Jedro

Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).

Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodiščem v Sloveniji, ki je članica EU.

Ker tihi dogovor o pristojnosti temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, za odsotno toženko, ki za postopek ne ve, ni mogoče šteti, da je vanjo privolila.

Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila in je zato njen ugovor, dan v odgovoru na tožbo, pravočasen, je, čeprav iz drugačnih razlogov, pravilen.

Od pravilnosti presoje, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor v smislu 1. točke 17. člena Uredbe, je odvisna tudi pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti, ki sta ga pravdni stranki sklenili pred začetkom spora, ob upoštevanju 19. člena Uredbe, neveljaven.

Ker v konkretnem primeru ni podana ne izključna pristojnost ne pristojnost na podlagi tihe privolitve, prav tako pa ne gre za potrošniški spor, je moralo pritožbeno sodišče presoditi, ali je pristojnost sodišča RS morda veljavno dogovorjena. Odgovor je pritrdilen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tej pravdni zadevi ni podana mednarodna pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Tožbo je zato zavrglo.

2. Tožnica, ki se z odločitvijo ne strinja, vlaga pritožbo. Sodišču najprej očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da so razlogi v nasprotju z izrekom, saj se sodišče ni izreklo za nepristojno in ni razveljavilo opravljenih dejanj. Odločitev je tudi nepravilna. Vztraja, da je toženka s tem, ko v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, v njegovo pristojnost privolila. Ugovor, ki je bil dan v vlogi 11. 2. 2020, je prepozen. Pristojnost po prebivališču toženke ne izključuje uporabe 26. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Sodišču očita arbitrarnost, saj je odločitev sprejeta mimo stališč sodne prakse. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Poudarja, da v pristojnost ni privolila. Poleg tega bi morala biti kot šibkejša stranka na možnost tihe prorogacije opozorjena. Ker ni bila, je to kršitev mogoče sanirati tako, da se ugovor mednarodne pristojnosti dopusti naknadno. Dodaja, da določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) v tej zadevi niso uporabljive. Ker gre za potrošniško razmerje, čemur tožnica ni ugovarjala, je toženka, ki ima stalno bivališče na Malti, lahko tožena le pred sodiščem na Malti. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med izrekom in obrazložitvijo namreč ni nasprotja, ki bi onemogočalo pritožbeni preizkus. Čeprav sodišče izreka ni oblikovalo tako kot to narekuje tretji odstavek 18. člena ZPP, je iz njega vseeno razvidna odločitev, da slovensko sodišče ni pristojno in da se tožba zato zavrže. 6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica postopek začela z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V predlogu je navedla, da toženka biva na naslovu Ulica 1, to je na naslovu, na katerem je bivala ob podpisu leasing pogodbe in pogodbe o pristopu k dolgu, to je 25. 4. 2012. Zaradi nemožnosti vročitve je bilo v teku izvršilnega postopka s poizvedbami ugotovljeno, da ima toženka prijavljeno prebivališče v tujini, to je na Malti. Ker se je izkazalo, da tudi na tem naslovu ne biva (glej obvestilo organa za vročanje, list. št. 62), ji je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 7. 2019 (list. št. 90) postavilo začasnega zastopnika ter ji preko njega vročilo predlog za izvršbo. Toženka je v nadaljevanju tako ugovor zoper sklep o izvršbi kot ostale vloge vložila preko postavljenega začasnega zastopnika. Pristojnosti slovenskega sodišča je ugovarjala v odgovoru na tožbo. Trdila je, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor in je dogovor o pristojnosti, ki je bil sklenjen pred začetkom spora, neveljaven, glede na njeno bivališče pa je pristojno sodišče na Malti.

7. Sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče RS) je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).

8. Glede na to, da se pritožnica v pritožbi sklicuje tudi na določbe ZMZPP, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da uporaba tega zakona v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (glej 6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (glej 1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (glej 81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodiščem v Sloveniji, ki je članica EU.

9. Zgoraj citirana Uredba vsebuje splošno pravilo o mednarodni pristojnosti v 4. členu, dopolnjujejo pa ga pravila o izbirni (7. do 9. člen), varovalni (10. do 23. člen), izključni (24. člen), prorogirani pristojnosti (25. člen) in pristojnosti na podlagi tihe privolitve (26. člen).

10. Pritožnica v pritožbi pristojnost slovenskega sodišča utemeljuje s sklicevanjem na pristojnost na podlagi tihe privolitve (26. člen Uredbe1). Trdi, da je toženka s tem, ko v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala pristojnosti in ko tudi ni vložila pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče razveljavilo izdani sklep o izvršbi in zadevo odstopilo pristojnemu pravdnemu sodišču, privolila v pristojnost sodišča RS. Ker je pristojnost na podlagi tihe privolitve hierarhično le pod izključno pristojnostjo po 24. členu Uredbe (ki v konkretnem primeru ne pride v poštev), se je pritožbeno sodišče opredelilo najprej do tega ugovora.

11. Čeprav načeloma drži, da mora tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjati mednarodni pristojnosti in da se, če tega ne stori, šteje, da je tiho privolila, da v sporu sodi slovensko sodišče, v konkretnem primeru tak sklep ni mogoč. Upoštevati je namreč treba, da sta bila tako sklep o izvršbi z dne 4. 9. 2018 (list. št. 11) kot sklep z dne 2. 8. 2019 (list. št. 99), s katerim je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču, toženki vročena preko začasnega zastopnika in zato slednja s postopkom, ki teče proti njej, ni bila seznanjena. Ker tihi dogovor o pristojnosti temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, za odsotno toženko, ki za postopek ne ve, ni mogoče šteti, da je vanjo privolila. Pomembno je tudi dejstvo, da začasnemu zastopniku toženka ni mogla zagotoviti potrebnih informacij za presojo mednarodne pristojnosti in mu s tem zagotoviti vseh potrebnih informacij, da jo učinkovito izpodbija ali da poda privolitev. Pritožbeno sodišče s takim stališčem sledi razlagi Sodišča EU v zadevi C-112/13, v kateri je bil tožencu, katerega bivališče je bilo neznano, enako kot toženki v tej zadevi, postavljen začasni zastopnik, ki se je vsebinsko spustil v spor, mednarodni pristojnosti pa je ugovarjal šele v eni od kasnejših vlog. Sodišče je razsodilo, da je člen 24 Uredbe Sveta (ES) št. 44/20012 treba razlagati tako, da če nacionalno sodišče stranki, ki ji tožba ni bila vročena, ker njeno bivališče ni znano, postavi začasnega zastopnika odsotne tožene stranke v skladu z nacionalno zakonodajo, okoliščina, da se začasni zastopnik spusti v postopek, ne pomeni, da se spusti v postopek tožena stranka v smislu 24. člena te uredbe, kar ustvarja mednarodno pristojnost tega sodišča. 12. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila in je zato njen ugovor, dan v odgovoru na tožbo, pravočasen, je, čeprav iz drugačnih razlogov, torej pravilen, pritožba pa v tem pogledu neutemeljena.

13. Ker je mednarodna pristojnost procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka3, je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo tudi pravilnost presoje, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor v smislu 1. točke 17. člena Uredbe. Od pravilnosti te presoje je namreč odvisna tudi pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti, ki sta ga pravdni stranki sklenili pred začetkom spora4, ob upoštevanju 19. člena Uredbe, neveljaven.

14. Da bi v konkretnem primeru lahko govorili o potrošniški pogodbi, bi morali biti izpolnjeni trije pogoji: 1. da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za katerega se šteje, da je zunaj njegove poklicne in pridobitne dejavnosti; 2. da je bila pogodba med takim potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena; in 3. da ta pogodba spada v eno od skupin, opredeljenih v 17. členu Uredbe, v točkah a) do c).

15. Po presoji pritožbenega sodišča že prvi pogoj ni izpolnjen. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da se določba 17. člena Uredbe nanaša le na končnega potrošnika, ki je zasebnik in se ne ukvarja s poklicno in pridobitno dejavnostjo, njen namen pa je zagotoviti primerno varstvo potrošniku kot pogodbeni stranki, ki velja za gospodarsko šibkejšo in pravno manj izkušeno od sopogodbenika, ki dejavnost opravlja poklicno in pridobitno.5 Posebna ureditev zato velja le za pogodbe, ki so sklenjene zunaj in neodvisno od kakršnekoli poklicne ali pridobitne dejavnosti ali namena, z edinim ciljem, da zadovoljijo potrebe zasebne potrošnje posameznika, medtem ko takšno varstvo ni upravičeno v primeru pogodbe, katere cilj je poklicna ali pridobitna dejavnost.6 V zvezi z konkretnim primerom pa velja posebej izpostaviti sodbo Sodišča EU C-419/11. Gre za primer, v katerem je fizična oseba jamčila za obveznosti gospodarske družbe7, pri čemer je imela tesno poslovno razmerje s to družbo, saj je bila njen poslovodja. Sodišče je razsodilo, da take osebe ni mogoče šteti za potrošnika.

16. Toženka, ki je bila ob sklepanju pogodb zakonita zastopnica leasingojemalca, namena sklepanja pogodb, ki naj bi bil po njenih trditvah izven njene poklicne ali pridobitne dejavnosti, ni konkretizirala.8 Dejansko je svojo trditev, da je potrošnica, utemeljevala le s trditvijo, da je obe pogodbi podpisala kot fizična oseba. Take trditve pa glede na vsebino obeh pogodb, iz katerih izhaja, da je kot porok in pristopnik k dolgu9 jamčila za obveznosti družbe, katere zakonita zastopnica je bila, ob upoštevanju zgoraj predstavljene sodne prakse Sodišča EU (predvsem sodbo C-419/11), ne zadoščajo za sklep, da je bila toženka potrošnica in da gre za potrošniški spor. Nasproten zaključek sodišča prve stopnje je zato že iz tega razloga materialnopravno zmoten. S tem, ali sta izpolnjena ostala dva pogoja, se pritožbeno sodišče posledično ni ukvarjalo.

17. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, pozna Uredba tudi pristojnost na podlagi dogovora (glej 25. člen). Ta pristojnost je hierarhično le pod izključno pristojnostjo in pristojnostjo na podlagi tihe privolitve, zgolj pod določenimi pogoji pa se stranki lahko dogovorita za pristojnost v potrošniških sporih (glej 19. člen). Ker v konkretnem primeru ni podana ne izključna pristojnost ne pristojnost na podlagi tihe privolitve, prav tako pa ne gre za potrošniški spor, je moralo pritožbeno sodišče presoditi, ali je pristojnost sodišča RS morda veljavno dogovorjena.

18. V konkretnem primeru sta se pravdni stranki, kar ni sporno, v obeh (pisnih) pogodbah dogovorili, da je za reševanje sporov pristojno Okrajno sodišče v Kranju10. Taka izbira krajevno pristojnega sodišča v Sloveniji vsebuje tudi izbiro mednarodne pristojnosti. Dogovor, ki je bil sklenjen pred začetkom tega spora, izpolnjuje tudi pogoje, ki jih za veljavnost predpisuje Uredba v 25. členu (pisnost, izbrano sodišče je sodišče v državi članici). Ker ima dogovorjena pristojnost prednost pred splošno pristojnostjo, ki jo določa 4. člen Uredbe, je odločitev, da v konkretnem primeru ni podana mednarodna pristojnost sodišča v RS, materialnopravno nepravilna, nepravilna pa je posledično tudi odločitev o zavrženju tožbe.

19. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nadaljnji postopek.

20. Ker so pritožbeni stroški nadaljnji stroški tega postopka, bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 26. člen Uredbe se glasi: „Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti, ali če je v skladu s členom 24 izključno pristojno drugo sodišče.“ 2 Uredba (EU) št. 1215/2012 je nadomestila to uredbo. 24. člen se je glasil: „Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti ali če je v skladu s členom 22 izključno pristojno drugo sodišče.“ 3 Glej D. Wedam Lukić in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 184. 4 Glej točko 20.7. Splošnih pogojev o leasingu plovil, ki so sestavni del Pogodbe o leasingu z dne 25. 4. 2012 (priloga A6) in točko V. Pogodbe o pristopu k dolgu (priloga A8). 5 Glej sodbe Sodišča EU C 89/91, C 269/95, C-464/01 in C-27/02. 6 Glej sodbi Sodišča EU C-464/01 in C-269/95. 7 Oseba je avalirala lastno menico, ki je bila izdana zaradi zavarovanja obveznosti družbe, katere poslovodja je bila, zaradi zavarovanja kredita. 8 Glej navedbe v 2. točki odgovora na tožbo. 9 Tudi pri pristopu k dolgu gre za utrditev obveznosti podobno poroštvu, s tem, da pristopnik nima regresa in izpolnjuje svoj in ne tuj dolg. 10 Glej točko 20.7. Splošnih pogojev o leasingu plovil, ki so sestavni del Pogodbe o leasingu z dne 25. 4. 2012 (priloga A6) in točko V. Pogodbe o pristopu k dolgu (priloga A8).