Jedro

Ker se tožnik iz skupne hiše ni izselil prostovoljno, je upravičen do tega, da za sebi pripadajoč lastni del nepremičnine zahteva od toženke, ki je uporabljala plačilo koristi, ki jih je od tega imela in je bil zato tožnik prikrajšan.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. Izreka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg zneska 14.710,95 EUR še znesek 384,61 EUR in v dopolnilni sodbi tako, da se znesek 21.664,55 nadomesti z zneskom 21.279,90 EUR. V ostalem se pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrnejo in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 18,11 EUR pritožbenih stroškov v roku 15-tih po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo naložilo toženi stranki plačilo tožeči stranki zneska 14.710,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2007 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku 67,89 EUR pravdnih stroškov. Z dopolnilno sodbo je zahtevek tožeče stranke za plačilo 21.664,55 EUR s pp. zavrnilo.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer proti delu, kjer sodišče ni ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je svoj zahtevek razširil na zadnjem naroku 6. 7. 2011 za dva meseca – maj in junij 2011, a sodišče o tem ni odločilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno odločilo, da gre tožniku „neto uporabnina“, kot jo je izračunal izvedenec A. B. Sodna praksa je jasna – uporabnina predstavlja tržno najemnino, izvedenec B. jo je izračun v višini 547,00 EUR. Polovico predstavlja zahtevek v višini 277,50 EUR. Za odbijanje davščin ni podlage. Izvedensko mnenje tudi ni upoštevano v delu glede vzdrževalnih in investicijskih del. Trditev v zvezi s tem toženka ni postavila. Izrek v točki 1 ni jasen, saj iz razlage sodbe izhaja, da toženka dolguje tožniku 192,30 EUR mesečno, nato pa 192,00 EUR. Tožbeni zahtevek je bil postavljen do vključno junija 2011, sodišče pa obdela obdobje od 2006 do 2010. Nejasna je tudi 2. točka izreka sodbe, saj iz obrazložitve ne izhaja, natančno katere stroške je sodišče priznalo in kako je prišlo do zneska 67,89 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, ugodi celotnemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov tožnika, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo se tožeča stranka smiselno enako kot v pritožbi zoper sodbo, pritožuje zaradi zavrnitve dela tožbenega zahtevka.

3. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del sodbe. Vztraja, da je ravnanje tožnika krivo za nevzdržno sobivanje. Zoper dolžnika je bilo vloženih več predlogov za uvedbo postopka o prekršku. 26. 4. 1999 je bil zaradi nasilja iz družine odpeljan in pridržan do iztreznitve. Tožnica je z listinskimi dokazi dokazala nasilno obnašanje tožnika pred konfliktom 18. 4. 2000. Po tem se je izselil in v nadaljnjih desetih letih toženki onemogočil stike z obema otrokoma, ki ju je odpeljal in pridobil na svojo stran. Sodišče je verjelo tožniku in otrokoma P. in M., ne pa toženki in njenim dokazom, zato sodišče ni moglo odločiti tako, kot je odločilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 201/2003, kjer je bil zahtevek na plačilo uporabnine zavrnjen. Pritožnica ugovarja temelju zahtevka, posledično pa tudi prisojeni višini uporabnine. Izvedenec je določil uporabnino do 30. 11. 2007, od tedaj dalje pa tožnik za njeno višino ni predlagal dokaznega predloga. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnikov tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

4. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe toženke in poudarja, da toženka v pritožbi navaja nova dejstva, katerih pa v pritožbi ni dovoljeno navajati in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

K pritožbi toženke:

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke prvega sodišča o tem, da tožnik ni mogel, in to proti svoji volji, uporabljati solastne nepremičnine X. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na navedbe prvega sodišča v obrazložitvi (točke 18 do 21) in jih povzema kot svoje. O tem, da sta bili pravdni stranki že dalj časa v sporu, da sta tudi ob pomoči toženkinih sinov iz prvega zakona med seboj tudi fizično obračunavali ni dvoma, in tudi ni sporno, saj stranki in priče o tem povedo. Tožnik ni razpolagal s ključi vhodnih vrat v hišo, vrata v prostor nad garažo, pa niso bila zaklenjena. Tožnik je tako že od leta 1999 živel nad garažo in ne v hiši. In vse povedano pripelje do zaključka, da tožnik v hiši, ki je bila skupno premoženje pravdnih strank ni mogel živeti ne zato, ker ni želel, pač pa mu je bilo to onemogočeno s strani tožene stranke. Sklicevanje pritožbe na zadevo II Ips 201/2003 v tem primeru ne pride v poštev. V tej zadevi se je tožnik iz hiše izselil prostovoljno. To dejstvo pa je povsem drugačno kot v obravnavani zadevi. Vsa navajanja v pritožbi, da so bili dani zoper tožnika predlogi za uvedbo postopka o prekršku, da je bil tožnik pridržan do iztreznitve, da so se ga toženkina sinova bala, zgoraj navedenega zaključka ne morejo izpodbiti. So pa te navedbe tudi novote, ki v pritožbi niso dovoljene in tudi ne upoštevne (337. člen ZPP). Tako ni dvoma, da je zahtevek tožnika po temelju utemeljen. Pritožbena navedba glede višine določene uporabnine pa je pavšalna in iz tega razloga neupoštevna. Slediti pa tudi ni navedbi v pritožbi, da je izvedenec določil uporabnino do 30. 11. 2007 od tedaj dalje pa tožnik ni predlagal dokaznega predloga. Izvedenec je podal le mnenje oziroma po kriterijih, ki veljajo za področje izračuna uporabnin izračunal primerno višino uporabnine. Ta se ne spreminja iz meseca v mesec, sodišče pa odloča o uporabnini do zaključka zadnje glavne obravnave. Toženka ni navajala, da se je po 30. 11. 2007 pa vse do zadnje glavne obravnave v juliju 2011 kaj spremenilo, vseskozi le zavrača zahtevek za plačilo kakršnekoli uporabnine.

K pritožbi tožnika:

7. Ker se tožnik, kot je zgoraj povedano, iz skupne hiše ni izselil prostovoljno, je upravičen do tega, da za sebi pripadajoč lastni del nepremičnine zahteva od toženke, ki je to uporabljala plačilo koristi, ki jih je od tega imela in je bil zato tožnik prikrajšan. Prvo sodišče je tožniku priznalo višino uporabnine, ki jo je izračunal izvedenec B.. Sodišče je pravilno priznalo tožniku „očiščeno“ uporabnino. Uporabnina (enaka tržni najemnini) ne bi v celoti šla tožniku. Od prejetega bi moral plačati davščine, imel bi tudi določene druge stroške (upravljanje). Izvedenec je zato po nalogu sodišča te stroške odštel in tako očiščeno uporabnino je sodišče tožniku priznalo. Uporabnina za celotno hišo bi tako znašala 384,61 EUR, polovico pa predstavlja znesek 192,30 EUR.

8. Pri preverjanju zneska mesečne uporabnine je pritožbeno sodišče ugotovilo, tako kot opozarja pritožba, da je v obrazložitvi sodbe (str. 12 sodbe) enkrat res navedeno, da znaša mesečna uporabnina 192,30 EUR, drugič pa le 192,00 EUR, vendar izračun pokaže,, da je sodišče pravilno upoštevalo 192,30 EUR (192,30 x 76,5 meseca = priznanih 14.710,95 EUR). Pravnomočen ostane le izrek sodbe in ne obrazložitev. Tudi ne drži, da je sodišče upoštevalo le obdobje od leta 2006 do 2010. Sodišče je upoštevalo 6 let po 12 mesecev (tj. Leto 2005, 2006 do 2010) pol meseca v letu 2004 in 4 mesece v letu 2011. Za vse to obdobje je tožeči stranki priznalo uporabnino.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče kljub postavljenemu zahtevku za mesec maj in junij 2011 o tem ni odločilo oziroma zahtevek za ta dva meseca je zavrnilo (dopolnilna sodba). Ker sodišče odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave, ki je bila opravljena 6. julija 2011, bi moralo odločiti tudi o uporabnini za sporna zadnja dva meseca pred končanjem postopka. Pritožba tožnika je zato za mesec maj in junij 2011 utemeljena, zato mu je pritožbeno sodišče za ta dva meseca uporabnino v skupnem znesku 384,61 EUR priznalo.

10. Pritožbeno sodišče v pravdne stroške na prvi stopnji ni posegalo kljub temu, da je tožeča stranka uspela za 384,61 EUR. Na pritožbeni stopnji, se končni uspeh ni bistveno spremenil. Uspeh strank je približno polovičen. Prvo sodišče v sodbi res ni podrobneje obrazložilo odmere stroškov, a je to razvidno iz stroškovnikov na list. št. 170 in 171. Stranke bi si to lahko pogledale, v pritožbi pa nato konkretno povedalo kateri stroški, niso pravilno odmerjeni. Na pavšalno pritožbo pa pritožbeno sodišče ne more odgovarjati.

11. Tožeča stranka se je pritožila tako zoper sodbo kot tudi zoper dopolnilno sodbo, ker je sodišče tožbeni zahtevek za plačilo 21.664,55 EUR zavrnilo. Pritožbi sta utemeljeni za 384,61 EUR, kar predstavlja približno 1,5 %. Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na 1.207,90 EUR. Glede na uspeh je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 18,11 EUR. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Stroške odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožeča stranka prav tako krije sama, ker odgovor ni pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve, stroški niso bili potrebni.