Jedro

Upravni organ prve stopnje v postopku ni ugotavljal vrednosti podržavljenega premoženja po določilu 1. odst. 44. čl. ZDen in morebitnih odškodnin, danih ob podržavljenju ali kasneje. Glede na to ni možna primerjava vrednosti podržavljenih in nadomestnih zemljišč oz. določitve njihovega ustreznega obsega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi javnega pravobranilca kot zastopnika zavezane stranke Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in odpravila odločbo Sekretariata za kmetijstvo Občine P. št. ... z dne 12.7.1994 ter zadevo vrnila v ponoven postopek. Upravni organ prve stopnje je odločil, da se upravičencu pok. F.S. dodeli kot nadomestno zemljišče v last in posest parc. št. ... vse vl. št. 62 in parc. št. ... vl. št. 419, vse k.o. K. pri P.. To zemljišče sta dolžna izročiti upravičencu uporabnika zemljišča Gozdno gospodarstvo Maribor, TOZD Gozdno gospodarstvo P. in Kmetijski kombinat P.. Upravičencu so bile nepremičnine podržavljene z odločbo Gospodarskega sveta Vlade LRS z dne 22.11.1952 na podlagi 3. člena Zakona o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji v zvezi z 11., 14. in 40. členom Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS. Podržavljene nepremičnine so sedaj v zasebni lasti tretjih oseb in jih zato ni mogoče vrniti v naravi, zato se upravičencu dodeli nadomestno zemljišče, za začasnega skrbnika za upravljanje s tem premoženjem pa postavi sin upravičenca in vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka D.S. Tožena stranka je odpravo odločbe upravnega organa prve stopnje obrazložila s tem, da vrnitev podržavljenega premoženja po 3. odstavku 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni možna, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravih oseb. Če vrnitev ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine. V konkretnem primeru imajo sedaj na podržavljenem zemljišču lastninsko pravico fizične osebe in zato vrnitev v naravi ni možna. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je sicer dne 28.6.1993 izjavil, da se strinja s tem, da se upravičencu ponudi nadomestno zemljišče ustrezne vrednosti. Ker pa upravičencu glede na 3. odstavek 16. člena ZDen zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, mu tudi ni mogoče dati ustreznega nadomestnega zemljišča in izjave Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni mogoče šteti za poravnavo v smislu 69. člena ZDen. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje kršil materialni predpis, ker skrbnik za poseben primer ni bil postavljen na način, določen v 211. in 212. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, to pa je razlog za odpravo odločbe.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da dodelitev nadomestnega zemljišča temelji na 3. odstavku 42. člena ZDen. Odločba organa prve stopnje predstavlja le pravni povzetek dogovorov in sporazumov, sklenjenih in realiziranih že v letu 1993, med pravnim naslednikom upravičenca, imetnikoma pravice uporabe in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Z izročitvijo nadomestnih zemljišč so se strinjali tako oba imetnika pravice uporabe kot zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in so to izjavili na ustni obravnavi ter podali tudi pisne izjave. Upravni organ prve stopnje je zakonito ravnal pri postavitvi začasnega oskrbnika za upravljanje premoženja, saj je izkazano, da je bila odločba dostavljena tudi Centru za socialno delo Ptuj in da ta ni vložil pritožbe na pristojno ministrstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa v 7. členu (načelo materialne resnice), da je v postopku treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ prve stopnje v postopku ni ugotavljal vrednosti podržavljenega premoženja po določilu 1. odstavka 44. člena ZDen in morebitnih odškodnin, danih ob podržavljenju ali kasneje. Glede na to ni možna primerjava vrednosti podržavljenih in nadomestnih nepremičnin oziroma določitve njihovega ustreznega obsega. Z uveljavitvijo zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je lastnik družbenih kmetijskih zemljišč in gozdov postala Republika Slovenija, z njimi pa upravlja Sklad. Zato se lahko samo Sklad kot zavezanec sporazumeva z upravičenci o nadomestni nepremičnini. Prav zato mora po določilu 53. člena ZUP Sklad kot zavezanec ves čas sodelovati v upravnem postopku denacionalizacije oziroma ga mora zastopati njegov zakoniti zastopnik, sedaj državni (prej javni) pravobranilec. Po popolni in pravilni ugotovitvi dejanskih okoliščin, pomembnih za odločitev v konkretnem upravnem postopku, pa se bo lahko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je po dopolnjenem 29. členu ZDen (9. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen, Uradni list RS, št. 65/98) zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč, sporazumel o nadomestni nepremičnini.

Sodišče sicer ugotavlja, da je tožena stranka neustrezno obrazložila odvisnost sporazuma za izročitev nadomestne nepremičnine po 3. odstavku 42. člena oziroma 69. člena s 3. odstavkom 16. člena ZDen in prav tako neustrezno tolmačila 67. člen ZDen o postavitvi skrbnika za posebne primere, kar pa ne vpliva na izrek izpodbijane odločbe.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).