Jedro

Kot izhaja iz določbe 468. člena OZ, ima kupec, ki prodajalca pravočasno in pravilno obvesti o stvarni napaki kupljene stvari, na voljo več jamčevalnih zahtevkov - zahtevo, da prodajalec odpravi napako ali mu izroči drugo stvar brez napake (vztraja pri pravilni izpolnitvi pogodbe), zahtevo za znižanje kupnine in možnost odstopa od pogodbe. Vrstni red uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v OZ ni določen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 9.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila. V točki II izreka je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrne pravdne stroške v znesku 2.055,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je po svojem pooblaščencu pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti zaključkom izvedenca, ki je o stanju prevoženih kilometrov zgolj ugibal ter se ni opredelil do stanja števca kilometrov na dan, ko naj bi toženec ugotovil, da so kilometri nepravilni (1. 10. 2013). Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v izvedenskem mnenju in razlogih sodbe o datumu uvoza vozila v Slovenijo ter o datumski opredelitvi stanja prevoženih kilometrov. Izvedensko mnenje ni jasno in popolno, saj je samo s seboj in raziskanimi okoliščinami v nasprotju ter ne more nuditi podlage za zaključke v izpodbijani sodbi. Sodišče nadalje ne obrazloži, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče F.P., ki bi lahko izpovedal o prevoženih kilometrih in o izvedenih delih na obeh vozilih. Dejansko stanje je tako ostalo neugotovljeno, sodišče pa ni odredilo prisilne privedbe oziroma kaznovanja priče (241. člen ZPP). Iz izpodbijane sodbe je izostala opredelitev, ali je tožnik sploh opravil vožnjo s spornim vozilom, saj se izpovedi strank v tem delu bistveno razlikujeta, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek o pravočasno grajani stvarni napaki. Iz predloženih listin je mogoče zaključiti, da je tožnik stvarno napako prvič uveljavljal dne 15. 10. 2013, medtem ko dneva, ko se je tožnik seznanil s stanjem števca kilometrov, ni mogoče natančno ugotoviti, saj je tožnik predložil potrdilo z dne 15. 9. 2016, čeprav naj bi se s stanjem števca domnevno seznanil 1. 10. 2013. Posledično je toženec utemeljeno grajal potek zakonskega roka za uveljavitev stvarne napake iz 461. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker tožnik ni uspel dokazati, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba oziroma dogovor, iz katerega bi izviralo jamčevanje toženca za napake oziroma izvedenec ni ugotovil stanja prevoženih kilometrov na zatrjevani dan (1. 10. 2013), izpodbijana odločitev ni pravilna. Toženec poudarja, da tožnik od njega nikoli ni zahteval izročitve druge stvari brez napake, niti ni predlagal znižanja kupnine. Prav tako ni podal trditev o postavitvi dodatnega roka za izpolnitev pogodbe (470. člen OZ), kar je predpostavka za uveljavitev pravice do odstopa od pogodbe, zaradi česar je prvostopenjski zaključek o uresničenosti pravice do odstopa od pogodbe zmoten. Podrejeno, če bi sodišče druge stopnje menilo, da je pogodba pravilno razvezana, pa toženec opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno, ker ima toženec pravico od tožnika zahtevati vračilo tistega, kar je prejel oziroma pravico do nadomestitve dosežene koristi. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil, da je želel nazaj svoj avto, na katerem je toženec opravil dodatna dela, njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj z njim tožnik uveljavlja več, kot je na podlagi dvostranske pogodbe izročil tožencu. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljena očita bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz pritožbe je razvidno, da toženec ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter ugotovitvami izvedenca, kar pa ne pomeni, da je utemeljen pritožben očitek v zvezi z navedeno bistveno kršitvijo določb postopka.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sprejelo zmotno odločitev, ko je tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 9.700,00 EUR. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnik tožencu dal karamboliran osebni avtomobil znamke BMW 330 kot del kupnine za nabavo novega oziroma rabljenega avtomobila znamke BMW 335; da se avtomobil oceni na znesek 9.700,00 EUR in se upošteva pri vrednosti novega avtomobila BMW 335 (kar izhaja tudi iz izpovedi toženca), ki naj ne bi imel prevoženih več kot 110.000 km oziroma 120.000 km, kot je navedel toženec. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je tožnik upravičen do kupnine za stari avto, ker ustna pogodba ni bila izpolnjena (tožnik je zavrnil nakup novega vozila in zahteval vračilo starega ali kupnino zanj, ker ni bila izpolnjena bistvena sestavina pogodbe – število prevoženih km) in ali je toženca pravočasno obvestil o stvarni napaki, v zvezi s čemer je povezana pravica do odstopa od pogodbe.

8. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe OZ, ki se nanašajo na dvostranske pogodbe in kondikcijske zahtevke. Glede na to, da so bili prevoženi kilometri bistvena sestavina pogodbe, je tožnik, ko je ugotovil, da ima iz Nemčije uvožen avto več prevoženih kilometrov od 110.000, tožencu sporočil, da tega avta ne bo vzel, ampak hoče nazaj svoj (popravljen) avto in toženca pozval, da mu izstavi račun ter vrne avto. Ker toženec računa ni poslal, niti mu ni vrnil avta, je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo dogovorjene kupnine za njegov avto v znesku 9.700,00 EUR (ta znesek pritožbeno ni sporen in ga je toženec, kot je bil zaslišan kot stranka, tudi potrdil, tako da že v postopku na prvi stopnji ni bil več sporen).

9. Toženec je tekom postopka zatrjeval, da uvožen avto ni imel več prevoženih kilometrov, kot je bilo med njima dogovorjeno in da je tožnik zamudil 8 dnevni rok za grajo očitne stvarne napake iz 461. člena OZ. Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje števila prevoženih kilometrov angažiralo izvedenca avtomobilske stroke S.F., ki je dne 30. 10. 2017 podal mnenje, iz katerega izhaja, da iz števca razbran podatek o številu prevoženih kilometrov ne odraža realne kilometrine in da je bil na avtu z veliko verjetnostjo opravljen poseg, kjer se je število kilometrov prevrtelo nazaj. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je vozilo BMW 335 dejansko imelo več prevoženih kilometrov, kot sta se pravdni stranki dogovorili.

10. Neutemeljena so obsežna pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na izvedensko mnenje in število prevoženih kilometrov, saj je bil toženec s strani sodišča prve stopnje, po prejemu izdelanega izvedenskega mnenja, v skladu z določbami ZPP pozvan, da nanj poda morebitne pripombe, pa tega ni storil in je sedaj s tem v pritožbenem postopku prepozen. Ker nobena izmed strank na izvedensko mnenje ni podala pripomb, ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je imelo uvoženo vozilo bistveno napako. Pri tem ni pomembno, koliko kilometrov je vozilo dejansko imelo na dan, ko je tožnik to preverjal (kot izpostavlja pritožba), ampak je bistveno le, da jih je imelo več kot dogovorjenih 110.000 oziroma 120.000. 11. Toženec se v pritožbi prav tako neutemeljeno sklicuje na zmoten zaključek o pravočasnosti graje očitne napake. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik za dejstvo, da ima uvoženo vozilo preveč kilometrov, zvedel 1. 10. 2013. Da je tožnik tega dne izvedel za stvarno napako je tekom postopka na prvi stopnji navajal tudi toženec, kakor izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe (in iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 16. 1. 2018 – list. št. 99 spisa, kjer je toženec povzemal nesporna dejstva), ki zato s pritožbenimi izvajanji v smeri neugotovljenega dne, ko je tožnik zvedel za napako, ne more biti uspešen.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik napako grajal pravočasno, saj je dokazni postopek pokazal, da tožnik ni toženca o tem obvestil šele 15. 10. 2013, kot je zatrjeval toženec, ampak že 4. 10. 2013 – ko je tožnik toženca obvestil, da odstopa od pogodbe oziroma da uveljavlja jamčevalne zahtevke (iz sms sporočila iz tega dne izhaja - „ali plačaš avto ali plačam popravilo“). Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da samo dejstvo, da je tožnik šele dne 15. 10. 2013 v sms sporočilu prvič z besedo omenil kilometre, ne pomeni, da napake ni pravočasno grajal, ko je že dne 4. 10. 2013 jasno izrazil, da dogovor, kot sta ga sklenila, ni izpolnjen in da želi nazaj svoj (popravljen) avto, ali pa naj mu ga toženec izplača. 13. Glede na povedano so pritožbena izvajanja, da „tožnik ni uspel dokazati, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba oziroma dogovor, iz katerega bi izhajalo jamčevanje toženca za napake“, popolnoma neutemeljena.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da „tožnik ni od toženca zahteval izročitve druge stvari brez napake ali podal zahteve za znižanje kupnine ter mu dal dodatnega roka za izpolnitev – zaradi česar naj ne bi upravičeno odstopil od pogodbe“. Kot izhaja iz določbe 468. člena OZ, ima kupec, ki prodajalca pravočasno in pravilno obvesti o stvarni napaki kupljene stvari, na voljo več jamčevalnih zahtevkov – zahtevo, da prodajalec odpravi napako ali mu izroči drugo stvar brez napake (vztraja pri pravilni izpolnitvi pogodbe), zahtevo za znižanje kupnine in možnost odstopa od pogodbe. Vrstni red uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v OZ ni določen.

15. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je med pravdnima strankama nekaj časa potekala komunikacija v smeri uresničitve pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Ker do izpolnitve pogodbe kljub medsebojnim dogovarjanjem (ko sta imeli pravdni stranki pred odstopom od pogodbe čas za rešitev zadeve ter je očitno, da toženec napake na vozilu ni mogel odpraviti, niti ni imel namena tožniku izročiti vozila brez napake, saj je še v tem postopku zatrjeval, da je imelo uvoženo vozilo dogovorjeno število kilometrov) ni prišlo, je tožnik posledično upravičeno odstopil od pogodbe (3. točka prvega odstavka 468. člena OZ) in s tožbo od toženca utemeljeno zahteva plačilo dogovorjene kupnine v znesku 9.700,00 EUR. Pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na kondikcijski zahtevek toženca zoper tožnika, niso utemeljena, saj toženec tekom postopka na prvi stopnji morebitnega kondikcijskega zahtevka sploh ni postavil ali vložil nasprotne tožbe (kot je tekom postopka navajal, da bo morebiti storil) in sodišče prve stopnje torej o tem ni bilo dolžno odločati (saj odloča le o postavljenih zahtevkih pravdnih strank).

16. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker „je iz obrazložitve sodbe izostala obrazložena opredelitev zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče F.P.“. Toženec, ki je predlagal zaslišanje navedene priče, na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 1. 2018, po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedena priča kljub izkazanemu vabilu ponovno ni pristopila na narok, niti opravičila svojega izostanka, ni predlagal, da sodišče izreče eno izmed sankcij, predvidenih v 241. členu ZPP, niti ni vztrajal pri njenem zaslišanju, niti na naroku, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se ta dokaz ne izvede, ni uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (286.b člen ZPP) ter se zato nanje v pritožbi neuspešno sklicuje.

17. Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).