Jedro

V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika (v obravnavanem primeru: od zahteve - opomina upnika, naj mu dolžnik posojilo vrne - drugi odstavek 574. člena OZ), po ustaljenih stališčih sodne prakse zastaranje začne teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma bi moral opraviti dejanje. Določbe o zastaranju so kogentne in teh rokov upnik s svojo neaktivnostjo ne more podaljševati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.996 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2020 in za plačilo pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.444,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej (točka II izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovarja bistveno kršitev pravil postopka po 286. členu ZPP, ker je sodišče nepravilno upoštevalo prepozen ugovor zastaranja. Podan je bil šele z vlogo 14. 11. 2022, po prvem naroku glavne obravnave, brez opravičila, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodba je v tem delu nepravilna. V sprejetem programu vodenja postopka ni bilo pravnih podlag glede zastaranja, program vodenja postopka ni bil spremenjen niti dopolnjen. Sodišče je napačno uporabilo drugi odstavek 574. člena OZ.2 Ker rok vračila ni bil dogovorjen, je treba upoštevati primeren rok, ki ne more biti krajši od dveh mesecev po zahtevi za vračilo. Napačen je zaključek, da je tožnica ustno zahtevo za vračilo podala že v letu 2014 in da je rok za plačilo iztekel 1. 3. 2015. Ugotovitve sodišča o zapadlosti terjatve nimajo dokazne osnove, mejijo na ugibanje. Tožnica je v spis predložila pisni zahtevek toženi stranki z dne 26. 2. 2020. Sporno je vračilo posojila. Zatrjevano gotovinsko vračanje je neizkazano, tožnica ga ni prejela. Stališče sodišča, da se ne bo spuščalo v presojo obsega vračila, ker je ugotovilo zastaranje, je napačno. Ker toženka posojila v vtoževanem znesku 14.996 EUR ni vrnila, ga je dolžna vrniti in nadaljevanje postopka v delu presoje dejanskega obsega vračila ni potrebno.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša pritožbene stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ugovor zastaranja je bil podan, tožnica se o njem ni izjasnila in ni pravočasno podala ugovora prekluzije. Ugovor zastaranja ni vplival na potek postopka v smislu zavlačevanja postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je 22. 3. 2021 zoper toženko vložila tožbo na vračilo posojila v višini 16.116 EUR z obrestmi od 27. 4. 2020 naprej. Toženka se je branila z ugovorom izpolnitve pogodbe. Naknadno je podala še ugovor zastaranja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta pravdni stranki na podlagi medsebojnega zaupanja in tesnega medsebojnega odnosa (mama - hči) avgusta 2012 sklenili ustno posojilno pogodbo, s katero je tožnica izročila toženki 16.116 EUR, in sicer namensko za ureditev stanovanja v hiši toženkinih starih staršev; - da rok vračila pogodbeno ni bil določen niti določljiv; - da je bilo namensko porabljeno za vlaganja v stanovanjsko hišo, ki so bila zaključena v letu 2013; - da je tožnica ustno zahtevala vračilo posojila v letu 2014, najkasneje 31. 12. 2014; - da bi bil sicer primeren rok za zahtevo tožnice toženki, naj ji vrne posojilo, do konca leta 2014; - da je sporna posojilna terjatev zapadla v plačilo najkasneje 1. 3. 2015; - da je bila tožba na vračilo posojila vložena 24. 5. 2021. 7. Po takih dejanskih ugotovitvah je presodilo, da je terjatev zapadla in dospela 1. 3. 2015, to je po izteku dvomesečnega roka od podane ustne zahteve za vračilo oziroma primernega roka, v katerem bi morala upnica ob ustrezni skrbnosti terjati vračilo. Po ugotovitvi, da je bila tožba vložena več kot pet let po zapadlosti terjatve, je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Ugovora izpolnitve pogodbe zato ni več obravnavalo.

8. Pritožba v prvi vrsti uveljavlja bistveno kršitev določbe 286. člena ZPP, češ da je sodišče nepravilno upoštevalo prepozno podani ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka brez posebnega opravičila podala šele v prvi pripravljalni vlogi, vloženi po prvem naroku glavne obravnave. Šlo bi lahko za relativno kršitev 286. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Relativne kršitve pravil postopka morajo stranke uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicujejo kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno niso mogle navesti. Toženka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da pritožnica navedeno procesno kršitev uveljavlja prepozno. Drži, da je bil ugovor zastaranja brez posebnega opravičila podan po prvem naroku, in sicer v pripravljalni vlogi toženke z dne 4. 11. 2021. Vloga je bila tožnici vročena 17. 11. 2022, naslednji narok glavne obravnave je bil opravljen 19. 1. 2023. Na njem je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze. Dokazni postopek in obravnavo je zaključilo. Tožnica ni podala ugovora prekluzije za prepozni ugovor toženke ne v morebitni pisni vlogi pred narokom ne na naroku, te zamude pa v pritožbi ne opraviči. Prepozno uveljavljane procesne kršitve 286. člena ZPP, ki jo prvič uveljavlja šele v pritožbenem postopku, torej ni mogoče več upoštevati.

9. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da očitane procesne kršitve ni. Sodišče prve stopnje je pravilo ocenilo, da naknadno podani ugovor zastaranja ne bo zavlekel reševanja spora. Tretji odstavek 286. člena ZPP določa, da ni prekluzije za naknadno navedena dejstva in dokaze, če jih stranke brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Prav za tak primer je šlo v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je opravilo le dva naroka glavne obravnave. Na prvem je zaslišalo tožečo stranko, na drugem (zadnjem) izvedlo vse ostale potrebne dokaze po dokaznem sklepu, sprejetem na prvem naroku in predvidenem v programu vodenja postopka. Obravnavanje ugovora zastaranja, podanega med prvim in drugim narokom, ni terjalo izvajanja drugih dodatnih dokazov, pač pa le dokazno oceno procesnega gradiva in pravno presojo o utemeljenosti ugovora. Ker se z obravnavanjem ugovora zastaranja ni zavlekel niti dokani postopek niti reševanje spora, je bila pravilna odločitev sodišča, da ga obravnava. Dejstvo, da v programu vodenja postopka, na katerega sicer sodišče ni vezano, niso bile navedene pravne podlage za zastaranje, ni vplivalo na pravilnost vodenja postopka in sprejeto odločitev.

10. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je odločilo, da je terjatev tožnice zastarala. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi s pretekom zakonsko določenega časa, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (335. člen OZ). Zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Dospelost terjatve iz naslova posojilne pogodbe, kadar rok vračila ni bil dogovoren in ni določljiv, je odvisno od upnikove zahteve, da mu dolžnik posojilo vrne; posojilojemalec mora posojilo vrniti po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ). Terjatev iz posojilne pogodbe zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člena OZ).

11. Tožnica ne izpodbija več dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da pogodbenici nista določili roka vračila posojila in da rok ni bil določljiv. Prav tako ne izpodbija dejanskih ugotovitev in presoje, da je bil glede na okoliščine primera primeren rok, do katerega bi morala tožnica kot upnica terjati vračilo posojila, 31. 12. 2014. Nasprotuje pa zaključku, da je bila ustna zahteva tožnice za vračilo posojila podana najkasneje 31. 12. 2014. Sklicuje se na pisno zahtevo z dne 26. 2. 2020 in trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo zapadlost terjatve.

12. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje o zapadlosti in dospelosti terjatve. Oporo za zaključek, da je bila ustna zahteva tožnice za vračilo posojila podana najkasneje 31. 12. 2014, je imelo že v neprerekani toženkini trditvi, da je tožnica zahtevala vračilo posojila v letu 2014 ob poslabšanju medsebojnih odnosov med pravdnima strankama, povzročenih zaradi spora med toženko in njeno staro mamo. Neprerekana dejstva štejejo za priznana (prvi odstavek 214. člena ZPP). Potrjena so bila tudi v dokaznem postopku z izpovedbami obeh strank in toženkinega moža kot priče. Ker je tožnica po pravilni oceni sodišča prve stopnje tudi sama priznala, da je terjala vračilo posojila ustno že pred podanim pisnim opominom, ne more izpodbiti prepričljive in pravilne dokazne ocene o časovnem okviru podane ustne zahteve za vračilo posojila s pavšalnimi pritožbenimi očitki o napačni ugotovitvi tega dejstva.

13. Ugotovitev, da je terjatev za vrnitev posojila zapadla in dospela 1. 3. 2015, to je dva meseca po ustnem opominu, danem najkasneje 31. 12. 2014, je pravno pravilna in skladna z drugim odstavkom 574. člena OZ.

14. V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika (v obravnavanem primeru: od zahteve - opomina upnika, naj mu dolžnik posojilo vrne - drugi odstavek 574. člena OZ), po ustaljenih stališčih sodne prakse zastaranje začne teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma bi moral opraviti dejanje.3 Določbe o zastaranju so kogentne in teh rokov upnik s svojo neaktivnostjo ne more podaljševati.4 Ob ugotovitvah sodišča, da je bil primeren rok za podajo zahteve za vračilo posojila v obravnavanem primeru glede na konkretne okoliščine primera prav tako 31. 12. 2014, se pritožnica torej ne more sklicevati na pisno zahtevo, ki je bila podana po navedenem roku. Upoštevna bi bila le, če bi bila podana v okviru primernega roka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (do 31. 12. 2014). Če tožnica ne bi ustno zahtevala vrnitve posojila do 31. 12. 2014, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, s prepozno postavljeno pisno zahtevo po vračilu posojila zastaralnega roka ni mogla podaljšati.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodba ni obremenjena z očitnimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, jo je bilo treba potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi toženka sama trpi svoje stroške, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni stopnji (prvi odstavek odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami. 3 II Ips 404/2008, II Ips 784/2005. 4 VSL I Cp 1864/2018.