sredstev in delovni čas možnost uporabe javnega prevoza. Če ima na voljo javni prevoz na razdalji manj kot 2 km oddaljenosti od naslova bivališča, mu delodajalec povrne stroške tega javnega prevoza, če pa ima na tej relaciji na voljo več vrst javnega prevoza, mu povrne najcenejšega. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je delodajalec dolžan povrniti stroške javnega prevoza od avtobusne postaje, ki je v kraju toženkinega bivališča (A.), čeprav je od naslova njenega bivanja manj kot 2 km oddaljena tudi avtobusna postaja v B., od koder je strošek avtobusnega prevoza mnogo nižji. Določb 168. člena ZUJF in 5. člena Aneksa k KP ni mogoče tolmačiti tako, da delodajalec delavcu prvenstveno povrne stroške javnega prevoza iz kraja njegovega bivanja, če tak javni prevoz obstaja. Za ugotovitev o tem, ali obstaja javni prevoz, je odločilno, ali ga zaposleni lahko uporabi na razdalji 2 km od naslova njegovega bivališča oziroma kraja, od koder se vsakodnevno vozi na delo, pri tem pa ni odločilno, ali je tak javni prevoz na voljo prav v formalnem kraju njegovega bivanja ali v sosednjem kraju. Glede na velike razlike med velikostjo naselij v Sloveniji, bi taka razlaga lahko pripeljala do neupravičenega razlikovanja med delavci glede na to, v kakšnem kraju živijo, oziroma glede na to, kako blizu "meje" kraja je naslov njihovega bivališča. V predmetni zadevi ima toženka na razdalji 2 km možnost uporabe dveh vrst javnega prevoza in tožena stranka ji je glede na namen predpisov o povračilu stroškov za prihod na delo in z dela pravilno povrnila stroške cenejšega, kar pa seveda ne vpliva na dejstvo, da toženka lahko za prihod na delo in z dela uporabi tudi kakršen koli drug način prevoza.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev v prvem odstavku II. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 1.164,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2017 dalje do plačila. Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da v postopku nista uspeli ne tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v tožbi ne tožena stranka s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi, vsaka sama krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

11. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti njene stroške pritožbe. Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo naslednje potrebne stroške pritožbenega postopka: nagrado za sestavo pritožbe v višini 250 točk, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 2 % oziroma 5 točk, 22 % DDV v višini 25,75 EUR ter sodno takso v višini 84,00 EUR. Skupni stroški pritožbe, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tako znašajo 226,79 EUR, v primeru zamude pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

12. Skladno s 154. členom ZPP toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.