Jedro

Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

Sodišče je postopek ustavilo, ker je tožnica podala umik tožbe, saj je med sodnim postopkom prejela plačilo zahtevanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To dejstvo med strankama ni sporno. Sporno ni niti dejstvo, da tožena stranka med sodnim postopkom ni izdala drugega upravnega akta, s katerim bi spremenila ali odpravila izpodbijani upravni akt ali v primeru molka izdala upravni akt, kar so zahteve iz 39. člena ZUS-1 in na katere veže ZUS-1 v tretjem in četrtem odstavku 25. člena posebna pravila odmere stroškov postopka v primeru umika tožbe. Zato velja v obravnavani zadevi splošno pravilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica vlaga tožbo zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin (4. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj meni, da nima drugega sodnega varstva. Tožena stranka (njena Finančna uprava) je tožnici izdala sklep o stroških postopka št. 4236-2558/2019-21 z dne 14. 1. 2021, s katerim se je zavezala, da bo tožnici v 30 dneh od vročitve sklepa vrnila 142,80 EUR stroškov postopka. Tožena stranka do dneva vložitve tožbe svoje obveznosti ni izpolnila. Tožnica jo je k izpolnitvi pozvala s pozivom z dne 19. 4. 2021. Z opustitvijo vračila priznanih stroškov je tožena stranka posegla v tožničino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in ugotovi, da je tožena stranka z opustitvijo pravočasnega vračila stroškov postopka kršila tožničino pravico do zasebne lastnine, ter ji naloži v roku 8 dni vračilo dolgovanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2021. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

2. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka pasivno legitimacijo. Sklep DT 4236-2558/2019-21 je izdala Finančna upravna RS. Poleg tega je Finančna uprava RS dne 8. 9. 2021 izdala sklep DT 4236-2558/2019-27 08-2650-22, na podlagi katerega bo prišlo do vračila spornih stroškov skupaj z zamudnimi obrestmi.

3. V nadaljevanju je tožnica na sodišče najprej najprej vložila spremembo tožbe v kateri vztraja pri ugotovitvenem zahtevku in zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Dne 27. 9. 2021 je tožnica sodišču poslala umik tožbe, saj ji je tožena stranka izplačala stroške postopka na podlagi sklepa z dne 14. 1. 2021. Poudarja, da je tožena stranka, v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1, Republika Slovenija. Republika Slovenija je namreč tista, ki tožnici ni izplačala stroškov po izdanem sklepu. Upravi organi namreč nimajo pravne subjektivitete in zato po ZUS-1 ne morejo biti tožene stranke. Ministrstvo za finance je le zastopnik tožene stranke in ne tožena stranka. Vztraja pri vrnitvi stroškov tega postopka, do katerih meni, da je upravičena ob analogni uporabi 25. in 39. člena ZUS-1 ter prvega odstavka 158. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stroške postopka naj nosi tisti, ki je odgovoren za tak postopek. To je nesporno tožena stranka. Svoje navedbe dodatno pojasnjuje v pripravljalni vlogi.

4. Tožena stranka v pripravljalni vlogi ugovarja stroškovni zahtevi tožnice. Meni, da gre za situacijo iz drugega odstavka 25. člena ZUS-1, zato naj tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Sodišču predlaga, da zavrže stroškovni zahtevek tožnice.

5. Tožena stranka najprej ugovarja svojo pasivno legitimacijo. Zakonska določba prvega stavka petega odstavka 17. člena ZUS-11 je zelo jasna glede tega kdo je tožena stranka v upravnem sporu. To je država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravi akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V obravnavani zadevi je tako tožba pravilno vložena zoper Republiko Slovenijo in je ugovor tožene stranke glede procesne legitimacije neutemeljen. Kdo zastopa toženo stranko v upravnem sporu pa je drugo vprašanje. Organ, ki zastopa državo namreč samo izvršuje procesno vlogo zastopnika. Načeloma zastopa toženo stranko (državo) organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, lahko pa Vlada RS za zastopanje pooblasti drug organ. Po navedbah iz odgovora na tožbo in pripravljalne vloge tožene stranke izhaja, da je tožena stranka nemoteno komunicirala z organom, ki je izdal za ta postopek relevantne sklepe, in od njega je tudi pridobila vse potrebne informacije za argumentirano odgovarjanje na navedbe tožnice. S tem so bile po oceni sodišča tudi procesne pravice tožene stranke v celoti in učinkovito zavarovane.

K I. točki izreka:

6. Tožeča stranka lahko v skladu z določbo prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) umakne tožbo brez privolitve toženca vse do pravnomočne sodne odločbe. Če se tožba umakne, sodišče s sklepom postopek ustavi (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

7. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo. Predmetni sklep je izdan po predsedniku sodnega senata v skladu z določbo 2. točke 46. člena ZUS-1, po kateri v pripravljalnem postopku predsednik senata sam odloči o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, sodnik poročevalec pa ima v postopku pred sejo senata enaka pooblastila, kot jih ima predsednik senata (peti odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

8. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona, torej če tožnik ne vztraja pri tožbi po tem, ko je organ med sodnim postopkom izdal drug upravni akt, s katerim je spremenil ali odpravil izpodbijani upravni akt, ali če v primeru molka organa sodišče ustavi postopek po tem, ko je organ izdal upravni akt po vložitvi tožbe.2

9. Sodišče je postopek ustavilo, ker je tožnica podala umik tožbe, saj je med sodnim postopkom prejela plačilo zahtevanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To dejstvo med strankama ni sporno. Sporno ni niti dejstvo, da tožena stranka med sodnim postopkom ni izdala drugega upravnega akta, s katerim bi spremenila ali odpravila izpodbijani upravni akt ali v primeru molka izdala upravni akt, kar so zahteve iz 39. člena ZUS-1 in na katere veže ZUS-1 v tretjem in četrtem odstavku 25. člena posebna pravila odmere stroškov postopka v primeru umika tožbe. Zato velja v obravnavani zadevi splošno pravilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi.

1 17. člen ZUS-1:(5) Toženec je država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. 2 25. člen ZUS-1: (4) Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona.(5) Če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena tega zakona, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku tega člena. Če pa se postopek ustavi po četrtem odstavku 39. člena tega zakona, sodišče odloči o stroških postopka po tretjem odstavku tega člena.