Jedro

Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in njegov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. Revizija glede nepremoženjske škode izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka in pritožbe glede zneska 346.000 SIT. Zato v tem delu ni dovoljena.

Do zavrnitve dela tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode je prišlo na podlagi dejanske ugotovitve o gostoti tožnikove zaposlitve v Nemčiji. Ker take dejanske ugotovitve z revizijo ni mogoče izpodbijati, tožnik neutemeljeno očita sodiščema zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi 346.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrže, v ostalem delu se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil v priporu v času od 16.7.1990 do 27.5.1991, ko je bil izpuščen, ker je bil kazenski postopek končan z oprostilno sodbo. Od tožene stranke je s tožbo zahteval plačilo 1.896.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel zaradi 316 dni neopravičenega pripora, in 1.554.462 SIT odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka v času pripora. Sodišče prve stopnje mu je za nepremoženjsko škodo prisodilo 1.550.000 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 346.000 SIT pa zavrnilo, za premoženjsko škodo pa mu je prisodilo 514.684,17 SIT in presežno zahtevanih 1.039.777,83 SIT zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi le delno ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, v ostalem delu pa je njeno pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev njegove pritožbe za skupni znesek 1.385.778 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Najprej obrazlaga, zakaj je prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo prenizka, nato pa glede zavrnitve presežnega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo potrjuje, da je sedaj po pribavi dokumentacije ugotovil, da v času bivanja v Nemčiji ni imel dolgotrajnih zaposlitev. Do tega je prišlo zato, ker so delodajalci goljufali in ga niso prijavljali v pokojninsko zavarovanje, čeprav je dejansko več delal. To velja tudi za zadnjega delodajalca M., ki je podal lažno kazensko ovadbo izključno iz razloga, da bi v nasprotju z dogovorom med njim in tožnikom ves dobiček poslovanja podjetja v Nemčiji zadržal zase.

Tožnik ne bi mogel pokrivati visokih stroškov bivanja v Nemčiji, plačevati preživnine in pogosto menjavati avtomobilov, če bi bil le občasno zaposlen.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija glede zavrnitve pritožbe proti delni zavrnitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in njegov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Revizija glede nepremoženjske škode izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka in pritožbe glede zneska 346.000 SIT. Zato v tem delu ni dovoljena.

Pravica do povrnitve škode zaradi neopravičenega posega v prostost iz XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku iz 1977 zajema nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ker je ta zakon vseboval le določbe glede temelja odškodnine, se je za ostala vprašanja uporabljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), glede povrnitve izgube dohodka v času neopravičenega pripora torej 189. člen ZOR. Koliko je znašal izgubljeni dohodek v obravnavani zadevi, je vprašanje dejanske narave. Tudi podlage za to ugotovitev so dejanske narave. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik z revizijo izpodbija prav dejansko podlago, ki je služila za ugotovitev o višini njegove premoženjske škode. Gre za dejansko ugotovitev, da je tožnik v času bivanja v Nemčiji od leta 1972 dalje delal le 93 mesecev ali 1/3 tega obdobja. Te ugotovitve tožnik z revizijo ne more izpodbijati, ker so zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku stranke in sodišče vezani na tiste in take dejanske okoliščine, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi in drugi stopnji. Zato tožnik ne more uspeti z revizijskimi trditvami, da je bila njegova zaposlitev v Nemčiji rednejša od ugotovljene.

Tožnik je zahteval za vsak mesec pripora plačilo tolarske vrednosti 2.600 DEM, kolikor je v času pripora znašala povprečna plača v Nemčiji. Sodišči sta mu utemeljeno prisodili odškodnino za izgubljeni dohodek za 1/3 navedenega obdobja, ugotovili tako višino povprečne plače v Nemčiji, kot jo je zatrjeval tožnik, upoštevali uradni tečaj nemške marke v času vložitve tožbe in tako izračunali, da znaša tožnikova izguba dohodka v času pripora 514.684,17 SIT, ne pa tudi še presežno zahtevanih 1.039.777,83 SIT. Ker je do te razlike prišlo prav na podlagi dejanske ugotovitve o gostoti tožnikove zaposlitve v Nemčiji, tožnik obema sodiščema neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Odločitev o tožnikovi reviziji zajema tudi odločitev o njegovih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).