Jedro

Sam zunanji odraz nasilja v obliki objektivno zaznavnih telesnih poškodb ali drugih zunanjih znakov pri žrtvi (npr. modrice, vznemirjenost, ipd.) za opredelitev nasilja v družini tako ni odločilen, kar velja tudi za okoliščine, v katerih je mogoče v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPND izreči ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi (če je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan nasprotni udeleženec za dobo 3 mesecev od izdaje prvostopnega sklepa prepustiti v izključno rabo predlagateljici stanovanje v skupni rabi - stanovanjsko hišo na naslovu K. ulica X, B., katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je predlagateljica, kjer je živel v skupnem gospodinjstvu s predlagateljico in ndl. otrokoma hčerko LR in sinom TR, v obsegu, kot ga je imel sam v uporabi, in je dolžan opustiti vsa dejanjaSODISCE2010-10-26T00:00:00.41ZAZNAMEK, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno izključno uporabo stanovanja predlagateljici in navedenima otrokoma (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da udeleženca nepravdnega postopka trpita vsak svoje stroške tega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Uvodoma izpostavlja, da je izrek izpodbijanega sklepa nesklepčen. Pritožniku se nalaga, da je dolžan prepustiti hišo v izključno rabo predlagateljici v obsegu, kot ga je imel sam v uporabi, čeprav je pritožnik že v teku postopka predložil dokaze, ki kakršnokoli izključno uporabo stanovanja z njegove strani za katerokoli obdobje popolnoma izključujejo, saj je imela stanovanjsko hišo vseskozi v souporabi tudi predlagateljica. Glede na navedeno naj bi bil izrek sklepa neizvršljiv, kar predstavlja bistveno kršitev procesnih določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik nadalje predlagateljici izpodbija status žrtve. Iz izpovedb neposrednih udeležencev izhaja, da ni razlog za razpad življenjske skupnosti v kakršnemkoli družinskem nasilju pritožnika, ampak v povsem različnih pogledih na vzgojo otrok ter v različnih pričakovanjih, koliko bo kdo prispeval h gradnji in stroškom preživljanja družine. Izpostavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za nasilje v družini, temveč za odločitev predlagateljice, ki bi rada sama zase celotno hišo, da ga spravi iz hiše. Tudi prvostopno sodišče po mnenju pritožnika ni povsem prepričano v svojo odločitev, saj ugotavlja, da sta oba udeleženca prepričljiva v svojih izpovedbah. Iz obrazložitve prvostopne odločitve po stališču pritožnika izhaja, da večkrat ponovljena ista zgodba pripelje do kopice dokazov. Izpostavlja, da ni nikjer nobenih objektivnih znakov nasilja, čeprav bi to moralo biti navzven vidno tudi tretjim. Priznanje pritožnika, da je predlagateljico dvakrat porinil, še ne kaže na nasilništvo, sicer pa sta bili navedeni situaciji vedno sprovocirani s strani predlagateljice z njenim prigovarjanjem, da mora kaj storiti ali kam iti. Pritožnik nadalje izpostavlja, da naj bi bil predlog v obravnavani zadevi vložen prepozno, trimesečni rok se tudi ne da niti preizkusiti. 27. 10. 2013 se ni zgodilo nobeno nasilno dejanje pritožnika, saj udeleženca nista imela več stikov; to dejanje je bilo izmišljeno kasneje zaradi potreb tega postopka. Pritožnik smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrženja predloga predlagateljice kot prepoznega, podrejeno pa njegovo zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki jo pritožnik vidi v zatrjevani nesklepčnosti izreka izpodbijanega sklepa in njegovi neizvršljivosti. V napadenem sklepu se nasprotnemu udeležencu nalaga, da predlagateljici prepusti v izključno rabo stanovanje v skupni rabi - stanovanjsko hišo, kjer je živel v skupnem gospodinjstvu s predlagateljico in nedoletnima otrokoma, in sicer v obsegu, kot ga je imel sam v uporabi. Izrek izpodbijanega sklepa je glede prepustitve stanovanja v skupni uporabi predlagateljici v izključno uporabo praktično dobesedni prepis zakonske dikcije (prvega odstavka 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini - v nadaljevanju ZPND), ki si jo pritožnik napačno razlaga. Iz nje namreč ne izhaja, da je dolžan nasprotni udeleženec kot povzročitelj nasilja prepustiti stanovanje, ki ga je imel sam v izključni uporabi, temveč da je dolžan prepustiti predlagateljici v izključno uporabo stanovanje, ki sta ga imela s predlagateljico (žrtvijo) v skupni uporabi, in sicer v obsegu, kot ga je nasprotni udeleženec do sedaj (skupaj z žrtvijo) uporabljal. 7. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji, da naj bi bil predlog za prepustitev stanovanja v skupni uporabi vložen prepozno. V skladu s sedmim odstavkom 21. člena ZPND mora žrtev ta predlog podati najkasneje v treh mesecih, od kar je utrpela katero od nasilnih ravnanj iz prvega odstavka tega člena. V obravnavani zadevi je bil predlog vložen 5. 2. 2014, znotraj trimesečnega roka od pravočasno zatrjevanega (in na podlagi natančne izpovedbe predlagateljice tudi izkazanega) zadnjega nasilnega ravnanja nasprotnega udeleženca dne 27. 12. 2013, kot je vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in to tudi dovolj natančno obrazložilo (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 7). Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj se trimesečni rok ne bi dal preizkusiti. Za odločitev v obravnavani zadevi pa so nepomembne pritožbene navedbe, da se 27. 10. 2013 ni zgodilo nobeno nasilno dejanje pritožnika.

8. V zvezi s smiselno pritožbeno grajo zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katerih pritožnik predlagateljici izpodbija status žrtve, sodišče druge stopnje zaključuje, da je povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, sprejet na podlagi izpeljanega dokaznega postopka, o dokazanem nasilju nad predlagateljico (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 16). Le-ta presega v pritožbi izpostavljena nesoglasja v zvezi z vzgojo otrok ter s prispevki h gradnji in stroškom preživljanja družine, s katerimi poskuša pritožnik zmanjšati pomen svojih dejanj. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da niti prvostopno sodišče ni bilo povsem prepričano v svojo odločitev. Pri tem namreč pritožnik zavajajoče povzema zgolj del prvostopne obrazložitve, „da sta bila oba udeleženca prepričljiva v svojih izpovedbah“, ne pa tudi nadaljnjega prvostopnega zaključka, da pa je „presoja vseh dokazov skupaj nagnila tehtnico v prid predlagateljici“ (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 14). Slednja je izpovedovala o stopnjevanem nasilju nasprotnega udeleženca v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti, od prepirov in žaljivk do fizičnih napadov in groženj z njimi (kar vse je sodišče prve stopnje natančno povzelo v obrazložitvi svojega sklepa v točki 8). V zvezi s pritožbeno grajo, da večkrat ponovljena ista zgodba pripelje do kopice dokazov, sodišče druge stopnje dodaja, da večkrat ponovljena zgodba, v kolikor ni resnična, lahko pripelje do posameznih odstopanj in nejasnosti, predlagateljica pa je bila v svojih izpovedbah v obravnavani zadevi kot tudi v postopku na centru za socialno delo in v kazenski zadevi zoper nasprotnega udeleženca konsistentna (česar niti pritožnik ne izpodbija), to pa v veliki meri potrjuje njeno verodostojnost. 9. Za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantne so nadaljnje pritožbene navedbe, da niso bili ugotovljeni nobeni objektivni znaki nasilja. V skladu z drugim odstavkom 3. člena ZPND, ki vsebuje opredelitev nasilja v družini, je fizično nasilje vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, in to ne glede na to, ali so nastale poškodbe. V četrtem odstavku istega člena ZPND pa je psihično nasilje opredeljeno kot ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Sam zunanji odraz nasilja v obliki objektivno zaznavnih telesnih poškodb ali drugih zunanjih znakov pri žrtvi (npr. modrice, vznemirjenost, ipd.) za opredelitev nasilja v družini tako ni odločilen, kar velja tudi za okoliščine, v katerih je mogoče v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPND izreči ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi (če je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice). Sicer pa pritožnik še v pritožbi priznava, da je predlagateljico dvakrat porinil, njegove nadaljnje navedbe, da naj bi bili obe navedeni situaciji „sprovocirani s strani predlagateljice“ (z njenim prigovarjanjem, da mora kaj storiti ali kam iti), pa uporabe fizičnega nasilja ne opravičujejo.

10. Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče po pravilno ugotovljenem, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPND opravičujejo izrek ukrepa za zagotovitev varnosti žrtve - prepustitve stanovanja v skupni uporabi predlagateljici v izključno uporabo, ta ukrep povsem utemeljeno tudi izreklo. Pri tem je njegovo trajanje v skladu z drugim in tretjim odstavkom istega člena časovno omejilo na obdobje treh mesecev od izdaje prvostopnega sklepa. Ker je bil le-ta izdan 4. junija 2014, sodišče prve stopnje pa je v skladu s petim odstavkom 19. člena ZPND odločilo, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve ukrepa, sodišče druge stopnje pripominja, da je obdobje, za katerega je bil izpodbijani ukrep izrečen, že poteklo.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 37. členom ZNP sam svoje stroške pritožbenega postopka.