Jedro

Delavec ne more uspešno uveljavljati sodnega varstva, ker ni pravočasno vložil ugovorov zoper sklepe o razporeditvi, katerih razveljavitev zahteva. Ker tožeča stranka ugovora ni vložila, sta sklepa postala dokončna in pravnomočna. Z vlaganjem zahtev za varstvo pravic po izteku rokov, je tožeča stranka poskušala obiti zakonske določbe o predhodnem varstvu pravic pri delodajalcu. V zahtevah za varstvo pravic namreč ni zahtevala izdaje novega sklepa o razporeditvi, ampak je zahtevala razveljavitev že dokončnih in pravnomočnih sklepov o razporeditvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. odstavku izreka razveljavi in tožba z a v r ž e. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi 2. odstavek izreka (sklep o stroških) izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov tožene stranke št. KSS-95-463 z dne 7.7.1995 in št. PKO-522/97-007906 z dne 6.8.1997 o razporeditvi tožeče stranke na delovno mesto likarice - oskrba in zlaganje perila ter na ugotovitev, da je še vedno razporejena na delovno mesto šivilje s količnikom plače 1.9 in plačilo razlike plače, ki bi jo prejela kot šivilja v skupnem bruto znesku 697.735,70 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 56.801,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 79. do 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 - 66/93). Tožeča stranka sklepa z dne 7.7.1995 dejansko ni razumela in ni vedela, da pomeni tudi znižanje njene plače glede na delo, ki ga opravlja. To je ugotovila šele naknadno, ko je prišla na delo in iz razgovora s sodelavkami ugotovila, da ima v primerjavi z njimi nižjo plačo. V 2. odstavku 80. člena ZTPDR je določeno, da ima delavec pravico do ugovora tudi v primeru kršitve pravic. V tej zadevi gre za tak primer, saj je tožeča stranka reagirala takoj, ko je zvedela za kršitev pravic tako, da je pri toženi stranki vložila zahtevo za varstvo pravic z dne 29.11.1995. Zaradi navedenega tožeča stranka ne more biti prekludirana pri uveljavljanju svojih pravic. Navedeni sklep in kršitve povzročene z navedenim sklepom ne morejo veljati nadaljnjih 20 ali 30 let, če je očitno, da so bile tožeči stranki z izdajo sklepa pravice kršene in da se ji navedene pravice še vedno kršijo. V tej zadevi gre v bistvu za denarne terjatve, glede katerih je v 2. odstavku 83. člena ZTPDR jasno določeno, da ni potrebno izpeljati predhodnega postopka pri delodajalcu. Tudi razlogi sodišča iz vsebinskega pogleda so v celoti neutemeljeni. Z dejanskim stanjem je skregan stavek v obrazložitvi, da sistemizacija za delovno mesto likarice-oskrba in zlaganje perila vsebuje tudi pomoč pri šivanju. Likarica ne more ves delovni čas presedeti za šivalnim strojem. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa nepravilno uporabilo materialno in procesno pravo, in sicer 2. odstavek 83. člena ZTPDR v povezavi s 1. odstavkom 282. člena ZPP-77. Pri odločanju pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ne more več uveljavljati sodnega varstva, ker ni pravočasno vložila ugovorov zoper sklepe o razporeditvi, katerih razveljavitev sedaj zahteva. Ker tožeča stranka ugovora ni vložila sta sklepa postala dokončna in pravnomočna. S tako ugotovitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj niso utemeljene navedbe tožeče stranke, glede zamude roka za ugovor so prepričljive in je izpodbijanje teh dejanskih ugotovitev v pritožbi neutemeljeno. Napačno pa je sodišče prve stopnje zahtevek iz teh razlogov zavrnilo, saj bi moralo zavreči tožbo. Uveljavljanje predhodnega varstva pravic pri delodajalcu je skladno z 2. odstavkom 83. člena ZTPDR procesna predpostvaka za uveljavljanje sodnega varstva. Če le ta ni podana, meritorno odločanje o tožbenem zahtevku ni dovoljeno in je zato potrebno tožbo zavreči. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in 1. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo zavrglo. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo 2. odstavek izreka sodbe, v katerem je bilo tožeči stranki naloženo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Z vlaganjem zahtev za varstvo pravic, je tožeča stranka poskušala zaobiti zakonske določbe o predhodnem varstvu pravic pri delodajalcu. V zahtevah za varstvo pravic namreč ni zahtevala izdaje novega sklepa o razporeditvi, ampak je zahtevala razveljavitev že dokončinih in pravnomočnih sklepov o razporeditvi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da gre v sporni zadevi za denarne terjatve in zaradi tega varstvo pravic pri delodajalcu ni bilo potrebno. Tožeča stranka je sicer zahtevala tudi plačilo razlike v plači za sporno obdobje, vendar pa je podlaga za odločanjem o tem zahtevku v sklepih o razporeditvi. Ker z zahtevkom za razveljavitev sklepov o razporeditvi zaradi neuveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu ni uspela, iz istega razloga ne more uspeti z denarnim zahtevkom. Kadar sodišče ugotovi, da procesne predpostavke za odločanje niso podane, se ne spušča v obravnavanje zadeve po vsebini, zato tudi pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb, ki se našajo na utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka po vsebini. Pritožbeno sodišče je sicer pritožbi tožeče stranke ugodilo, vendar zgolj na podlagi preizkusa po uradni dolžnosti, saj pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka niso bili utemeljeni. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela in je zato skladno s 1. odstavkom 154. členom ZPP-77 dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tudi tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške. 155. člen ZPP-77 določa, da sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za spor. Po preučitvi navedb v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče zaključuje, da ta za spor ni bil potreben, saj tožena stranka v njem ni navajala nič bistvenega, kar bi lahko pripomoglo k rešitvi spora. ZPP-77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).