Jedro

Če podatki spisa ne dajejo zanesljive podlage za odločitev, saj dejanske okoliščine, pomembne za odločitev v sporni zadevi, pozna organ prve stopnje, bo ta organ o zadevi lažje sam odločal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 2105/2001-14 z dne 5.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.7.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika in odpravila odločbi OZS z dne 14.6.2000 in z dne 22.12.2000, s katerima sta bili med drugim določeni število in vrsta dovolilnic, ki v posameznem delilnem obdobju pripadajo tožniku za prevoze v mednarodnem cestnem prometu. Hkrati je bilo tudi odločeno, da se tožniku za leto 2001 določi nov plan, ki izhaja iz priložene priloge v obliki tabele, organ prve stopnje pa je dolžan tožniku določiti število dovolilnic v skladu s Pravilnikom o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic (Pravilnik), v roku 8 dni od prejema odločbe. Tožena stranka je pritožbi tožnika ugodila iz razloga, ker odločbi organa prve stopnje nimata razlogov, ki bi utemeljevali njegovo odločitev.

Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da sporni odločbi organa prve stopnje dejansko nimata razlogov za odločitve, ki so navedene v izrekih. Ugotavlja, da navedeno zatrjuje tudi sam tožnik. Ker Zakon o prevozih v cestnem prometu nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju, o sodelovanju stranke v postopku in vsebini obrazložitve odločbe, veljajo, po stališču sodišča prve stopnje, glede tega določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Navaja, da bi morali obrazložitvi spornih odločb organa prve stopnje, glede na določbo 209. člena ZUP/86 vsebovati podatke o tem, kakšno število in kakšne dovolilnice po posameznih državah je tožnik zahteval, v kakšnem obsegu je bilo njegovi zahtevi ugodeno, zakaj ni bilo v celoti ugodeno tožnikovi zahtevi, ter kateri kriteriji in predpisi so organu prve stopnje v spornem primeru omogočili sprejeto odločitev. Odločbi organa prve stopnje take obrazložitve nimata, zato ju tudi po presoji sodišč prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da je tožnik izpostavljen samovolji in nedelu upravnih organov, ki ne odločajo v rokih, ki jih določa zakon, zaradi česar mu nastaja velika materialna škoda. V razlogih za zavrnitev ugovora je navedlo, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno izvajati nadzor nad delom upravnih organov. Zaradi nespoštovanja rokov, pa je tožnik v tem sporu izkoristil inštitut pritožbe zaradi molka organa. Zavrnilo je tudi predlog tožnika, da bi sodišče o zahtevi tožnika odločilo v lastni pristojnosti, ker je presodilo, da za tako odločanje niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 61. člen ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter o stvari odloči samo. Navaja, da je sodišče presojalo le dopolnitev tožbe z dne 4.7.2001, osnovne tožbe z dne 14.11.2000 pa sploh ni obravnavalo. Izpodbijana sodba se zato ne more preizkusiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru odločilo pravilno in na podlagi zakona, za svojo odločitev je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožbe z dne 14.11.2000 ni utemeljen. Tožnik je tožbo vložil zaradi molka organa in z njo zahteval odpravo odločbe upravnega organa prve stopnje z dne 14.6.2000. Predmet tega upravnega spora pa je odločba tožene stranke z dne 4.7.2001 in ne odločba upravnega organa prve stopnje z dne 14.6.2000, ki je bila z izpodbijano odločbo odpravljena. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi odločalo o zahtevi tožnika za odpravo odločbe z dne 14.6.2000. Spor polne jurisdikcije je urejen v 61. členu ZUS. Po 1. odstavku navedenega člena sme sodišče, če ob presoji zakonitosti upravnega akta ugotovi, da je upravni akt nezakonit, tega odpraviti in s sodbo samo odločiti v stvari, če so za to izpolnjeni pogoji - to je, če narava stvari to dopušča, in če so izpolnjeni še nadaljnji pogoji določeni v 1. odstavku 61. člena ZUS. V takšnem sporu sodišče presoja zakonitost izdanega upravnega akta, hkrati pa z odpravo upravnega akta tudi meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Sodba, ki jo izda sodišče, v celoti nadomesti odpravljeni akt. V obravnavani zadevi je že tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila odločbi upravnega organa prve stopnje z dne 14.6.2000 in z dne 22.12.2000, zato tudi po presoji pritožbenega sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo in razveljavitev odločbe tožene stranke, ki je za tožnika ugodna. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da za meritorno odločanje o sporni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 61. člena ZUS. Podatki spisa ne dajejo zanesljive podlage za odločitev, saj dejanske okoliščine, pomembne za odločitev v sporni zadevi, pozna organ prve stopnje, zato bo tudi po presoji pritožbenega sodišča o zadevi lažje sam odločal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevo tožnika, da samo odloči o sporni zadevi.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ne obstajajo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.