Jedro

Kot tožničinega delodajalca je mogoče šteti le podružnico v Ljubljani, s katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, in ne ustanoviteljice (tuje pravne osebe: zveze bank) te podružnice.

Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi s Podružnico Ljubljana, ki je nastopala v vlogi njenega delodajalca, saj je prevzemala nase pravice in pooblastila, ki so značilna za delodajalca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dajanje navodil tožnici v zvezi z delom,...). Tožnica z ustanoviteljico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, prav tako ji ustanoviteljica ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zato tožničin zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijski in reparacijski zahtevek zoper pravno osebo, ki ni njen delodajalec in ni pasivno legitimirana v tem sporu, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2009, podana tožnici, nezakonita. 2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz naslova delovnega razmerja. 3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka)“. Odločilo je, da tožnica in tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) zavrnilo, ker banka D. iz A. (Avstrija), ni bil delodajalec tožnice, zato ni podana pasivna legitimacija. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne pojasni konkretnih razlogov, zakaj ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, pač pa se zgolj pavšalno sklicuje na stališče VDSS. Poleg tega se sodišče sploh ni opredelilo do bistvenih navedb tožnice, ki se nanašajo na vprašanje subjektivne spremembe tožene stranke. Tožnica je namreč na naroku 4. 4. 2013 umaknila prvotno subjektivno spremembo tožbe, s katero je kot toženo stranko zajela banka D. iz A. (Avstrija), tako da se je tožena stranka pravilno glasila tako kot v tožbi - banka D., Podružnica B.. Na naroku 4. 4. 2013 je tožnica pojasnila, da mag. C.C., kot direktor nima pooblastil, da lahko samostojno zastopa banko D. iz A. (Avstrija). Le ta zato ni imel procesne legitimacije, da bi se lahko veljavno strinjal s spremembo tožbe, zato do spremembe tožbe sploh ni moglo priti. Ker je tožnica na naroku 4. 4. 2013 podala umik predloga za subjektivno spremembo tožbe, še preden se je matična banka veljavno spustila v obravnavanje, je šteti, da do subjektivne spremembe tožbe sploh ni prišlo. Do navedenih okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodbe s tega vidika ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na navedeno pa se tožnica še vedno ne strinja s stališčem VDSS, da matična banka predstavlja drugo pravdno stranko od podružnice. Podružnica nima samostojne pravne osebnosti, pač pa tvori sestavni del matične pravne osebe. 5. člen ZDR ni predpis, ki bi določal, da je podružnica tuje pravne osebe lahko tudi procesno legitimirana kot pravdna stranka. Citirani člen določa, da je podružnica tujega podjetja lahko delodajalec le po tem zakonu in se ta pojem ne nanaša na kakšen drug zakon. Podružnica nima pravne subjektivitete, zato tožnica po subjektivni spremembi ni tožila druge pravne osebe, pač pa je tožila isto pravno osebo. Vse poslovne odločitve so se sprejemale v A. (Avstrija) matični banki. Elementi delovnega razmerja so bili vezani na matično banko, v imenu in za račun, katere je delovala podružnica. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu že odločalo. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pdp 32/2010 z dne 8. 3. 2012 je ugotovilo, da je trajalo delovno razmerje tožnice pri toženi stranki do 4. 2. 2010, za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (24. 1. 2010 do 4. 2. 2010) je tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, za obdobje po 5. 2. 2010 pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja in poziv nazaj na delo zavrnilo. Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 ni odločilo, zato je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 527/2012 z dne 5. 7. 2012 pritožbo v delu, ki se je nanašala na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je nato z dopolnilno sodbo opr. št. I Pd 32/2010 z dne 17. 9. 2012 ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2009 nezakonita le v delu, ki se nanaša na čas prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, v preostalem delu je odpoved pogodbe zakonita. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1073/2012 z dne 10. 1. 2013 pritožbi ugodilo, izpodbijani del dopolnilne sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je tožnica na naroku 4. 4. 2013 umaknila predlog za subjektivno spremembo tožbe in kot toženo stranko ponovno navedla prvotno toženo stranko (banka D., Podružnica B.). Tožena stranka je nasprotovala subjektivni spremembi tožbe ter obenem podala izjavo, da soglaša s spremembo tožbe, ki jo je tožnica podala na naroku 8. 3. 2012. Ker je tožena stranka izrecno nasprotovala spremembi tožbe in ni dala soglasja k spremembi tožbe, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločalo o zahtevku zoper toženo stranko. Ugotovilo je, da tožena stranka ni delodajalec tožnice, zato v tem sporu ni pasivno legitimirana, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi sodbe se je sklicevalo na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 527/2012. V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da do spremembe tožbe ni prišlo, ker se matična banka z njo ni strinjala niti izrecno niti molče in ker direktor banke nima pooblastil, da lahko samostojno zastopa banko D., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica na naroku 8. 3. 2012 svojo tožbo spremenila tako, da je namesto prvotne tožene stranke tožila sedanjo toženo stranko (banka D.), torej matično družbo oziroma ustanoviteljico podružnice zadruge v Sloveniji. Sodišče prve stopnje bi moralo sicer postopati po določbi 187. člena ZPP ter tožbo vročiti ustanoviteljici, sedaj toženi stranki. Ker pa je bil na naroku 8. 3. 2012 prisoten tudi mag. C.C., direktor in zastopnik Podružnice B. in hkrati tudi direktor ustanoviteljice, sedaj tožene stranke, ki ni izrecno nasprotoval subjektivni spremembi tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno nadaljevalo individualni delovni spor zoper ustanoviteljico, saj je bila s tem sanirana pomanjkljivost zaradi neuporabe 187. člena ZPP. Tožena stranka pa je v odgovoru na pritožbo z dne 15. 5. 2012 predložila pooblastilo za zastopanje, pooblaščenec odvetniške družbe pa je bil prisoten tudi na naroku 8. 3. 2012. Pooblastilo za toženo stranko sta podpisala tako direktor E.E.. in mag. C.C.. Ker je tožena stranka izrecno nasprotovala ponovni spremembi tožbe, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo pravilno, ko je odločalo o tožbenem zahtevku zoper toženo stranko.

Tožnica je pogodbo o zaposlitvi sklenila s Podružnico. Po določbi drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je delodajalec po tem zakonu pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Kot delodajalca tožnice je zato mogoče šteti le Podružnico B., ne pa tudi matične družbe. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi s Podružnico B., ki je nastopala v vlogi njenega delodajalca, saj je prevzemala nase pravice in pooblastila, ki so značilna za delodajalca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dajanje navodil tožnici v zvezi z delom,...). Tožnica zmotno razloguje, da sta Podružnica B. in ustanoviteljica „enoten„ delodajalec, ker naj bi delavci iz A. (Avstrija) hodili na delo tudi v podružnico B., ter da naj bi bila tudi tožnica pripravljena delati v A. (Avstrija). Tožnica z ustanoviteljico ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, prav tako ji ustanoviteljica ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožnica torej uveljavlja tožbeni zahtevek zoper pravno osebo, ki ni njen delodajalec in ni pasivno legitimirana v tem sporu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).