Jedro

Pravno naziranje pritožbe o tem, da bi tožnica morala tožencu kot svojemu odraslemu otroku ponuditi sklenitev najemne pogodbe oziroma drugo primerno stanovanje, je zmotno. Medtem ko je Zakon o stanovanjskih razmerjih ščitil uporabnike stanovanj (prim. 5., 6. člen ZSR), Stanovanjski zakon posebnih določb o varstvu ožjih družinskih članov v razmerju do lastnika stanovanja nima. Lastniku torej ne odreka pravice, da zahteva izselitev iz stanovanja odraslega otroka, če ta zaseda stanovanje brez pogodbe, niti ga ne obvezuje, da z njim sklene najemno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se toženec izseli iz stanovanjske hiše, ter preda tožnici vse prostore, ki jih zaseda, izpraznjene svojih stvari in oseb. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 80.550,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da toženec v hišo ni prišel živet nezakonito, saj od nekdaj predstavlja njegov dom. Če je tožnica odstopila od privolitve, da toženec brezplačno prebiva v njeni stanovanjski hiši, bi ga morala pozvati k sklenitvi najemne pogodbe in plačilu najemnine. Iz toženčevih laičnih navedb v odgovoru na tožbo sledi, da je toženec bival v prostorih dogovorno in sicer je v zameno za svoje bivanje namesto tožnice opravljal določene storitve za njenega očeta. V tem delu ni bilo dokaznega postopka, toženec zato predlaga celo priči Ž. J. in N. M. V podstrešnem stanovanju, ki so ga uporabljali tožnica, njen sedaj pokojni mož in toženec, je toženec bival kot ožji družinski član. Če je bila tožnica lastnica stanovanja, je imel njen pokojni mož, dokler je živel, lastnost imetnika uporabe stanovanja, po njegovi smrti pa je ta pravica prešla na toženca kot ožjega družinskega člana. Zato bi morala tožnica tožencu analogno določilu 56. oziroma 149. čl. Stanovanjskega zakona ponuditi sklenitev najemne pogodbe. Šele če bi toženec to odklonil, bi ga sodišče lahko pojmovalo za nezakonitega uporabnika. Zato izselitve brez primernih prostorov toženi stranki ni mogoče naložiti. Sicer pa toženec zaseda le stanovanje v mansardi in klet ter garažo, ne pa cele hiše, zato je v delu, ki presega omenjeno, zahtevek neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno naziranje pritožbe o tem, da bi tožnica morala tožencu kot svojemu odraslemu otroku ponuditi sklenitev najemne pogodbe ali drugo primerno stanovanje, je zmotno. Medtem ko je Zakon o stanovanjskih razmerjih ščitil uporabnike stanovanj (prim. 5., 6. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, ZSR), Stanovanjski zakon (SZ) posebnih določb o varstvu ožjih družinskih članov v razmerju do lastnika, nima. Lastniku torej ne odreka pravice, da zahteva izselitev iz stanovanja odraslega otroka, če ta zaseda stanovanje brez pogodbe, niti ga ne obvezuje, da z njim sklene najemno pogodbo oz. mu preskrbi drugo primerno stanovanje.

Toženec v pritožbi trdi, da mu je tožnica - mati dovolila brezplačno uporabo stanovanja kot plačilo za delo, ki ga je opravil namesto nje za starega očeta. V nasprotju z drugačnimi navedbami pritožbe, predstavlja to zatrjevano dejstvo v pritožbenem postopku nedovoljeno novoto (337. čl. ZPP), saj je toženec v postopku pred prvim sodiščem v odgovoru na tožbo trdil, da mu je bilo iz zatrjevanega razloga stanovanje večkrat obljubljeno v last in posest, realizacije te obljube pa zemljiškoknjižno stanje ne izkazuje. Le zaradi popolnosti je potrebno dodati, da v odgovoru na tožbo toženec ni določno povedal, o katerih dejstvih naj bi priči, ki ju imenuje tudi v pritožbi, sploh izpovedali, niti za te priče ni navedel zahtevanih podatkov (prim. 212. in 236. čl. ZPP).

Končno nedovoljeno novoto predstavljajo pritožbene trditve o tem, da je toženčev pokojni oče imel v spornem stanovanju lastnost imetnika pravice uporabe stanovanja (verjetno po določbah ZSR). Ne glede na to, da je ta pritožbena trditev povsem nedoločna, ni podprta z dokazi in kot taka ne bi mogla dokazovati dejstev, ki bi lahko pripeljala do pravnih posledic iz 56. oz. 149. čl. SZ, ki jih zatrjuje pritožba.

Tožbeni zahtevek, kot ga je oblikovala tožeča stranka, se glasi na izselitev iz stanovanjske hiše in izročitev tožnici prostorov, ki jih toženec zaseda, izpraznjenih svojih stvari in oseb. Čeprav po pritožbenih trditvah toženec ne zaseda vse hiše, je jasno, da bo izpraznil le tiste prostore, ki jih zaseda in jih izročil tožnici.

Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP, potem ko je ugotovilo, da kakšne po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka prvo sodišče tudi ni zagrešilo.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 1. odst. 154. in 1. odst. 165. čl. ZPP.